Darinka Kozinc je ime, ki ga je v goriškem prostoru težko pogrešiti. Pomemben pečat je pustila že kot srednješolska profesorica in dolgoletna ravnateljica Srednje lesarske šole, kasneje je prevzela mesto prve podžupanje novogoriške občine, v zadnjih letih ne gre zanemariti njenega kulturnega prispevka v vlogi predsednice Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, nenehno pa je bila zavezana literarnemu ustvarjanju. Že kot osnovnošolka je pisala pesmi, kasneje se bolj posvetila kratki prozi, s starševstvom pa jo je posrkalo v pravljični svet, nekaj svojih slikanic je celo sama ilustrirala. Večkrat nagrajena avtorica se na literarni sceni udejstvuje tudi kot predsednica Goriškega literarnega kluba Govorica. Priznava pa, da je bilo toliko različnih vlog včasih kar zahtevno usklajevati med seboj: »Pisati v okolju, v katerem sem bila precej izpostavljena, najprej kot ravnateljica in kasneje kot podžupanja, je precej težko, saj te ljudje nenehno secirajo. Ko nekaj napišeš, hote ali nehote, daš noter del sebe.«
V življenju počnete marsikaj, a vselej ste posebno mesto odmerjali literaturi. Kako ste ob vsem našli čas še za pisanje?
Vseskozi sem po malem literarno ustvarjala, je pa res, da zaradi družine in službe nikoli ni bilo prav veliko časa in se je bilo marsikdaj težko v miru usesti. Iskanje pravih besed te včasih tudi izmozga. Tako sem pisala predvsem krajše stvari, ki so raztresene vsepovsod, tudi pod psevdonimi. En takšen je bil Dada.
Goriška je že dolgo brez ene same literarne revije. Kako se tukajšnji pisci spopadate s tem?
Na tem področju je res mrtvilo. Dosti je pišočih ljudi, ki nimajo kje objavljati, zato smo ravno pred kratkim v literarnem klubu dali pobudo za goriško literarno revijo, a ni bilo pravega odziva. Skrbi me predvsem za mlajše generacije, saj se ni tako enostavno prebiti v slovenski literarni svet. Vsi tukajšnji kolikor toliko uveljavljeni avtorji smo nekdaj redno objavljali v Primorskih srečanjih, ki jih zdaj ni več. Sama sem veliko sodelovala tudi z Radiem Trst, kjer so mi objavili preko 100 pravljic.
Velik del vašega literarnega opusa je namenjen prav otrokom. Kaj vas tako vleče v pravljični svet?
Novinar, ki je spremljal seje mestnega sveta, me je nekoč vprašal, kako lahko pišem pravljice, če pa sem za govorniškim odrom tako odločna. Človek pač rabi določene paralelne svetove, da se odmakne, moj je literarni. Sama imam precej močno fantazijo. Običajno se razne podobe pojavijo, ko se malo umirim ali med gospodinjskimi opravili, ko so možgani na paši. Sprva zagledam recimo robček v gozdu na tleh ali odvržen lonček, potem se prizori odvrtijo kot film, pa že nastane pravljica. Pravljice so me vedno privlačile, že kot otrok sem jih brala kot nora.
Menda so vam morali v otroštvu domači celo skrivati knjige …
Danes se to sliši res strašno nenavadno, ampak takrat smo doma imeli kmetijo in smo morali tudi otroci kaj malega postoriti. Sama pa sem se raje usedla pod breskev in brala. Minila je ura, dve, potem pa me je mama začela klicati, ali bom že enkrat nahranila zajce. Velikokrat sem čitala tudi ponoči pod kovtrom. Res sem bila grozna bralka.
V vaši literaturi imajo prav posebno mesto aleksandrinke. Kakšne so povečini njihove zgodbe?
Gre predvsem za zgodbo ženske emancipacije. Tukajšnje ženske, ki so od zmeraj veljale za zveste, delavne in poštene, so bile poslane v takrat bogato aleksandrinsko družbo in večinoma domov pošiljale denar. Doma so s tem denarjem odkupovali zemljo, odplačevali dolgove. To je fenomen v svetovnem merilu. Za nekatere so bile to tragične zgodbe, predvsem za mlade mame, ki so šle tja kot dojilje in morale doma pustiti svoje otroke. Na drugi strani pa so tudi zgodbe o uspehu. Joža Sedmak je denimo izvirala iz revne ribiške družine, a se nato poročila z brezmejno bogatim lordom Oswaldom Finneyjem, kraljem bombaža. Tako je hodila na čaj k angleški kraljici in pilotirala letalo.
