Bojan Albahari iz Renč je zdaj že uveljavljen kulturolog, stripovski prevajalec, urednik in kritik, pa tudi ljubitelj vonja po kavi, knjižnem papirju in pršutu, domače gore list in sveže pečen očka. Uka žeja ga je speljala v prestolnico, kjer je tičal in obtičal – zakaj in kako, pa v nadaljevanju.
Osnovno šolo ste obiskovali v Renčah, srednjo šolo pa v Vipavi. Ste že takrat vedeli, kaj boste v življenju počeli?
Osnovno šolo sem končal v Renčah (ne pa tudi začel, a to je že druga zgodba), v srednjo pa sem hodil na škofijsko gimnazijo v Vipavi. Izbral sem jo zaradi klasično-humanistične usmeritve, imeli smo tri tuje jezike, med njimi latinščino. Kot otrok sem oboževal antični svet in antične kulture, rad in hitro pa sem se učil tudi tujih jezikov, zato je to zame bila skoraj samoumevna izbira. Takrat mi je pot v šolo vzela preveč časa, da bi se iskal in našel, pa sem odgovor iskal v času študija, kar na sam študij ni ravno ugodno vplivalo, a sem se potem vendarle našel. Se mi je pa vedno dozdevalo, da bo moja kariera nekako povezana s knjigami in z branjem, ker sem kot otrok bral vse, kar mi je prišlo pod roke, saj me je mama že pri petih letih naučila brati in pisati – in za to sem ji zelo hvaležen – tako da mi je bila neka splošna smer zakoličena že pred osnovno šolo.
Študirali ste kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kako vas je pot zanesla med stripe?
Šele ob koncu študija sem ugotovil, kam bi se res lahko usmeril. Študij kulturologije je namreč zelo širok in pokriva raznolika področja, ta širina pa omogoča veliko možnosti za kasnejšo kariero. Kulturologi znamo marsikaj delati izredno dobro, ker nas je študij opremil z zelo uporabnimi orodji za razumevanje sveta, ljudi, kulture in družbe. Imam, na primer, tudi nacionalno licenco za vodenje turistov, vmes sem se preživljal tudi s tem.
S stripi sem se začel ukvarjati, ker sem moral izbrati naslov diplomskega dela. Izbral sem stripovsko temo, ker se mi je zdelo, da strip poznam dovolj, saj sem ga včasih veliko bral, obenem pa v moji generaciji takrat ni bilo več interesa zanj, zato sem v tem prepoznal svojo priložnost.
Ker teoretske literature o stripu v knjižnicah nisem našel, sem se obrnil na revijo Stripburger in jih prosil za gradivo na to temo, v zameno pa sem jim obljubil kakšno recenzijo za revijo. Uredništvo me je kmalu vzelo za svojega, ker sem znal prevajati, lektorirati in pisati besedila, tako da odtlej redno prispevam prevode, kritike, intervjuje in druge tekste za revijo. Ni mi nerodno nastopati v javnosti, zato pogosto predstavljam založbo in revijo na sejmih doma ter v tujini (zaradi tega sem precej potoval po Evropi), tu in tam kaj odpredavam, vodim kakšen pogovor, diskusijo in podobno. Tako se je začela moja stripovsko-uredniško-prevajalska pot, ki zdaj traja že več kot deset let.
Na založbi Forum Ljubljana, ki že več kot četrt stoletja izdaja kultno stripovsko revijo Stripburger, so torej v vas prepoznali talent za jezik in besede ter vam zaupali kar nekaj prevodov stripovskih del. Katero od teh vam je bilo največji izziv?
Zelo sem jim hvaležen, da so mi dali možnost, da delam tisto, kar dobro znam, in da se s tem dokažem. Za založbo in revijo sem prevedel cel kup stripovskih romanov in stripov, pa tudi nekaj leposlovja, stvarne literature, znanstvenih in poljudnih člankov za druge založnike.
A s tem sem začel še pred Stripburgerjem. Preko cimra v študentskem domu sem spoznal gospo, ki je imela manjšo založbo, za katero je vedno nekaj prevajala. Mojega hvalisavega cimra, ki se je imel za razgledanega, je rada spraševala po razlagah latinskih izrekov ipd., on pa se je za te obskurne informacije obračal name, tako da je po nekaj podajah sem in tja ugotovil, da je najbolje, da naju direkt poveže. Na tej podlagi je meni, amaterju brez trohice izkušenj, zaupala moj prvi, že kar knjižni prevod. Zanjo sem prevedel tri naslove: prvi so bili Čarovniki Leva Grossmana, neke vrste »Harry Potter za srednješolce«, moj prevajalski ognjeni krst, še najbolj zanimiv pa mi je bil zadnji prevod, knjižna izdaja scenarija za Tarantinov film Neslavne barabe, ki je vseboval tudi nekatere »bonbončke« oziroma prizore, ki jih v filmu ni.
