Zasedba Laibach je lanskega novembra poslušalcem ponudila nov album z naslovom The Sound of Music, na katerem so pesmi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje in priredbe korejskih narodnih pesmi. Izdelek je bil idejno zasnovan ob njihovem obisku Severne Koreje leta 2015. Trboveljski kolektiv album pravkar predstavlja na evropski turneji, v sklopu katere se bo 25. aprila ustavil tudi v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Med napornim koncertnim ritmom so si Laibachi nekaj časa odmerili tudi za revijo Navdih.
Kolektiv Laibach se skorajda nenehno spreminja, zato bi lahko rekli, da ste nekakšen neulovljiv fenomen, katerega bistvo je težko zaobjeti. Pa vendar, kaj želi biti zasedba Laibach danes?
Danes hočemo biti včeraj in jutri, želimo biti skupek časa, dovolj univerzalni, da zaobjamemo njegovo večno spremenljivo, a vendarle statično bistvo.
Nekdaj so vas oblasti v SFRJ poskušale utišati celo z uradno prepovedjo, danes pa veljate za enega najbolj cenjenih umetniških kolektivov pri nas. Kaj je najbolj botrovalo tako koreniti spremembi statusa skupine Laibach?
To je verjetno bolj vprašanje za tiste, ki odločajo o našem statusu in percepciji. Če nas res cenijo, nas verjetno cenijo predvsem zato, ker jim – po štirih intenzivnih desetletjih našega obstoja – kaj drugega niti ne preostane. Konec koncev je z našim delovanjem povezanih cel kup ljudi, dogodkov in sprememb, ki so se na kulturnem in političnem prizorišču zgodili v tem obdobju, torej je logično, da se je tudi odnos do nas deloma spremenil.
Ena najbolj odmevnih gest zasedbe v zadnjem času je prav gotovo nastop v Severni Koreji. Zakaj ste pristali na koncert v eni najbolj totalitarnih držav sveta? Je to na kakršenkoli način zaznamovalo zasedbo?
Vsak nastop in vsaka naša akcija tako ali drugače zaznamuje tudi zasedbo samo. Na koncert v Severni Koreji smo pristali predvsem iz radovednosti, pa tudi seveda zaradi samega »poklica«, ki ga opravljamo in nam po definiciji brani, da dajemo vrednostne sodbe o naših gostiteljih, ki vlagajo veliko napora v to, da lahko pri njih nastopamo. To velja tudi za publiko, ki ji igramo. Severna Koreja seveda je totalitarna država, ampak njena totalitarnost spada v »romantično obdobje« totalitarizma, ki nima kaj dosti skupnega z real-totalitarizmom, kot ga zahodna potrošniška družba s svojimi subtilnimi in manj subtilnimi mehanizmi kontrole razvija danes. Širši javnosti smo z našim obiskom Severne Koreje, upamo, sporočili, da ni nič tako črno-belo, kot je videti. Tudi ta prijazna država na Daljnem vzhodu ima več obrazov kot enega (okamenelega).
Ob tehničnih težavah in okamenelih obrazih publike se ob vašem nastopu v Severni Koreji najpogosteje omenja cenzuro, s katero pa ima Laibach veliko izkušenj že iz preteklosti. Na kakšen način in v kolikšni meri je cenzura vplivala na vaše ustvarjanje in delovanje?
Cenzura je na Laibach vedno vplivala inspirativno in nasploh cenzure ne smatramo za nekaj groznega, temveč ravno nasprotno – kot izziv za ustvarjalce, ki morajo zaradi nje poiskati bolj kreativne načine izražanja in razviti bolj metaforično drzna izrazna sredstva, ki znajo cenzuro izkoristiti in obrniti v svoje dobro. Nekaj največjih in najbolj duhovitih del je bilo narejenih v času svinčene cenzure, recimo v češkoslovaški, ruski ali jugoslovanski kinematografiji in literaturi, pa tudi v drugih žanrih. Vsekakor nekaj splošne cenzure tudi danes ne bi škodilo, recimo pri komentarjih bralcev na medmrežju, kjer je kultura komentiranja že krepko dosegla in tudi presegla najgloblje in najbolj blatno dno dna.
