Primorska hranilnica Vipava, ki je lani praznovala častitljivo 120. obletnico delovanja, je najmanjša finančna ustanova pri nas, vendar po kar nekaj kazalnikih sodi med najuspešnejše. Skokovita rast, ki jo dosega v zadnjih letih, je drugim slovenskim bankam praktično nedosegljiva, pojasnjuje predsednik uprave Aleš Kavčič, ki ambiciozno zre tudi v prihodnost. Že njegov življenjski moto, ki pravi: »drugi je samo prvi od poražencev«, nakazuje na velike načrte, med katerimi je tudi širitev na celotno primorsko območje. Trenutno ima hranilnica poleg sedeža v Vipavi še sedem poslovalnic, tudi v Novi Gorici.
Lani je Primorska hranilnica Vipava praznovala 120. obletnico delovanja. Ali takšna bogata tradicija vpliva tudi na današnje poslovanje?
Neposredno žal seveda ne prinaša nikakršnih prihodkov. (nasmešek) Koncept pa je danes zelo podoben tistemu pred 120 leti. V tistem času so bile finančne institucije v celoti v rokah Italijanov in Avstrijcev, hranilnica je bila ustanovljena v boju proti potujčevanju. Slovenskim kmetom in drobnim obrtnikom iz lokalnega okolja je omogočala dostop do financiranja. Trenutno se dogaja nekaj podobnega, saj se celoten slovenski bančni trg združuje v nekaj velikih igralcev, ki bodo v prihodnje večinoma v lasti tujcev. Sami pa se še vedno osredotočamo na mikroraven, se pravi na drobno lokalno gospodarstvo, kmete in preostale fizične osebe. Očitno smo Slovenci hitro pozabili, kako je bil videti bančni prostor med zadnjo bančno krizo, ko so se tuje banke trudile čim hitreje zmanjšati obseg kreditiranja. Medtem smo na drugi strani prav tri slovenske hranilnice skrbele za to, da so imela slovenska podjetja skoraj nemoten dostop do finančnih virov. Podobno se lahko kaj hitro ponovi, morda celo v bližnji prihodnosti.
Veliko dajete na regionalno pripadnost. Zakaj se vam zdi ta tako pomembna?
Hranilnica je pred 120 leti nastala prav zaradi lokalne pripadnosti. Skozi celotno zgodovino so jo s svojimi vložki vzdrževali kmetje in drugo lokalno prebivalstvo, zato želimo skupnosti nekako povrniti. Tako glede na svoje prihodke daleč največ vlagamo v lokalne dogodke in sponzorstva.
Kakšen je razlog, da ste se lani iz Hranilnice Vipava preimenovali v Primorsko hranilnico Vipava?
Predvsem zato, ker smo želeli poudariti pripadnost celotnemu primorskemu prostoru. Ime Hranilnica Vipava je imalo izven Vipavske doline zelo omejen dostop, saj je prevladoval predsodek, da je to banka, ki je namenjena zgolj kmetom.
Zadali ste si tudi širitev na celoten primorski prostor, vendar ste dve poslovalnici nedavno zaprli …
Načrt je širitev tja, kjer je to ekonomsko upravičeno. Agenciji v Biljah in Dornberku, ki smo ju v zadnjih dveh letih zaprli, sta že nekaj let poslovali s precejšnjo zgubo. Glede na trend padajočega obsega poslovanja praktično nismo imeli druge izbire. Zaprli smo poslovalnici, ki sta imeli vsaka manj kot 200 strank, kar je daleč od donosnosti. Če hočemo postati hranilnica za celotno Primorsko, nas zagotovo zanima odprtje poslovalnice v Kopru, naše ciljno okolje pa še naprej ostaja Vipavska dolina, širši goriški okoliš, južna Primorska in osrednjeslovenski del, kjer imamo tudi sedaj glavnino vseh naložb.
Celotno obdobje bančne krize poslujete z dobičkom. Kje lahko najdemo razloge za vaš uspeh?
Predvsem v delu po načelu zdrave kmečke pameti. Res pa je tudi, da smo osredotočeni na segmenta mikro in makro podjetij, ki sta bila v krizi najmanj prizadeta. Poleg tega nismo financirali nikakršnih nepremičninskih projektov, nakupov vrednostnih papirjev, prevzemov podjetij, prav tako nismo imeli kreditov v švicarskih frankih. Osredotočamo se na temeljne posle, ki jih dobro poznamo in razumemo. Da delamo dobro, kaže podatek, da imamo daleč najnižji delež slabih naložb v slovenskem bančnem prostoru, upal bi si celo trditi, da tudi v evropskem merilu. Naša rast je občudovanja vredna in drugim bankam skoraj nedosegljiva. Obseg kreditov naprimer se je v zadnjih dveh letih praktično podvojil.
