Sara Černe je pred dobrega pol leta v Novi Gorici odprla lastne prostore, v katerih izvaja psihosocialno svetovanje. Nasmejana, sproščena in prijetna sogovornica pravi, da je hvaležna, da lahko svojo energijo usmerja v to, v kar verjame. Na podlagi izkušenj ve, da je spreminjanje sebe ena najtežjih nalog, ki si jih zadamo. Ampak se izplača, je prepričana. Nesmiselno se je vrteti v krogu konfliktov, večnega nezadovoljstva, brezvoljnosti ali raznih nekoristnih strahov, če vemo, da si lahko pomagamo. Dobro je, da so ljudje tudi v našem okolju vedno bolj odprti do te vrste pomoči, predvsem mladi. Sara nudi individualno svetovanje, pripravlja pa tudi skupinska srečanja, predavanja in razne delavnice. Svoje znanje redno dopolnjuje z izobraževanjem v Sloveniji in tujini.
Izvajate psihosocialno pomoč. Kako se ta razlikuje od psihoterapije?
Res sem vesela, da nam je uspelo urediti umirjen in topel prostor v centru Nove Gorice. Ko smo urejali svetovalnico, sem mislila predvsem na ljudi, ki me bodo obiskali, da bi se dobro in udobno počutili, predvsem pa to, da bi se ob obisku počutili varno. Psihosocialno svetovanje je v tujini čisto običajna praksa, pri nas se močneje uveljavlja v zadnjih letih. Bistveno razliko od psihoterapije vidim v tem, da je slednja bolj usmerjena v postavljanje diagnoze, se pravi bolezni oz. motnje, kot so npr. depresija, anksioznost ipd. Psihosocialno svetovanje je bolj usmerjeno v obravnavo čustev. Če ponazorim na primeru: depresija se lahko razvije zaradi različnih vzrokov, kot so na primer žalost, strah, ljubosumje. Če pomoč začnemo z obravnavo čustva, ki je vplivalo na depresijo, je običajno čas zdravljenja krajši. Svetovanje se torej ukvarja s težavo, ki jo ima klient tukaj in zdaj. Ni vedno potrebno niti smiselno, da gremo v preteklost. Če pa se izkaže, da bi bilo koristno, se podamo na to pot raziskovanja.
Svetovanja so namenjena tako posameznikom kot tudi parom, družinam, mladostnikom …
Svetovanje po kognitivno-vedenjski metodi je primerno za vse starostne skupine, prilagajamo le način pogovora in tehnike, ki jih uporabljamo. Tudi število udeleženih na srečanjih je lahko različno. Odvisno je od tega, kaj želijo stranke spremeniti, izboljšati.
Na svoji spletni strani uvodoma predstavljate vloge, ki jih imate v življenju. Ste mama, žena, prijateljica, tekačica … Kaj pa takrat, ko teh vlog postane preveč in se nam zdi, da nobene ne odigravamo po lastnih željah – ali drugače – jih začnemo odigravati po željah drugih?
Ja, to je dobro vprašanje. Že ko si ga postavimo, vidimo, da nekaj ne »štima«. Ali smo preutrujeni ali nam zmanjkuje časa ali tega ne delamo zase. Če smo čuječi, že sami ugotovimo, kaj lahko spremenimo. Vprašamo se, kaj nas polni in kaj izčrpava. Dobro je, da razmislimo o svojih vrednotah in tudi, ali delujemo v skladu z njimi. Pa ne pozabimo, da sta vrednota tudi prosti čas in razvedrilo.
Morda odgovore za svoje stiske poznamo v teoriji, celo vemo, da se vrtimo v začaranem krogu. Zakaj se posameznik tako težko izvije iz spirale lastnih prevladujočih čustev in stanj, ki mu otežujejo življenje? Kdaj je čas za ukrepanje?
