Podjetje Ilmest, ki domuje v industrijski coni v Kromberku, v letošnjem septembru obeležuje 25-letnico delovanja. Je eno od desetih podjetij matične skupine Ilcam – podjetja s 60-letno tradicijo s sedežem v Krminu. Slednje v vseh svojih hčerinskih družbah v tem trenutku zaposluje že 1600 ljudi in je eno od vodilnih evropskih proizvajalcev kuhinjskih front. Jubilej podjetja Ilmest je bil naravnost odlična iztočnica za pogovor z njegovim direktorjem Dariom Pericem.
Kako se spominjate začetkov podjetja na Goriškem?
»K rojstvu podjetja so botrovala nekatera naključja. Tedanji Meblo je namreč ravno zaključil naložbo v svoje masivno pohištvo, niso pa imeli nekaterih nujno potrebnih delov. Tako so po določenih poznanstvih prišli do mene. V matičnem podjetju Ilcam sem povedal, kakšne proizvode ustvarjajo v Meblu, in jih vprašal, kaj lahko naredimo mi. Tako smo začeli s proizvodnjo masivnih izdelkov. To je bilo leta 1988. Po nekaj letih, leta 1992, smo se odločili, da bomo v industrijski coni v Kromberku najeli prostore za proizvodnjo, zatem smo uredili še njihovo lastništvo. 1. septembra 1992 smo začeli s proizvodnjo na svojem kot največji investitor. Takrat se je tudi rodilo podjetje Ilmest«.
V zadnjih 25 letih je v Sloveniji propadlo veliko pohištvene industrije. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se vi uspeli obdržati in napisali uspešno zgodbo?
»Podjetje Ilmest je povezano z matično družbo Ilcam, kar daje na dolgi rok tudi finančno moč, ideje in vse ostalo. Poleg tega je matično podjetje prisotno na številnih tujih trgih. 95 odstotkov blaga izvozimo na evropsko in svetovno tržišče. V vseh 25 letih, odkar obstajamo, tako kot matično podjetje zasledujemo nekatere bistvene koncepte. Eden od njih so stalne naložbe, drugi je pozornost do svojih zaposlenih, tretji pa ta, da pozorno spremljamo distribucijo velikih pohištvenih proizvajalcev, kot je, denimo, Ikea, čeprav zanjo delamo izredno malo. Distribucija velikih pohištvenih proizvajalcev se je v teh 25 letih zelo razširila in je danes izredno močna. Da smo dosegli takšne uspehe in izvozne številke, gre pripisati tudi dejstvu, da smo tej distribuciji uspešno sledili in jo znali izkoristiti. Če govoriva o tem, zakaj je propadla slovenska pohištvena industrija, bi rekel, da zato, ker ni znala oziroma zmogla postati tržna niša, ki dela nekaj resnično lepega in dizajnerskega, oziroma se vključiti v tokove distribucije velikih proizvajalcev pohištva. Vse, kar obtiči nekje na sredi, ima namreč zelo omejene možnosti za uspeh«.
Nam lahko navedete kakšno konkretno številko, kako je raslo podjetje Ilmest in njegova proizvodnja?
»Začeli smo s 35 delavci, potem smo prišli na številko 65 in v taki sestavi delovali pet, šest let. Leta 1999 smo začeli proizvajati nove proizvode in pridobili 10.000 kvadratnih metrov novega skladišča, tako da se je število zaposlenih povzpelo na 200 zaposlenih. Ko je v letih 2007 in 2008 izbruhnila kriza, smo jo občutili tudi mi, čeprav najbrž manj kot ostali. Takrat smo število zaposlenih zožili na 165. Ker je matično podjetje nekaj proizvodnje preselilo v Romunijo, smo nekaj časa zaposlovali 110, 120 ljudi, zdaj pa smo znova na številki 165. Poudariti moram tudi, da je podjetje Ilmest na Goriško prišlo zato, ker smo imeli za proizvodnjo ugodne pogoje, pa ne le glede stroškov dela, ampak smo tudi dobili delovno silo, ki je v Italiji nismo. Z zaposlovanjem v Sloveniji je matično podjetje tudi postalo kos povpraševanju tržišča«.
Kakšni so vaši poslovni rezultati?