Zakaj ste se nedavno odločili za dokapitalizacijo?
Smisel dokapitalizacije, prve v zadnjih desetih letih, je ravno financiranje te rasti. Do konca septembra smo že dosegli rob rasti, ki jo lahko zagotavljamo s sedanjim obsegom kapitala. Če želimo še naprej rasti – načrti so namreč zelo ambiciozni, moramo dobiti dodaten kapital.
Za vas se zanimajo tudi tuji vlagatelji. Kako ste jim naklonjeni?
Vsak vlagatelj je zaželen, če lahko doprinese dodano vrednost, kot denimo dostop do tujih finančnih trgov ali povezave s tujim znanjem. Nekdo, ki prihaja s špekulativnimi nameni, da bo nekega dne prevzel hranilnico, pa ni zaželen. Naš interes je, da ostane lastniška struktura podobna sedanji, da torej večji del lastništva ostane rokah lokalnih občin, določen delež pa razpršen med majhna podjetja in fizične osebe. Pritegniti želimo še domačega ali tujega strateškega partnerja, ki bi nam prinesel nova znanja.
Kako vam kot najmanjši slovenski finančni ustanovi uspe konkurirati z velikimi?
Težko, predvsem zaradi tega, ker moramo delovati s popolnoma enakimi zahtevami kot velike banke. V večjih državah se zavedajo, kaj pomeni imeti drobno bančništvo v lokalnem okolju, zato hranilnice delujejo po posebnih principih. V Nemčiji je recimo okoli 1.000 bank manjših od naše in preživijo brez težav. Hranilnice imajo skupaj nakopičenih več sto milijard evrov sredstev za kritje izgub, ki se nalagajo že več kot 100 let, zato se posamezna hranilnica ne more »potopiti«. V Sloveniji smo se v nekdanji mreži 70 hranilnic obdržali samo mi, kljub temu, da so bili ob reformi bančnega sistema konec devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi predlogi za drugačno obravnavo hranilnic. Žal so bili preslišani.
Kako pa z večjimi bankami konkurirate glede cen storitev?
Kar zadeva velikih poslov, kot so večji krediti, seveda ne moramo konkurirati z nižjimi obrestmi. Lahko pa konkuriramo pri temeljnih storitvah, ampak na račun naše skromnosti, saj imamo daleč najnižjo povprečno plačo v bančni dejavnosti. Poleg tega nam je jasno, da za svoje delo ne potrebujemo palač iz marmorja in dragih službenih avtomobilov.
Nenehno beležite rast komitentov. Zakaj vam po vašem mnenju ljudje zaupajo?
Predvsem zaradi našega dobrega dela. Eden od razlogov je zagotovo že omenjena cenovna konkurenčnost. Letos smo ponudbo prenovili in na nekaterih izdelkih zagotavljamo najnižjo ceno. Če nam kdorkoli predloži enako ali boljšo ponudbo druge banke, mu bomo vse te storitve v naslednjih desetih letih nudili brezplačno. Druga razloga sta prilagodljivost in ažurnost, saj smo izjemno hitri pri odločanju. Majhnost je v tem primeru prednost, saj je med posameznimi nivoji odločanja zgolj eno nadstropje.
Imate zaradi majhnosti lahko tudi bolj oseben stik s strankami?
Zagotovo. Običajno v kreditnem odboru sedi vsaj ena oseba, ki stranko osebno pozna. Takšne informacije o kreditojemalcu na osebni ravni so lahko včasih bolj pomembne kot kolikšna je njegova plača ali koliko je zadolžen. Tu se torej razlikujemo od preostalih bank, kjer je odločanje o kreditu prepuščeno računalniku, kjer podatke o stranki obdeluje računalniški algoritem, ki na koncu le zavrne ali odobri kredit.
Kakšni so vaši obeti za prihodnost?
Zavedati se moramo, da se v prihajajočem letu na področju bančništva obeta revolucija. Na finančni trg bodo stopili veliki igralci, kot so: Facebook, Google, Apple ali Amazon, ki bodo manjše bančne storitve brezplačno ponujali kar preko mobilnih aplikacij. V potrošniški družbi, ko bi radi vsi imeli vse, bo najetje kredita omogočeno z enim samim klikom. Verjamem, da bodo predvsem milenijske generacije, ki so vajene zastonjkarstva, hitro prešle na takšen način poslovanja. Mi pa izhajamo prav iz nasprotnega stališča, da se je potrebno z vsako stranko sestati osebno, ji pogledati v oči, se z njo pogovoriti in da ni dovolj, da oceno pripravimo zgolj na podlagi golih podatkov. Osredotočili se bomo na tisto populacijo, ki ne bo podvržena digitalizaciji, saj za nas nobena stranka ni zgolj številka.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
