Ko sem ga vprašala, ali bi pristal na ta pogovor, se je sprva obotavljal: »So me že velikokrat vprašali, pa sem vedno odklonil. Kaj pa vem, nisem jaz za take stvari.« Poskusim s tem, da bodo revijo prejeli skoraj vsi Novogoričani. Gotovo ljudi zanima kaj več o tebi – nenazadnje si »zaščitni znak« edine trgovine z glasbo v središču Nove Gorice. »Sem ‘Sukenc’, nisem Goričan!« Prav ima, no, pa gremo še v Solkan.
Rajko Križaj si je že v petem razredu osnovne šole puščal dolge lase. Pravi, da je na ta račun dobil kar nekaj »cvekov«. Mama ga je želela nekoliko preusmeriti in ga je skoraj vpisala k uram harmonike. Odklonil je: »Želel sem kaj drugega, ona pa se ni strinjala …« Rajko je postopoma prehajal v Rikija, najprej v družinskem krogu, kasneje med prijatelji, slednjič pa tudi širše. Šel je skozi digitalno revolucijo – od kaset do modernejših kaset DAT in prvih zgoščenk. Kljub vsej digitalizaciji pa Riki ostaja »analogni človek«.
Riki, prihodnje leto bo minilo že 30 let tvojega »vrtenja«. Kako se je vse skupaj začelo?
Že kot »mulo«, električar, sem doma eksperimentiral, delal »lajtšove« in ojačevalce. Po elektronske elemente smo takrat hodili v Gorico in jih kupovali kar na kilograme. Doma smo vse zacinili; včasih je na plesu tudi vse streljajo, na koncu pa je vedno delalo. Polovico elektronike smo skurili, polovica pa je le delala. Iz čistega neznanja smo nekaj tudi ustvarili. Enkrat, dvakrat poskusiš in potem ti končno le uspe. Lučka je na koncu utripala. Nekaj od tega sem prinesel v šolo in na šolskem plesu zavrtel kakšno pesem. Bil sem eden redkih, ki je v tistih časih sploh kaj vedel o glasbi.
Kako se spominjaš prvega javnega nastopa?
Bilo je leta 1988 v Vojščici. Lep »špil« je bil – z več kot tisoč ljudmi. Malo treme, dva »šprica« in je steklo.
Koliko uradnih »špilov« si imel od takrat in kam vse te je zanesla pot?
Štirinajst let sem redno vrtel vsak petek in soboto. Ker so se plesišča zaprla, je sledil premor. V časih, ko je bila Žogica še pub, sem tam delal skoraj pet let, vmes so bili še Zeleni gaj, Slap pri Vipavi, Adriakonvent in Barakuda v Ankaranu. Velike Žablje pa so bile »the best of«. Tudi na radiu v Ajdovščini sem bil. Z Bojanom Kodeljo sva ob sobotnih popoldnevih vodila kontaktno oddajo, v kateri sem najavljal koncerte v Žabljah. V tistem času sem tudi spoznal tedanjega lastnika, Zosota in z denarjem od nastopov kupil njegovo polovičko trgovine.
Zaprisežen roker, ki pa ni vedno vrtel rock glasbe?
Včasih so bila »jajca«. Milly Vanilly – dva lepa temnopolta Afričana, ki nista imela pojma. (smeh) Veliko je bilo tega; tudi Samantha Fox, uf. Takrat sta izšla tudi Rhythm is a Dancer in It’s my life – če pomislim, da sem to vrtel … Dokler se ne dvigneš na določen nivo, vrtiš tudi tako glasbo. Mislim, da je bilo treba te stvari »dati skozi«, morda me v nasprotnem primeru ne bi bilo tukaj. »Jajčka moraš tudi speči.«
Kakšen pa je bil tvoj izbor?
V devetdesetih letih sta bila to hard core in punk-rock; Offspring, Green Day, Pennywise. Stari rock vedno poslušam; Lynyrd Skynyrd, Deep Purple in slednjič AC/DC – teh ne smem pozabiti. To sem vedno zavrtel. Imel sem svoje pluse, eden od njih je bil ta, da sem prišel domov dobre volje. Najprej en komad, potem tri, pet … Vedno več.
Na nek način si vzgajal publiko?
V tistem času se je dalo publiko še vzgajati. Lahko si marsikoga izobraževal. Ljudje so spraševali po glasbi. Danes ne zanima nikogar nič, ni pomembno, ali je dobro ali slabo, važno, da je »fensi«. Ko sem začel, ni bilo interneta. Bil je radio in bile so revije. V »bivši Jugi« nisi dobil veliko glasbe, mi smo imeli srečo, ker smo imeli Gorico v bližini. Tam smo dobili vse, kar nas je zanimalo. Primorci smo bili pred ostalo Slovenijo. Imeli smo tako glasbo, ki so jo drugi lahko le sanjali.
Kako si se pa ti vzgajal?
