Ste vedeli, da je v Sloveniji več kot 315.000 ljudi s statusom s. p. oziroma prekercev? Ena tretjina vseh delovnih ljudi. Večina se jih ni sama odločila za to, temveč so bili v to prisiljeni. In glede na to, da se oblike dela vse bolj spreminjajo, se je dolgoletna novinarka Andreja Comino odločila, da popiše svobodnjaška življenja znanih Slovencev, kot so Lara Jankovič, Saša Einsiedler, Jasna Kuljaj … »Zaupali so mi, kako živijo in preživijo v svetu, kjer je na Facebooku, Instagramu in drugih omrežjih vse videti čudovito, resnica pa je daleč od tega. Podali so mi nasvete, kako se pobrati, ko pridejo temni dnevi, finančna strokovnjakinja pa je razkrila, kako si kot svobodnjak ustvariti finančno varnost in priti do pokojnine.« Skratka, zelo uporabna knjiga za vse, ki se podajajo na samostojno pot, pa tudi za mlade, ki šele vstopajo na trg delovne sile.
»Za pisanje sem se odločila, ker je svobodnjaštvo/prekerestvo velik problem, ki že ga dobrih dvajset let živim tudi sama. Za različne revije sem napisala na tisoče člankov o najrazličnejših zanimivih ljudeh, nekaterih bolj, drugih manj znanih javnosti. Medtem ko mediji in tudi sami na družabnih omrežjih po eni strani podpirajo in navzven kažejo njihovo bleščečo plat, uspehe, sanjska doživetja, pa v senci ostaja tista temnejša. Kako je, ko se znajdejo v stiski, ko se borijo za preživetje. Med njimi je tudi veliko »znanih«, njihove kariere pa so na prvi pogled videti sanjsko. Kako pa ti znani živijo v resnici? Svojim sogovornikom sem zelo hvaležna za iskrenost, poštenost in realnost. Presenetili so me, saj si nikoli ne bi mislila, da so, medtem ko smo jih mi videli pod žarometi, doživljali hude drame in osebne stiske, ko niso vedeli, kako se bodo prebili do naslednjega projekta, kako bodo plačali položnice, najemnine, prispevke, izšolali otroke … Želela sem pokazati realno sliko svobodnjaštva, podati nasvete in rešitve, kako živeti in preživeti kot svobodnjak,« začne svojo pripoved Andreja, ki jo po številnih razgovorih, ki jih je imela s svojimi sogovorniki, ki so v knjigi, pa tudi številnimi mladimi, ki šele vstopajo na trg dela, samo še bolj skrbi, kakšna bo naša prihodnost, predvsem pa starost ljudi, nekje med 40. in 50. letom, ko naj bi bili na vrhuncu moči, vendar imajo do upokojitve še najmanj 20 let. »Kako bomo zdržali ta tempo dela, obenem pa je vsak dan več nesvobodnih svobodnjakov/prekercev, ki premalo vplačujejo v pokojninsko blagajno in si ne plačujejo dodatno za pokojnino. Večina med njimi se sploh ne zaveda, kaj jih čaka, predvsem pa to, da pokojnin ne bo, saj država nima denarja. Večina jih sama ne stori nič, da bi si izboljšali položaj, oziroma se ne zavedajo resnosti problema in tega, da se morajo skrbi zase lotiti sami in ne čakati, da bo država kaj storila. Vesela sem bila, da so knjigo brali tudi poslanci, nekaj se jih je oglasilo in jo pohvalilo, vendar se mi zdi, da bo ostalo samo pri (ne)ukrepanju,« pove in razkrije, da ji je lažje biti na drugi strani, ko sprašuje druge, težje pa kaj povedati o sebi.
Kaj storiti, ko ti ne gre dobro?
»Od nekdaj sem raje pomagala drugim, vsakič znova se me dotaknejo stiske ljudi. Tudi tistih, ki so v podobni koži, kot sem sama, že vse življenje s. p.-jevka. Vsak po svoje se borimo, da preživimo. Včasih nam gre bolje, včasih slabše, ko pa človek gleda na Facebooku, Instagramu in drugih pogruntavščinah sodobne tehnologije, se predstavljajo kot lepi, bogati in uspešni … Nekaterim gre dobro, večini pa ne tako. In to je bila tudi ideja moje knjige. Z njo sem želela ljudem pokazati, da so tudi tisti, ki jih tako občudujejo, samo ljudje. Z vsemi lepimi in manj lepimi stvarmi v svojem življenju. Da jim je ravno tako hudo, se soočajo z zmagami in s porazi, se smejijo in jokajo. Pri meni je bilo veliko vsega. Prav noro se mi zdi, koliko vsega lahko človek spravi v eno leto, mesec, dan, celo uro. In zdi se mi, da bi bilo škoda to zamuditi. Toliko stvari me zanima, da komaj najdem čas za vse,« se smeji Andreja, ki se vedno trudi poskusiti čim več stvari. Rada se potepa po svetu, vsakič znova jo obogatijo daljne dežele in njihovi ljudje. Neizmerno je radovedna, stvari poskuša razumeti in brska tako dolgo, da pride do odgovorov.
Ni dobro biti preveč priden
Ker zlepa ni pri miru, je šlo to njenim staršem precej na živce. Le stežka so jo umirili, ko je hotela delati stvari po svoje. Vztrajali so v dobri veri, da ji bo v življenju najbolj prišlo prav, če bo ubogala in bila pridna. Dostikrat ji je to dobro služilo, še večkrat pa jih je dobila po glavi. Zadnjih deset let se precej trudi, da se »oduči« te pridnosti in ubogljivosti, da še bolj razmišlja s svojima glavo in srcem. »Nekaj svoje energije in nemira sem vložila v tek. In veste, kako je, ko se ženske nečesa lotimo, le stežka odnehamo. Tako sem se, ne da bi v mladosti karkoli trenirala, pred dobrim desetletjem vpisala v tekaški klub k organiziranim treningom in po prvih polmaratonih pretekla še kopico maratonov. Nazadnje slovitega v New Yorku,« pove Andreja, ki obožuje branje. Skorajda ni knjige, ki ji ne bi bila zanimiva. Zelo rada se druži z ljudmi in spoznava njihove svetove. »Od čisto vsakega se lahko kaj naučiš. Vesela sem, da imam svoje tekaške prijateljice, s katerimi gospe v najboljših letih premagujemo kilometre in si postavljamo vedno nove izzive. Teka se lotevamo drugače od moških: superge, pajkice in majica morajo biti vsaj malo lepe in usklajene, hitrost nam ni toliko pomembna, bolj pomembno je to, da po dvajsetih ali tridesetih kilometrih teka rečemo, joj, samo še to ti moram povedati,« se smeji novinarka, ki obožuje mačke. Doma ima dva najdenčka Torra in Zorra, ki suvereno vladata njej in njenim najbližjim.
Barbara Skorjanc
Foto: Stane Jerko