Kot sami pravite, se trgu prilagajate, kolikor je potrebno, sicer pa radi plujete proti toku. Kam trenutno plujete v zvočnem smislu?
V naslednjih dveh letih pripravljamo različne projekte, od katerih ima vsak neke svoje zakonitosti, ki jih bomo morali seveda do neke mere upoštevati, istočasno pa poskušamo ustaljene prakse subvertirati oziroma jih postaviti pod vprašaj, da zvoku, kolikor je le mogoče, pustimo prosto pot. Skratka, gradimo eksperiment, vendar ga postavljamo na tradicionalnih temeljih, da nismo preveč pametni. Zanima nas kombinacija mogočega in nemogočega, ampak v okviru možnega.
Na aktualni evropski turneji predstavljate najnovejši album The Sound of Music. Gre že za vaš peti album priredb. Čemu tolikšno simpatiziranje z »recikliranjem«?
Recikliranje je logična metoda časa, v katerem živimo, in mi se v tem smislu obnašamo zelo smotrno in ekološko. Že Maria Antonieta je dejala, da ni ničesar novega, razen tisto, kar je bilo pozabljeno, in z njo se lahko samo strinjamo. Originalnost je pač danes precenjena, če že ne nemogoča vrlina, medtem ko obstoječi, historični material – in tu nimamo v mislih samo grških in evropskih klasikov – vabljivo kliče po vedno novih interpretacijah. Moje pesmi, moje sanje so takšen historični material, ki v sebi skriva velik potencial za nov pogled in nove vsebine. Mi smo vedno želeli predelati te skladbe, vendar prej nismo našli pravega konteksta, dokler nismo dobili vabila za koncert v Severni Koreji. Severni Korejci te skladbe dobro poznajo, saj gre za enega redkih hollywoodskih filmov, ki so ga v tej državi veliko prikazovali in ki je bil tudi v šolah praktično obvezno čtivo pri učenju angleškega jezika. Pa vendar tu ne gre za povsem nedolžne skladbe; vse po vrsti v sebi skrivajo veliko subverzivnih vsebin, tako v kulturnem kot v socialno-političnem smislu.
Pred nekaj leti ste na goriškem koncu že nastopili v predoru Panovec. Tedaj so ga po Titovem obisku menda šele drugič zaprli za promet. Kako ste doživljali celoten dogodek?
Tunela in njegove oblike nismo točno poznali, smo pa slišali o njegovi zgodovini in o zaprtju ceste ob Titovem prihodu. Zelo zanimiv dogodek in izjemno zahteven projekt za organizatorja. Za izvajalce je bilo seveda zaradi oblike in problematične akustike tunela bistveno težje, vendar včasih te stvari v celotni sliki dogodka niso tako zelo pomembne in mnenja smo, da je tunelska prireditev takrat v celoti uspela. Laibach je konec koncev koncerte igral tudi že pod zemljo, v rudarskih rovih, zato nas tudi tunel ni preveč zmedel.
Na vaših koncertih ni pomemben samo zvok, ampak celostna podoba. Kakšen nastop lahko občinstvo pričakuje tokrat?
Najboljšega; če pa občinstvo hoče dobiti še več, jim svetujemo, da pričakujejo čim manj.
Bi za konec mogoče lahko izpostavili košček katerega od Laibachovih besedil, ki povzema duh današnjega časa?
Življenje je življenje / ko se vsi razdajamo / in od sebe damo največ / vsako minuto in vsako uro / ne mislimo na nič drugega / in ko je konec, nam odleže / čeprav upamo, da bo trajalo / in vsaka minuta v bodočnosti / je spomin na preteklost / ko smo dali vse od sebe / in izgubili vse / ter izginili z ostalimi / v ničnost večnosti / življenje je življenje … (Opus Dei, 1987)
Sandra Krkoč Lasič
