Specialist splošne in abdominalne kirurgije Igor Klavora, dr. med., že več kot tri desetletja paciente sprejema v šempetrski bolnišnici, med katerimi je zaradi svoje preprostosti, dostopnosti in seveda strokovnosti precej priljubljen. Priznava, da je delo kirurga lahko zelo naporno, a tudi lepo. »Najlepši del našega poklica je, ko veš, da si naredil nekaj dobrega za sočloveka, pa naj gre za premagano rakasto bolezen, uspešno okrevanje ponesrečenca ali oskrbo majhne rane. Takrat greš domov zadovoljen, pozabiš na pogosto utrujenost in dobiš veselje za nadaljnje delo, ki pa ni zmeraj tako lepo in enostavno, kot je prikazano v ameriških filmih,« se pošali dr. Klavora, ki mu največ pomeni iskrena zahvala ob koncu zdravljenja, najsi bo topel stisk roke ali otroški nasmeh. »Marsikateri otrok me je ganil s prisrčno risbico, ki jo imam še zmeraj shranjeno v sobi na vidnem mestu, da z nje pobiram pozitivno energijo. Na najmlajše paciente me vežejo najlepši, a tudi najtežji spomini.« Pred leti je življenje rešil tudi izven bolnišnice, ko je iz mrzle Soče potegnil utapljajočega se tujca in ga oživljal. Nasploh preživi veliko časa v naravi, saj je zagrizen športnik. Ob prostih koncih tedna se z ženo najraje družita s svojimi tremi otroki, ki so, kot pravi, njegovi najboljši prijatelji, hči pa gre tudi poklicno po njegovi poti.
Glede na to, da je bil tudi vaš oče zdravnik, je bila medicina za vas očitna poklicna izbira?
Konec gimnazije sem se nekoliko nepričakovano odločil, da bom študiral medicino, saj si v srednji šoli nisem vzel prav veliko časa za učenje, ker sem bil bolj nemirnega duha. Če ne bi naredil sprejemnih izpitov na medicini, bi se vpisal na Fakulteto za šport. O poklicu zdravnika si nisem zidal gradov v oblakih, ampak sem vedel, da gre za zahtevno delo, saj ga je opravljal tudi oče, ki pa ni vplival na mojo odločitev. Študiral sem zavzeto in fakulteto hitro končal, nato pa sem bil eno leto v vojski, kjer sem prav tako služil kot vojaški zdravnik, najprej v Beogradu, potem pa v Tolminu, in tako skrbel za vojake graničarje od Predela do Brd.
Kaj prištevate med najpomembnejše karierne dosežke?
Nekaj let sem bil vodja oddelka za abdominalno kirurgijo v šempetrski bolnišnici, eno obdobje pa predstojnik kirurške službe. Več kot deset let sem bil asistent za predmet kirurgija v sklopu medicinske fakultete, bil sem redni predavatelj kirurgije na visoki šoli za zdravstvo. Približno 5 let sem bil vodja mednarodne delavnice in sem poučeval mlade slovenske kirurge in kirurge vzhodne Evrope o operacijah trebušnih kil. Opravljam tudi preventivne kolonoskopije v okviru nacionalnega programa SVIT.
Poklic kirurga je zagotovo izjemno dinamičen. Kaj vse se je od vaših začetkov pa do danes spremenilo na tem področju?
Spremenilo se je veliko. Na mojem področju, kjer zdravimo bolezni v trebušnem predelu, je patologijo nekoliko spremenil že sam način življenja. Pozna se namreč, da preveč in »predobro« jemo in se premalo gibljemo, s čimer je povezana debelost, ki je v porastu. Prav ta je eden od faktorjev, ki lahko zelo oteži naš kirurški poseg. Seveda nezdrav sodobni način življenja vodi tudi do porasta malignih in kroničnih bolezni. So pa pacienti danes veliko bolj osveščeni, kar je po eni strani pozitivno, a me včasih moti, ko nekateri pridejo v ambulanto z diagnozo, ki so jo oblikovali sami s pomočjo interneta. Sam jih seveda najprej natančno izprašam, pregledam in šele nato poskušam postaviti diagnozo. Leta so prinesla tudi vedno več sodobne tehnike, aparatov, računalnikov, ki nam lajšajo diagnostiko in delo, a včasih na žalost tudi zakrijejo celostno podobo bolnika in njegovega psihičnega stanja.
Pacienti poleg strokovnosti najbrž vse bolj pričakujejo tudi toplo besedo. Kakšen odnos skušate vzpostaviti z njimi?
Sam se ne bi ocenjeval, saj morajo mnenje o tem povedati bolniki. Vsekakor se izogibam vzvišenosti, trudim pa se biti seveda strokoven, a preprost, razumevajoč, spoštljiv, prijateljski, dostopen, čeprav je to zadnje čase težko, ker je celoten zdravstveni sistem vse bolj e-zbirokratiziran in lahko rečem odtujen. Včasih sem lahko vsakomur brez težav rekel, naj pride naslednji dan na pregled, sedaj pa je to nemogoče. Kljub temu, da v svojem delu nisem ničesar spremenil, imam sedaj nerazumljivo dolge čakalne vrste. Seveda smo zdravstveni delavci le ljudje in tudi mi včasih vstanemo z levo nogo, imamo svoje probleme in ne moremo vsak dan kazati idealnega nasmeha. Nasploh sem do obstoječega zdravstvenega sistema zelo kritičen, ne funkcionira, a o tem rajši ne bi govoril.
