S temi besedami danes 52-letni Simon Popović iz Vipave zaključi knjigo Narkoman nikoli, ki sta jo pred tremi leti napisala s sestro Heleno Kobal. Takoj ob izidu sem jo na dušek prebrala tudi sama, pred nekaj tedni pa mi je Helena pisala in me vprašala, ali bi bila Simonovo zgodbo pripravljena objaviti tudi v reviji Navdih. Takoj sem se odpravila v knjižnico, da jo ponovno najdem na policah. Spominjam se, da me je zgodba že takrat močno presunila. Narkoman nikoli je knjiga, ki je pretežno ves čas izposojena, saj gre za očitno aktualno tematiko. Človek, ki se je kar deset let drogiral, pil, jemal tablete, popil celo kolonjsko vodo, samo zato, ker je vsebovala alkohol, človek, ki je dosegel dno kot alkoholik, narkoman in potencialni samomorilec, se danes rad odzove povabilu, da svojo zgodbo deli tudi z drugimi. Predvsem z mladimi, na katere droge prežijo malodane na vsakem koraku.
Simon, še prepoznaš človeka iz uvoda?
V bistvu se zavedam, da sem tisto res bil jaz, čeprav se mi sedaj zdi, kot da ne bi bil. Čutim občutno razliko – sedaj imam namreč vrnjeno svobodno voljo, da lahko stojim za svojimi odločitvami in lahko slabim razvadam rečem NE. Tako drogi, alkoholu kot cigaretam, hazardiranju, vsemu, kar vodi na pot samouničenja.
Kako na svojo odvisniško obdobje gledaš danes? Te preveva sram, obžalovanje ali olajšanje, ker si bogatejši za to izkušnjo?
Ni me sram, to je bila izgleda moja usoda, nima smisla razmišljati o vrtenju kolesa časa nazaj, ker se tega ne da storiti. Izkušnja je bila trpka, a koristna. Gotovo pa s to pametjo, ki jo imam danes kot svoboden človek, ne bi zašel na stranpot heroinske odvisnosti.
V knjigi lahko preberemo, da »v drogi ni nobene nove resničnosti, nikakršnega spoznanja, edino spoznanje čez čas je, da si popolna budala«.
Resnica je, da se ljudje drogirajo zaradi občutka, ki jim ga mamila nudijo. Občutek je dober, neizogibno pa vodi v propad in velikokrat v smrt. Kar se ti sprva ponuja kot angel, je v bistvu preoblečen hudič. Res je, nobene nove resničnosti ni, zgolj iluzija, ki se razblini v prazen nič. Ko je že prepozno, pa bi dal vse, da bi preživel spet normalen dan, brez neskončnega tekanja za heroinom.
Če se vrneva na začetek, na tisti prvi heroinski »šus«. Kako da si si ga »zadal šele« pri 25 letih? In to ravno v času, ko sta z ženo pričakovala prvega otroka.
Žena je bila noseča s prvim otrokom, jaz pa sem, naivnež, verjel besedi »prijatelja«, da mi že ne more škoditi, če samo enkrat poskusim; sploh, če si heroina ne vbrizgam v žilo, ampak ga »samo« vdihnem skozi nos … Daj, poskusi, boš videl, takoj se boš bolje počutil, me je prepričeval. Res sem potreboval nekaj, da me dvigne. Da bom boljše volje. In sem povlekel tisto črtico. Ker me je zanimalo, kako je. Sedaj vem, da tisti fant ni bil moj prijatelj. Kajti prijatelj ti nikoli ne bi ponudil droge. Nikoli te ne bi zapeljal v smrt. (odlomek iz knjige)
Je pa res, da sem si sam kriv, da sem poskusil, ker sem bil neke vrste eksperimentator. Mislil sem, da bom samo poskusil, pobral samo dobre občutke in zatem živel po starem. Žal me je heroin ujel v svoj primež že od prvega dne. Ravno zato poudarjam preventivno delovanje, da se drog ne dotikamo, ker kasneje vrag vzame šalo.
Si že našel odgovor na vprašanje, ki si si ga zastavljal celo otroštvo in mladost – zakaj te je ves čas prevevala neka praznina? Govoriš o izjemno ljubeči mami in na drugi strani avtoritativnem očetu, nekdanjem oficirju. Je bil morda to razlog, da si posegel po drogi, ker si se na nek način želel upreti trdi očetovi roki?
