Anuša Kodelja je zelo mlada in zelo uspešna dramska igralka. Svojo pot je začela zgodaj, profesionalno pa je prvič nastopila v predstavi Čarovnik iz Oza v produkciji SNG Nova Gorica pri komaj šestnajstih letih. Od takrat je odigrala več kot dvajset vlog v več slovenskih gledališčih, na filmu, radiu in televiziji. Širša javnost jo trenutno spremlja v nadaljevanki Najini mostovi, kjer igra lik Tanje. Nista le talent in delo vrlini, ki ju nosi, ampak toplina, zrelost, razgledanost in predanost delu, družini in prijateljem. Ob njej se preprosto počutiš doma.
Prvo vidnejšo vlogo, Dorotejo v Čarovniku iz Oza, si ustvarila v SNG Nova Gorica, zdaj pa se vračaš kot Metka v predstavi Janko in Metka. Kako je spet stopiti na oder, kjer si se kot najstnica kalila?
Zelo lepo. Vzpostavljena je specifična varnost. Ko greš v ansambel, ki ga ne poznaš, rabiš nekaj časa, da prebiješ led, zadržanost. Tukaj pa je povezava že vzpostavljena. Poleg tega mi je predstava Čarovnik iz Oza zelo ljuba in pomembna, saj sem jo začela igrati pred akademijo, jo igrala skozi vsa leta študija in še jo igram. Je kot simbol moje rasti, prehoda iz otroštva v odraslost, iz ljubiteljstva v profesionalnost. Res mi je lepo, da sem znova na tem odru.
Stara si komaj triindvajset let in že imaš tako obsežen življenjepis, od kod črpaš vso moč in navdih?
Mislim, da je vsa skrivnost v tem, da rada opravljam svoj poklic. V vsakem projektu skušam najti nekaj, kar me v ustvarjalnem procesu žene naprej. Pomembno mi je, da se v projektu počutim ustvarjalno, da rastem, se razvijam … Da izstopim vsaj malo drugačna, kot sem vanj vstopila.
Navdih pa je vse okrog nas, fascinirana sem nad človekovo nravjo. Rada opazujem raznolikosti v ljudeh, kako čustvujejo, kako se soočajo z vsakdanjimi situacijami, kako s težkimi … Kolikor nas je, toliko je zgodb. Človek se mi zdi neskončen vrelec navdiha. Vsebin. Zlahka si predstavljam to raziskovati vse življenje.
In to se na odru tudi vidi. Spremljam te že veliko let in zdi se mi, kot da si na odru že od vedno. Ampak ker so začetki zanimivi … se sploh spomniš svojih prvih nastopov?
Ja, spomnim se, seveda se. Živo se spomnim tesnobe pred nastopanjem, ki sem jo imela v vrtcu.
V vrtcu … smeh.
Ja, glej … smeh. Igrala sem glavno vlogo, nekega račka, in ko so nas prišli starši gledat, nisem želela nastopati. In tudi nisem, predstava je odpadla. Podobno je bilo z drugimi nastopi, vsi so sodelovali, jaz pa sem se skrivala za vrati in jokala. A želja je očitno živela v meni. Doma sem se lahko ure in ure igrala tako, da sem se oblačila v različne obleke in preigravala različne like. Šlo je tako daleč, da je teto zaskrbelo, češ da ni normalno, če se otrok toliko časa pogovarja sam s sabo. Tako me je mama spodbudila, naj se vpišem v dramski krožek, in od takrat je samo steklo. V osnovni šoli sem že rada nastopala. Ko sem imela deset let, me je opazil Emil Aberšek, takratni vodja Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica, in me povabil v skupino.
No, to je zelo zgodaj, mladinski oder je namenjen srednješolcem.
Res je, saj moja prva vloga ni bila velika, imela sem le eno repliko, ki jo znam še danes: »Resnica nikdar prav ni osvetljena, če luč ji daje stran le ena.«To si bom za vedno zapomnila.
Takrat si vedela, da je to to, da boš igralka …
Vedno sem v sebi vedela, da si želim biti poklicna igralka, vendar tega nisem nikoli govorila na glas. Tudi pozneje, po koncu gimnazije, ko so me spraševali, kam grem naprej, nisem nobenemu povedala, da grem na akademijo. Ne vem, zakaj taka negotovost.
Jaz to vidim kot odraz globokega spoštovanja do poklica, ki ga opravljaš.
Ja, mogoče pa res. Še danes mi je včasih nerodno na glas reči, da sem igralka, kot da bi to lahko zares rekla šele čez dvajset let.
Kaj misliš, talent imaš ali ga pridobiš?
