Bor Zuljan se je v kitarski zvok zaljubil že pri sedmih letih, ko je na avdiokasetah starejših sester zaslišal Beatle. Od vedno ga je vleklo v rokersko glasbo, zato se je v začetku devetdesetih let pridružil zasedbi Šank Rock, ki je po 36 letih delovanja še vedno zelo aktivna. Lani je skupina izdala nov album z naslovom Nekaj več in se podala na istoimensko vseslovensko turnejo, ki se zaradi velikega zanimanja nadaljuje tudi v tem letu. Hkrati je skupina pravkar posnela nov videospot za balado Najina pesem, v katerem kot plesalka nastopa tudi Borova hči Lia. Sodelovanje s skupino Šank Rock virtuozni kitarist šteje kot zelo pomemben del svoje kariere, vendar je njegova glasbena pot zavila tudi v različne druge smeri. Izdal je dva samostojna instrumentalna albuma, kot kitarist, avtor, producent in aranžer pa je sodeloval s številnimi priznanimi domačimi in tujimi glasbeniki pri skupno 200 različnih ploščah ter okoli 2500 skladbah. Že skoraj 25 let je tudi uradni uporabnik priznanega japonskega proizvajalca kitar Ibanez, ki so mu, kot pravi sam, »pisane na kožo in bi se jim le stežka odrekel.«
Od kod tolikšna ljubezen do kitare?
Naša družina je bila od nekdaj zelo glasbeno usmerjena. Oče je na takratni Glasbeni šoli Solkan vodil Oddelek za pihala in trobila, kot harmonikar pa je igral tudi zabavno glasbo. Tako so me že pri šestih letih, ko še nisem znal niti pisati niti brati, vpisali v glasbeno šolo. Ker je oče želel, da se bolj klasično izobrazim, sem začel z igranjem klavirja in kot pianist končal nižjo glasbeno šolo. Vendar sem se že pri sedmih letih srečal z Beatli in ko sem zaslišal električno kitaro, me je ta zvok veliko bolj prevzel kot klavirski. Oče je bil sprva proti nakupu kitare, saj ni želel, da bi postal roker, ker je vedel, kakšen je njihov življenjski slog. A ker je videl, da je moja želja zares velika, mi je pri njegovem prijatelju, trgovcu z glasbili iz Italije, priskrbel poceni akustično kitaro iz druge roke, ki sem jo nato še dolgo hranil, vendar je žal nesrečno končala.
Kje vse ste se potem učili igrati kitaro?
Nekje do 14. leta sem kitaro igral kot samouk, nato pa me je na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pod svoje okrilje vzel legendarni profesor Tomaž Šegula. Kasneje me je napotil na konservatorij Benedetto Marcello v Benetke, a me je zaradi nenadne smrti tamkajšnjega mentorja za tem odneslo v drugačne, bolj pop rock vode. Najprej sem zaslovel kot studijski glasbenik in začel snemati za vse najbolj popularne pop rock izvajalce iz konca osemdesetih, leta 1990 pa je skupina Šank Rock imela avdicijo za kitarista in med tremi kandidati takoj izbrali mene.
Skupina Šank Rock je pred leti sicer že razpadla, a ste se leta 2014 ponovno združili. Je ta »novi« Šank Rock kaj drugačen?
Prva linija ostaja enaka, saj sta poleg mene v zasedbi še vedno vokalist Matjaž Jelen in basist Cveto Polak. V tem času smo zagotovo dozoreli, ampak glasbeno ostajamo na isti liniji. Vedno smo bili skupina, ki ima svoj jaz in svojo rdečo nit. Skozi čas se je spremenila samo kozmetika glasbe, torej produkcija ali kakovost zvoka, medtem ko sporočilno in harmonično ostajamo na isti cesti. Včasih nam sicer rečejo, da smo že stara in stokrat prežvečena zgodba, ampak izvajalci, ki se za vsako ploščo popolnoma spremenijo, zame niso originalni. Sami res nismo trendovski, zato nas že dolgo ne vrtijo na radiih niti se ne pojavljamo v drugih medijih, vendar so naši koncerti vseeno razprodani. Otroci naših oboževalcev iz devetdesetih let, ki so zdaj stari 16, 17 let, pod odrom pojejo naše stare hite, saj jih ta muzika gane. Nanjo so se ljudje zaljubljali, se poročali, nastajali so otroci. Obdržati se na sceni tako majhnega prostora več kot 35 let in v tem času izdati 17 plošč je dosežek, ki ga zmore le malokdo.