Je v vašem poklicu kaj prostora za čustva?
V tem poklicu mora biti veliko prostora za čustva in empatijo do soljudi. Sam bi si najmanj želel, da me kot pacienta v roke dobi nedostopno vzvišen, hladen zdravnik. Čeprav so čustva po drugi strani lahko zelo obremenjujoča, še posebej, ko zdravimo mlade ljudi, otroke, naše najbližje, nam lahko zameglijo razsodnost racionalnega odločanja. Zato je bolje med samim delom nekako brzdati čustva in jim pustiti, da pridejo na dan šele izven bolnišnice. Zdravstveni delavci se ne moremo ob treh popoldan odjaviti s službeno kartico in na vse pozabiti. Veliko je bilo neprespanih noči ali pokvarjenih počitnic, ko sem tuhtal, kaj bi lahko bilo narobe s pacientom, kako ga bom zdravil, ali je bila dotedanja terapija pravilna … Zato ima veliko zdravstvenih delavcev sindrom čustvene izgorelosti, posebej takrat, ko zdraviš obolenja in stanja, za katera po izkušnjah veš, da je malo zgodb s srečnim koncem. Ko sem sam zaključeval študij, nas nihče ni pripravil na takšne situacije, ampak smo bili vrženi v kruto realnost kot k levom v areno. Biti zdravnik torej ni le poklic, ampak je način življenja oz. dojemanja življenja.
Kako dobro morate biti psiho-fizično pripravljeni?
Kirurgi in ostalo osebje lahko v operacijski sobi stojimo tudi 8 ur ali več. Dežurstva so danes omejena na 24 ur, včasih pa smo dežurali tudi po 4 ali 5 dni skupaj in v tem času spali le nekaj ur. Dokazano je, da ima nočno delo številne negativne posledice na naše zdravje. V takšnih okoliščinah je potrebno včasih v trenutku odločati o stvareh, ki lahko pomenijo življenje ali smrt. Fizična kondicija je torej nujna, z njeno pomočjo pa tudi psiha bolje deluje. Zato se sam veliko ukvarjam s športom, ki mi predstavlja skrb za zdravje in kondicijo ter tudi antistres terapijo.
Kateri športi vas najbolj navdušujejo?
V mladosti sem se preizkušal v skoraj vseh športih, razen zračnih, ker se bojim višine. Zdaj najraje smučam, se potapljam, igram tenis, se zapeljem s kajakom ali kolesarim z gorskim kolesom. Tukaj v okolici ni hriba, ki ga ne bi prehodil ali prekolesaril. Čeprav sem po službi velikokrat utrujen, se usedem na kolo in grem na primer na Sveto Goro. Včasih se vprašam, zakaj mi je treba tega naprezanja, ampak se v takih trenutkih spomnim na mojo pokojno pranono, ki mi je pripovedovala, da je šla dvakrat gor po kolenih. In ko pridem na vrh, sem zadovoljen, pomirjen in uživam razgled.
Večino prostega časa torej preživite v naravi. Ste posebej navezani na kakšen kraj?
Moje družinske korenine segajo tudi v Bovec, tako da najraje zahajam tja oz. v celotno Soško dolino. Danes z ženo Tjašo živiva v Solkanu, sicer pa sem rojen Goričan. Ko sem bil otrok, smo živeli v znamenitem bloku, ki se ga še vedno drži ime čebelnjak, od koder smo z balkona na Kidričevo imeli pogled na razvijajoče se mesto, na drugi strani pa je bilo kmečko podeželje. Danes se to sliši kot fantazija, a takrat so od našega bloka do železniške postaje rasle češnje, trte, koruza, na sedanjem Bevkovem trgu pa je bilo manjše jezerce ter ob njem trsje in veliki kačji pastirji. Mesto je zrastlo na bivšem pokopališču in ko so se gradile nove stavbe, smo kot otroci videli odprte grobnice. Da sem živel v tisti mali Gorici, kjer smo se vsi poznali med seboj, je stvar, ki je ne bi zamenjal v življenju. Danes nisem več tako navdušen nad tem, že zelo zabetoniranim mestom, vseeno pa menim, da živimo na krasnem kraju, od koder je odlično izhodišče do morja, hribov in seveda Soške doline.
Ste se preko kirurškega poklica naučili kaj dragocenega, kar vas vodi tudi skozi vsakdanje življenje?
Ker sem priča tudi žalostnim zgodbam, toliko prezgodnjim zaključkom življenja, me je ta poklic naučil, da bi se morali vsak dan sproti veseliti življenja in se vprašati, ali živimo dovolj polno in kvalitetno. Tudi sam sem šele z leti dojel to modrost. Zadovoljstva seveda ne prinašajo materialne dobrine, saj še nihče ni nesel nič s sabo na drugi svet, temveč družina, zdravje, osebna sreča. Družba in država pa bi seveda morali poskrbeti, da lahko vsak od svojega poštenega sedanjega ali minulega dela dostojno živi. Zame je recimo čudovit tisti dan, ko se lahko po službi zapeljem v naravo s kolesom, vidim lep sončni zahod in nato večer preživim v krogu najbližjih.
Sandra Krkoč Lasič
Foto: Foto Lado d.o.o. Nova Gorica