Prepričana sem, da ima vsakdo talent za nekaj. Bolj pomembna lastnost ustvarjalca se mi zdi strast do dela. Če te nekaj noro privlači in se lahko skozi to izražaš, je to talent. Pri sebi pa vidim, da je pravzaprav delo tisto, ki prinaša rezultate.
Že pred akademijo si ustvarila veliko predstav, ne samo mladinskih, tudi profesionalnih. So bile vse te izkušnje na akademiji prednost ali slabost?
Težko rečem. Z vstopom na akademijo začneš na novo. Nekatere stvari, ki so mi bile dotlej organske, sem težje spustila. Ustvarjanje pred akademijo je bilo bolj ljubiteljske narave, hobi, kar pomeni, da na odru poskušaš izključno uživati in vedno izhajaš iz sebi lagodne pozicije. To pripelje do enoznačnega igralskega izraza. Na akademiji sem se učila prebijati to lagodno pozicijo in širiti svoj igralski spekter. To je težka naloga, ki traja najverjetneje celo kariero. Vendar je pomembno, da kot igralec ohraniš užitek do svojega dela, in jaz sem ga našla ravno v teh izzivih. Ni enostavno, je pa najbolj zanimivo.
Je bil tudi nastop pred kamero izziv?
Seveda. Ampak z igro pred kamero sem imela drugačno pot, saj je akademija, kar se tiče igre, bolj gledališko usmerjena. Zdi se mi, da smo slovenski igralci na tem področju samouki, zato je vsaka izkušnja dragocena. Kljub temu sta me film in kamera začarala, zelo uživam, ko ustvarjam film. Na neki način mi je bolj skrivnosten.
Kje se bolj najdeš, na odru ali pred kamero?
Najraje delam oboje. Zdi se mi, da je želja vsakega igralca, da bi delal vsakega ravno prav.
Kaj pa televizija, trenutno nastopaš v nadaljevanki Najini mostovi, ki dosega širšo publiko od gledališča, kako se soočaš z javno prepoznavnostjo?
Mogoče bo to malo dolgočasen odgovor. Nadaljevanka je prišla na ekrane ravno med epidemijo, tako da sem v javnosti večinoma zamaskirana in sem še sebi neprepoznavna. Smeh. Poleg tega sem šele na začetku kariere in mislim, da še dolgo ne bom, če bom sploh kdaj, tako prepoznavna, da bi me motilo. Se je pa že zgodilo, da so me gledalci ogovorili, to so bile same prijetne izkušnje; čeprav je meni navadno veliko bolj nerodno kot njim.
Za konec bi se rada dotaknila tvoje magistrske naloge Gledališče v kriznih časih, spisala si jo v času prvega vala, v karanteni. Naloga je zanimiva predvsem iz dveh vidikov, ker je aktualna in ker si v vsesplošni družbeni histeriji zmogla najti mir in energijo usmeriti v delo.
V resnici me je pomirilo ravno raziskovanje. Uprizoritvena umetnost je eno od kulturnih področij, ki so ga ukrepi za zajezitev epidemije zelo prizadeli, saj je v gledališču živ stik osnova delovanja in je kot tak nenadomestljiv. Vendar sem se naučila, da se človeštvo ni prvič znašlo v taki situaciji, pravzaprav smo se že velikokrat znašli v podobnih krizah in vedno, prav vedno smo iz njih prišli še močnejši, prerojeni, če hočete, in to je meni absoluten dokaz, da bomo tudi sedaj.
Druga pomembna ugotovitev se nanaša na prepogosto izjavo ali mišljenje nekaterih ljudi, da je umetnost nepotrebna ter da v teh kriznih časih ni primarna okupacija. S pogledom na položaj umetnosti v veliko hujših krizah sem ugotovila, da je bila umetnost vedno tesna spremljevalka teh strašnih situacij. Navedla bom primer iz partizanskega gledališča. Gledališka skupina, ki jo je med vojno vodil igralec Vjeko Afrić, je prispela v vas Drugi dol; le sto metrov od zadnjih hiš vasi se je nahajala okupatorska vojska. Zaradi varnosti civilistov so želeli nastop odpovedati, vendar so vaščani prosili, naj tega ne storijo. Nato so vaščani okrog igralnega prostora postavili straže, občinstvo se je nagnetlo okrog igralcev, ki so celo predstavo šepetali. Po koncu predstave gledalci zaradi nevarnosti niso smeli ploskati, zato so jih v objemali.
Na akademiji smo se nenehno preizpraševali, ali je naša pot, naše delo smiselno; meni je raziskovanje, pogled v zgodovino, dal ta smisel. Umetnost je ljubezen, moč, upanje, karkoli želite … In te stvari človek vedno potrebuje.
Tereza Gregorič