Nekaj časa ste s skupino preživeli tudi v Ameriki …
Leta 1995 smo s skupino Šank Rock snemali v New Jerseyju v studiih Bon Jovijevega brata, kjer nas je prevzel producent, ki je sodeloval z Beatli, skupino Toto in podobnimi. Zdeli smo se mu tako dobri, da bi lahko šli na turnejo s slovito hard rock skupino Van Halen, vendar je vse skupaj padlo v vodo, ker v Ameriki ni na prvem mestu kakovost, ampak posel. Smo pa pred štirimi leti imeli priložnost v Laškem zaigrati s prav tako legendarnim kitaristom Stevom Stevensom, od katerega smo dobili velik kompliment. Čeprav je nastopal že z mnogo glasbeniki po celem svetu, je rekel, da se ne spomni, kdaj je nazadnje igral z zasedbo, ki bi tako dobro zvenela, še posebej po le eni skupni vaji. Med nami preprosto nastane takšna energija na odru, da je ni mogoče razbiti.
Z mnogo priznanimi glasbeniki ste sodelovali tudi kot studijski kitarist. Bi veljalo koga izpostaviti?
Sodeloval sem pri nekaj ploščah za svetovno atrakcijo Devil Doll, katere idejni vodja je italijanski vokalist Mr. Doctor, ki v javnosti skriva svojo identiteto. Okrog sebe je zbral glasbenike z različnih vetrov, ustvarili pa smo izdelke, ki so bili v ZDA in Južni Ameriki prodani v sto tisoč izvodih. V čast mi je bilo delati tudi z ameriškim pevcem Christopherjem Crossom. Sicer pa snemam kitaro za zelo znane italijanske in angleške izvajalce, ki jih ne smem omenjati, saj imajo svoje kitariste, ki so za žive nastope dovolj dobri, za studijski posnetek pa hočejo še nekaj več in zato najamejo mene.
Po čem se od ostalih kitaristov loči kitarski virtuoz?
Virtuoz je po eni strani tisti, ki je sposoben na kitari izvajati najtežje tehnične oblike, kakršne je zmožen izvesti le malokdo. Obenem je njegova izvedba blazno lahkotna, igriva in se po možnosti zraven še smehlja. Na drugi strani se virtuoznost lahko izkazuje tudi na vsebinski ravni, ko zaigraš le dva ali tri tone, ampak te tone interpretiraš na pravi način in z njimi tako zapolniš prostor, da se ljudem naježi koža.
Izdali ste tudi dva samostojna instrumentalna albuma. Kako bi primerjali solo ustvarjanje in delovanje v neki zasedbi?
Če se leta 2014 ne bi ponovno združili s skupino Šank Rock, bi morda izdal že tretji album, saj imam ogromno idej, a je solo kariera trenutno malo na strani. Pri solo ustvarjanju ne delam nič načrtno, na silo, ampak počakam, da ideje dozorijo. Doma imam svoj snemalni studio, zato vse vaje in improvizacije lahko posnamem. Velikokrat se zgodi, da nek refren ali ritem izpeljem naprej šele po par letih, ko ga pač začutim.
Je novogoriška glasbena scena kaj vplivala na vaše ustvarjanje?
Tukajšnji pop rock izvajalci z začetka osemdesetih so pustili velik pečat tako v slovenskem kot jugoslovanskem prostoru. Novogoriški glasbeniki smo takrat imeli prednost, ker se je lahko šlo čez mejo po izobrazbo in informacije. Gledali smo tudi italijanske TV-programe, kjer so imeli neprimerljivo bolj napredne šove in stil glasbe kot v Jugoslaviji. V tistem času smo bili vedno korak pred drugimi, kasneje pa so te razlike postajale vse manj očitne in kakovost tukajšnje glasbene scene je začela padati. Sam sem se odločil, da grem svojo pot in se pridružil skupini, ki je pretežno štajerska.
Vas kot glasbenika vodi kakšna posebna misel?
Tako v glasbi kot življenju se vedno opiram na ta moto: »Ko ne veš, kaj zaigrati, ne zaigraj ničesar. Ko igraš, ko ne bi smel, si predvsem škodiš.«
Sandra Krkoč Lasič