Uporništvo gotovo ni bil razlog, saj sem bil star že 25 let, živel sem samostojno življenje. V bistvu me je v svet drog peljala bolj moja želja po iskanju smisla življenja. Družina nas oblikuje, nekaj prinesemo s svojim značajem že na svet, vendar niti družina niti nihče drug ni kriv, da po drogi posežemo. To je naša odločitev, neumna, a naša.
Žal ti je, da mama zaradi bolezni ni dočakala tvoje ozdravitve. Bi ji rad vsaj sedaj pokazal in dokazal, da si se bil sposoben izvleči iz primeža drog?
Mama je bila res pojem materinske ljubezni, vse bi dala zame, za sestro … Saj veste, mama je ena sama. Zdaj bi bila zelo ponosna name, ker je že pred smrtjo vedela, da se mi ruši življenje. Vedela pa je tudi, da se borim, saj sem bil na zdravljenju z metadonom že na kar majhni količini metadona in sem tako sebi kot njej že vlil določeno upanje v ozdravitev, vendar po njeni smrti zapadel še globlje. Vem, da je verjela vame.
Kljub očetovemu strogemu in nepopustljivemu značaju, pa te je prav on pospremil v komuno v Zagreb, v kateri si preživel skoraj šest let. Kako se spominjaš tistega obdobja?
Oče je bil strog, a mi je vedno stal ob strani. Če bi bil premil, se jaz verjetno ne bi odločil za komuno, temveč bi životaril po starem. Vsa ta leta je spremljal moje stanje in mi po vrnitvi nudil streho nad glavo, avto, vse materialne dobrine, nič mi ni manjkalo. Kmalu sem našel službo in se tudi finančno osamosvojil.
Včasih komuno sanjam in sem srečen, ko se zbudim in vidim, da sem doma. Obdobje v komuni ni lahko, to je čas trpljenja in boja s samim s seboj, a tudi lepo obdobje, kjer spoznaš prijatelje, ki so skupaj s teboj na poti do rešitve.
Se ti zdi, da je podpora družine ključna? Bi zmogel brez sestrine podpore?
Družina ni ključna, saj si zabredel sam in tudi rešiti se moraš sam. Je pa podpora družine zagotovo dobra, ko prideš nazaj domov, da imaš neko zaledje in z nekom možnost podeliti razmišljanje. S sestro sva se že od malih nog lepo razumela, brez nje niti knjiga Narkoman nikoli ne bi ugledala luči sveta. Sam imam talent za govoriti, ona za pisati in tako sva združila svoje moči.
Začelo se je novo šolsko leto. Sam si se že večkrat odzval povabilu, da na osnovnih šolah poveš o svoji izkušnji z drogo. Kako na to gledajo otroci?
Otroci, tako na šolah kot na duhovnih vajah, so izjemno hvaležni poslušalci. Tudi po dve šolski uri z zanimanjem poslušajo, kaj jim pripovedujem. Na koncu tudi kaj vprašajo. Ravno njim je namenjeno to moje sporočilo, oni so v tem divjem svetu najbolj izpostavljeni, zato je preventiva najpomembnejša. Zgodba, kot je moja, je zanje priporočljiva, saj bo marsikdo lahko rekel drogi NE, ker si bo mislil, da tega že noče preživljati, noče si zavoziti življenja.
Kaj pa starši? Na kaj moramo biti še posebej pozorni? Žal imajo prvi stik z drogo vedno mlajši.
Vsi se bojimo za svoje otroke, želimo jim vse najboljše, včasih pa vendarle zaidejo. Predvsem moramo biti pozorni na morebitna nihanja v razpoloženju, ne tista, ki so znak odraščanja, pubertete, temveč predvsem tista, ki so ekstremna. To začutimo.
Simon, življenje ti je dalo še eno priložnost, ki si jo zagrabil z obema rokama. Kakšne so tvoje želje v prihodnje?
Imam želje kot vsak normalen človek. Ena večjih želja pa je, da bi bil kdaj finančno osvobojen, da bi lahko izvrševal poslanstvo svojega življenja, ki ga vidim ravno v predajanju svojega sporočila »RECI DROGI NE!«.
Barbara Skorjanc