»Trenutno je naša proizvodnja skoncentrirana na dva glavna stebra. Prvi je izdelovanje furnirnih plošč, kjer smo dosegli resnično neverjetne številke. Vsak dan naredimo 3500 kvadratnih metrov izdelkov, proizvedemo pa med 8000 in 9000 kosov na dan. To so v glavnem furnirane plošče in furnirni izdelki. Ti izdelki so končani do faze pred lakiranjem, saj lakiranje opravlja matično podjetje v Italiji ali katero od drugih podjetij v tujini. Drugi steber naše proizvodnje sta pakiranje in logistika. Tu smo vzpostavili celoten sistem pakiranja, pakiramo pa okrog 10.000 kosov na dan. Kuhinjske fronte, na primer, dostavljamo matičnemu podjetju, to pa izdelke prodaja po Evropi in svetu. Italija predstavlja le tri, štiri odstotke našega tržišča, saj so naša največja tržišča v Angliji, Nemčiji, Franciji in v drugih državah po vsem svetu. Sicer pa podjetje Ilmest vsako leto ustvari med 15 in 16 milijonov evrov prometa, zadnjih šest let na letni ravni zabeležimo med 400.000 in 600.000 evri dobička. Moja poslovna politika tukaj – ne čutimo se tujci, daleč od tega – je, da spoštujemo ljudi in pravila igre: torej, zaposleni morajo imeti vse, kar jim pripada, govorim pa tako o pravicah kot tudi dolžnostih. Takšna etika po mojem mnenju tudi pomaga, da ustvarjamo uspehe in dobičke. Ljudje v podjetju so ljudje. To pomeni, da jim moramo dati ustrezno pozornost, tako pa ustvarjamo tudi dobre rezultate«.
Etike, o kateri govorite, v današnjem poslovnem svetu primanjkuje.
»Drži. A če človeka spoštuješ, te bo spoštoval tudi on, in za to boš poplačan. Povsem enostavno. Če tega ni, padejo prav vsi principi samozaupanja, ki je tudi v podjetništvu zelo pomembno«.
In etika v velikih koncernih?
»Veliki koncerni največkrat nimajo nobene etike. Etika je spoštovanje medsebojnih odnosov, torej odnosov do zaposlenih, dobaviteljev, kupcev in tako dalje. Ta etika je v določenih podjetjih prisotna, pri drugih ne. Ni vezana na uspešnost podjetja, čeprav v našem primeru zagotovo je. Glede na našo majhnost, je to zelo pomembno, tudi ko gre za moj odnos do delavcev: vsakdo lahko pride k meni v pisarno in se pogovori z mano. Nikoli nismo naredili hierarhije, da do nekoga ni dostopa. In če sem direktor, to ne pomeni, da sem bolj pomemben kot drugi. Zaposleni v podjetju opravljamo različne funkcije, vsi pa moramo imeti spoštovanje do dela«.
Čemu sicer v podjetju namenjate največji poudarek?
»Specializaciji, inovacijam, investicijam v tehnologijo in seveda stalnemu izobraževanju. Tudi v pohištveni industriji danes praktično ni stroja, ki ne bi bil računalniško usmerjen. Zato se je treba stalno izobraževati, tega pa med mladimi velikokrat primanjkuje. Tisti, ki so delo dobili v Ilmestu, so najprej prišli na pogovor k meni. Ljudi poskušamo motivirati, želimo si videti ambicijo in angažiranost, ne pa pasivnosti. Zanimivo, a pasiven pristop do dela, o katerem govorim, večkrat zasledim pri mladih kot pri starejših. Ne vem, ali je to stvar generacije, a ta pasivnost in pomanjkanje ambicije me moti. Ne glede v kateri stroki delaš, je pomembno, da pokažeš voljo, elan, ambicijo… Zato želim, da zaposleni prevzamejo več odgovornosti, da dobijo delo. A da ne bo pomote: jedro našega kadra je zelo dobro in sposobno«.
Kakšni pa so načrti podjetja Ilmest za naslednjih 25 let?
»Upam, da bo to povedal kdo drug (smeh)… Vedno smo veliko investirali, zato bi radi zdajšnji prostor še povečali in dogradili. Iščemo parcele, saj nam prostorov primanjkuje, a gre zelo počasi. Naše ambicije so bile vedno tudi izboljšave tehnologije. Letos smo v ta namen podpisali pogodbo za 1,5 milijona, da postanemo še bolj konkurenčni ter da se še bolj specializiramo za furniranje in pakiranje. Investiramo tudi v izobrazbo katere koli narave. Ker je težko dobiti kompetentne kadre, sicer bolj investiramo v tehnologijo. Raje zaposlujemo manj in bolj sposobne kot več in manj sposobne. Ker so procesi tudi v naši panogi postali visoko tehnološki, v poslu pa je veliko avtomatizacije, je naš cilj, da imamo prave stroje in prave ljudi. Če so te funkcije dobro koordinirane, bo podjetje uspešno, sicer uspeha ne bo«.
Katja Željan
Foto naslovna fotografija Damir Ipavec