Vsak od nas ima že iz primarnih družin ponotranjene vzorce delovanja. V sebi nosimo prepričanja o sebi, drugih in svetu. Teh prepričanj se niti ne zavedamo, saj jih jemljemo kot resničnost, kot nekaj, na kar ne moremo vplivati. O tem niti ne dvomimo, ker je to za nas edina resnica. Nekdo se na primer ob pogledu na mimoidočega psa kar stopi od nežnosti, drugi pa se mu v širokem loku izogne. Zakaj je tako? Ker imata vsak svoje prepričanje, resničnost. Prvi vidi psa kot puhasto gmoto, namenjeno crkljanju, drugi pa kot pretečo nevarnost. In temu prepričanju sledi čustvo. Pri prvem veselje in nežnost, pri drugem strah. Na splošno bi rekla, da je koristno, da poiščete pomoč takrat, ko vas določeno vedenje ali čustvo ovira oz. vaše življenje ni tako kakovostno, kot bi lahko bilo.
Nekateri so imeli v zadnjem letu več možnosti za samospoznavanje, spet drugi so bili še bolj obremenjeni. Po tem dolgotrajnem času, polnem omejitev, že lahko potegnemo nekatere zaključke: več je bilo ločitev, ljudje so doživljali večje stiske, priča smo številnim tragedijam v družinskem okolju. Še posebej pa je problematično stanje med otroki in mladimi nasploh. Kako pomagate njim?
Res je bila posebna situacija. Pri svojem delu opažam velik porast socialne anksioznosti, še posebej pri mladih. Ker so bili toliko časa zaprti doma ali pa v omejenih skupinicah, je nekaterim zdaj, ko je vse odprto, druženje z drugimi ljudmi neprijetno. Starši lahko to opazijo, če se otrok izogiba priložnostim za druženje, čeprav to prej ni bilo v njegovi navadi, ali se umakne, ko pridejo obiski. Mladim posebej rada pomagam. Verjamem, da imajo neizmerno moč in energijo, ki jo lahko uporabijo za spreminjanje, za doseganje zastavljenih ciljev. Če želiva to skupaj narediti, mi mora mladostnik najprej zaupati. Na svetovanju je navadno poudarek na spreminjanju omejujočih prepričanj in vedenj, ki ohranjajo težavno situacijo. Ob tem se spremenita tudi razpoloženje in čustvovanje. Sploh mladi so izjemno zahtevne stranke. Tako do sebe kot tudi do mene. Zahtevajo popolno iskrenost. Všeč mi je, ker ne dopuščajo polovičarstva.
Kot prostovoljka ste z otroki delali tudi v kriznem centru v Novi Gorici. Kakšne so vaše izkušnje?
To je bila zame sicer kratka, a izjemna izkušnja. Še bolj se mi je utrdilo prepričanje, da so otroci neverjetni s svojo igrivostjo, iskrivostjo in brezmejno energijo. S kakšno vnemo so venomer nekaj počeli, razmišljali, delovali. In koliko ustvarjalnosti so pokazali ob iskanju izgovorov za nepisanje domače naloge! Res neprecenljiva izkušnja.
Ste tudi ena izmed svetovalk na portalu Kognitivno-vedenjsko svetovanje (KVS) Slovenija? Komu pomagate tam?
Portal je nastal tudi z namenom, da začnemo o čustvenih težavah več govoriti, da postane ta tema vsakdanja. S čustvi se namreč soočamo vsi. Šele takrat, ko bomo o omenjenih težavah več govorili, bomo lahko brez predsodkov prišli po pomoč. Čeprav se dandanes o tem tudi v Sloveniji več govori, še vedno predolgo traja, preden obiščemo psihosocialnega svetovalca. Dejstvo je namreč, da je lažje, hitreje in posledično ceneje priti do rezultatov, če pomoč poiščemo prej.
V knjigi Sestrstvo Rebecce Campbell sem prebrala, naj nikogar ne postavljajmo na piedestal, pa naj jih še tako občudujemo. S tem jih namreč dvignemo nadse, višje od nas samih. Je za notranje mirno življenje pomembno, da smo sposobni prepoznati lastno moč in zavedanje, da moramo rešitve iskati le v nas samih?
Točno tako. Od nas je odvisno, ali bomo dobre ali slabe volje, od nas je odvisno, ali bomo zbrali pogum ali se odločili ostati v zatemnjeni sobi. Da to prepoznamo, je potrebna iskrenost. Do sebe.
Barbara Skorjanc