Med aleksandrinkami sta bili tudi vaši prateti. Kako se ju spominja vaša družina?
Ko sem kot punčka brskala med fotografijami, je bilo zame neverjetno, ko sem na njih odkrila popolnoma drugačne ženske, lepo odpravljene dame s klobučki in stezniki. Doma niso hoteli govoriti o njiju. Te ženske so precej časa živele v čisto drugem kulturnem okolju med najbogatejšo družbo. Pridobile so drugačne navade, jezike, znanje, širino. Predstavljajte si, kako je bilo, ko so se vrnile nazaj v revne patriarhalno usmerjene vasi. Težko je bilo zanje in za domače. Zdaj, ko so se rane malo zacelile, lahko bolj realno gledamo na ta pojav.
Kako ste zadovoljni z obiskom muzeja aleksandrink v Prvačini?
Obiska imamo zelo veliko, lani sta nas obiskali celo dve potomki aleksandrink, ena je profesorica na ameriški univerzi, druga pa gospa iz Egipta, ki se uči slovensko. Ob obisku skupin v Društvu žena Prvačina vedno prikažejo tudi tradicionalne obleke, govor, pa kakšen skeč. Vsebinski del, ki je v celoti nastal na volonterski ravni, je torej precej bogat. Žal pa je zbirka postavljena v staro hišo v lasti novogoriške občine, ki bi jo bilo potrebno obnoviti, saj je že kar malo nevarna za obiskovalce. To bi moral biti osrednji muzej za celo Vipavsko dolino. Premalo se zavedamo, da so aleksandrinke velika turistična priložnost z ganljivimi zgodbami v ozadju. Tudi Egipčani so se začeli zanimati, da bi moje delo Les Goriciennes, v katerem popisujem svet aleksandrink, prevedli v angleščino.
Imate v načrtu še kakšno literarno popotovanje v svet aleksandrink?
V planu je roman Les Slovennes, ki naj bi bil nekakšno nadaljevanje prej omenjenega dela. Sicer pa je tik pred izidom knjiga Krpanke, posvečena primorskim ženskam in njihovemu švercanju čez mejo. V kratkem bo izšla še slikanica O stolu, s kolegico pa načrtujeva Lesene pravljice, tako da se tematsko vračam k svoji stroki.
Po izobrazbi ste inženirka lesarstva in magistrica biotehniških znanosti. Kaj vas je pritegnilo v ta za žensko nekoliko neobičajen poklic?
V času, ko sem se odločala za srednjo šolo, je bila lesna industrija paradni konj slovenskega in seveda tudi goriškega gospodarstva, zato sem se podala v to smer. Šolanje sem nato nadaljevala na Biotehniški fakulteti, za tem pa začela poučevati na tukajšnji Lesarski šoli. Z dijaki mi je bilo zares lepo delati, imeli smo tudi lastno delavnico, v kateri je nastala marsikakšna inovacija. Kasneje, ko sem postala ravnateljica, pa je lesna industrija že šla navzdol, zato se je bilo potrebno boriti za dijake in se prilagajati razmeram z novitetami v učnih programih. S časom sem se nekoliko oddaljila od svoje stroke, a sem se po malem vedno vračala k lesu, saj je delati z njim zelo lep poklic.
Aktivni ste torej na zares številnih področjih. Od kje črpate energijo za vse te dejavnosti?
Ravno to prehajanje med različnimi področji je podobno kot iti na dopust. Ko preideš na drugo področje, zamenjaš ljudi, okolje in si nekje drugje. Vseeno pa sem začela z leti malo selekcionirati svoje dejavnosti. Življenje te nosi tako in drugače, enkrat se nečemu bolj posvetiš, nečemu manj. Trenutno bi se rada posvetila predvsem pisanju oziroma ustvarjanju nasploh, saj je to tisto, kar človeka drži pokonci ter mu daje voljo in energijo za naprej.
Sandra Krkoč Lasič
Foto M&D Photography