Za tabo so že številni prevodi …
Danes največ prevajam za revijo Stripburger, ki izdaja sodobni avtorski strip iz celega sveta. Odkar smo uvedli novo prilogo za teoretske in kritiške prispevke o stripu – vsakič imamo tudi dva obsežna intervjuja, revija pa je že po konceptu dvojezična, izhaja v slovenščini in angleščini – je tu zame kar precej dela. Za prevodno zbirko Ambasada Strip z vrhunci svetovnega stripa sem prevedel cel kup stripovskih romanov. Najbolj zanimivi so se mi zdeli Bulvar razbitih sanj Kima Deitcha in Moj newyorški dnevnik Julie Doucet, medtem ko za bralno razvajene priporočam še svežega Kafko Petra Kuperja, zbirko Kafkovih zgodb v stripu. Za druge založnike sem prevajal tudi bolj popularne naslove tipa Snoopy, Angry Birds in Calvin&Hobbes, sicer pa mi je poleg prevoda Dežele potomcev italijanskega stripovskega zvezdnika Gipija največji izziv predstavljal ravno Kuprov Kafka. Kuper je namreč skušal posodobiti in prizemljiti Kafkov jezik, zato je mene pri prevajanju čakala podobna naloga.
Kot član uredništva revije Stripburger zagotovo dobro poznate tudi domačo stripovsko produkcijo. Katere stripe bi priporočili našim bralcem?
V Sloveniji imamo cel kup zanimivih stripovskih avtorjev. Včasih je isti avtor pisal in risal svoje stripe, danes pa se vse pogosteje dogaja, da si scenarist in risar razdelita delo in je potem tudi rezultat pogosto boljši. En primer tega je prvi slovenski stripovski ep Meksikajnarji (Pušavec in Smiljanić), drugi pa nagrajeni Ivan Cankar: podobe iz življenja (Vurnik in Smiljanić). Smiljanić ima rad zgodovinske teme in ni mu nerodno prikazati tudi tistih plati človeške narave, ki bi jih vsi najraje skrili, zato so njegovi stripi vedno pestro branje.
Od »starejše« generacije ne morete zgrešiti s Tomažem Lavričem, ki je razred zase, odraslim bralcem so ponavadi všeč Iztok Sitar, Jakob Klemenčič in Andrej Štular, ker so brez dlake na jeziku, medtem ko sta ena klasika za mlajše Marjan Manček in Matjaž Schmidt. Spominjam se, da sem se knjižne slovenščine učil tudi skozi njune Hribce in Radovana s planeta Beta, ki so takrat izhajali v Kurirčku in Cicibanu.
Od mlajših so mi zanimivi Izar Lunaček, ki prireja tudi stripovske dogodke, Tanja Komadina, ki odlično riše tako za odrasle kot za otroke, Kraševec Matej Kocjan – Koco in nenazadnje kolega z uredništva David Krančan, ki bo prej ali slej narisal najboljši kdajkoli narisan slovenski strip. A to še zdaleč ni vse in zelo nerad delam krivico vsem, ki jih tukaj žal nisem mogel omeniti.
Pravite, da se tudi za domače primorske in goriške (oziroma celo šempetrske) bralce najde kakšen strip z lokalnim pridihom?
Ja, eden takšnih je Črni plamen, ki pripoveduje zgodbo o požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu 1920. leta. V njem avtorja predstavita zgodovinski okvir in ozadje dogodkov, ki so privedli do tega požiga, pa tudi do vzpona fašizma ter vsega, kar je temu sledilo. Komur pa so všeč bolj osebne zgodbe, priporočam Roba: zbadljivega poeta v stripu in glasbi, biografsko zgodbo o življenju ne dovolj slavnega, a izredno zanimivega šempetrskega pesnika in satirika Ivana Roba. Martin Ramoveš se je tega projekta lotil kot stripovski avtor, pesnik in glasbenik, zato je prikazal Robovo življenje in delo; ne samo v stripu, temveč je tudi uglasbil Robove pesmi, ki so tako dobile novo življenje. Za primorske domoznance je ta strip obvezno branje.
Sodelujete tudi z DHG in revijo Razpotja. Kako to, da ste se angažirali tudi na tem področju?
Predlani sem začel redno sodelovati s to revijo, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške. Društvo se ukvarja z ohranjanjem in razvojem humanistične misli na Goriškem, ustanovne člane pa poznam še iz časa študija, tako s študentskih zabav kot tudi s kulturnih dogodkov. Društvo poleg revije Razpotja, ki objavlja poglobljene članke na temo kulture, politike, zgodovine in umetnosti, organizira tudi knjižni sejem Mesto knjige, v Carinarnici na koncu Erjavčeve pa mnoge druge dogodke. Takšno društvo potrebuje vsaka slovenska regija in mislim, da ogromno prispeva k razgledanosti primorskih in slovenskih bralcev, zato sem bil kar malo počaščen, ko so me povabili v uredništvo. A tudi brez tega bi jih redno bral in spremljal, ker so moje drugo najljubše čtivo, takoj za stripi, ravno takšni članki, kot jih objavljajo Razpotja: temeljite obravnave temeljnih družbenih vprašanj.
Ali ob vsem tem sploh še najdete kaj prostega časa? Postali ste sveži očka, kot ste nam uvodoma zaupali.
V prostem času znam prijeti tudi za motiko ali motorko, 
a ga zdaj imam precej manj, ker s punco imava krasnega malega fanta, ime mu je Ivan in nedavno smo praznovali njegov prvi rojstni dan. V tem času sem ugotovil, da starševstvo ni noben bavbav, ni pa tudi za ga jemati zlahka – ni za vsakogar, priporočam ga pa vsakomur.
Ajda Likar
Avtor ilustracij: David Krančan