Kupoval sem hrvaške in italijanske revije, tudi Bravo, čeprav nisem razumel nemško. V časopisih si naletel na recenzijo; kakšen mesec smo nato hodili preverjati v Italijo, kdaj bo album končno prišel. Obstajale so kasete in vinilne plošče. Bili smo »klapa« štirih, petih ljudi in vsak je kupil eno ploščo. Delali smo kopije in iz tega početja se je razvila veselica, ki je lahko trajala celo popoldne. Druženje je bilo na dnevni ravni in vsak dan se je nekaj dogajalo. Je bilo prav prijetno priti iz Italije s tistimi vinilnimi ploščami pod roko, vsi so te samo debelo gledali. Cariniki so godrnjali, če si imel več kot eno »vinilko« in če so bili posebno slabe volje, si moral katero tudi vrniti.
Posebno poglavje tvojega življenja pa so koncerti? Kar kmalu si začel, kajne?
Pri dvanajstih letih sem šel na koncert skupine Iron Maiden v Gorico, kjer so predstavili ploščo Killers. Doma nisem dobil dovoljenja, da grem. Jaz sem si na ta koncert tako želel, da sem skočil z okna, kar pet metrov globoko. Potem me mama ni pustila nikamor cela dva meseca. (smeh) Počasi smo začeli hoditi naokrog, udeležil sem se preko tristo koncertov. Lahko, da jih je bilo tudi več.
Kaj vse si doživel, kjer si vrtel?
Na koncertih se dogaja marsikaj, od droge do pornografije. Določeni so prihajali na koncerte s »kamperji« in pred njihovimi vrati se je vila vrsta deklet. To spada k »rock’n’rollu«. Sam se temu izogibam. Prav tako »bekstejdžev«. Raje se pomešam med poslušalce in slišim še kaj novega, recimo, kako rastejo paradižniki, nerad poslušam samo, kdo je kje kupil kakšno novo kitaro – čisti dolgčas.
Ena pozitivna zgodba s tvojih špilov?
Ko sem delal v Žabljah, sem spoznal klapo Kraševcev, hudih rokerjev. Po zaključku smo se odpravili na Gorjansko, v klet. Drugi dan v času kosila nas je prišla pogledat »nona« in nas vprašala, če bomo ostali še en dan. Pa smo ostali. Ko je slišala, kako lepo znamo zapeti, je ostala kar z nami v »kantini«.
Še pršut nam je narezala. (smeh) Domov sem se vrnil v ponedeljek. Ja, imeli smo turnejo, ki je trajala tri dni.
Tisto, kar si ti poslušal, je bilo bolj »črno«?
Ne vse. Tudi na koncertu Phila Collinsa, Eltona Johna, Erica Claptona in U2 sem bil. Ni vse črno, sploh ne. Sedaj hodim tudi na jazz koncerte.
Sedaj, ko si starejši?
Kdo je razumel jazz v tistih letih? Glavno je bilo, da je »žagalo«. Melodija je bila pomembna, ampak boben je moral biti nujno zraven – imeti pa je moral dokaj hiter tempo, vsaj 140 bitov na minuto. Marsikaj smo poslušali. Nepozabni so Pink Floyd, Gilmore, Waters in številni drugi. Lani sem poslušal tudi King Crimsone – zame daleč najboljše, kar sem doslej slišal. King Crimsoni so stari, imajo približno trideset let več kot jaz. (smeh) »Šaldu« stari, uglajeni strici s kravatami in v »rekelcih«, igrajo pa tako bolj mračno glasbo, progressive rock pomešan z jazzom. Če so ti všeč Floydi, ti je tudi to.
Tvoja najboljša skupina pa ostaja AC/DC?
To je moj najljubši bend že od otroštva. S prvim denarjem, ki mi ga je dala mama, sem si v Trgovski hiši kupil prvo vinilno ploščo in to so bili The Beatles. Plošča je imela rdeč ovitek in to je bil njihov prvi album Greatest Hits. Ko sem poslušal, sem ugotovil, da je eno samo »jokanje«. Danes pa so mi všeč. Moja naslednja plošča so bili Status Quo, naslednji pa so že bili AC/DC. Od takrat sem visel v trgovini v Gorici vsakih 14 dni. Samo gledal sem, ker nisem imel denarja. Ko je prišla kakšna njihova nova plošča v trgovino, sem začel »šparati« denar, namesto enkrat ali dvakrat na »panin«, sem v tretje že šel v Gorico po AC/DC.
Iz tega pa je nekaj nastalo …
Ta zbirka se je razširila na 190 primerkov, od singlov, maxi singlov, LP-jev, uradnih in neuradnih izidov. Vmes so tudi zlati in platinasti primerki, ki jih nima prav vsak. To je za domačo vitrino in le za izbrance. Ima svojo vrednost, na to zbirko sem danes zelo ponosen. Lanskega aprila smo s pomočjo Goriškega muzeja, Katarine Brešan in prijateljev v Galeriji Tir na Mostovni organizirali razstavo, nad katero so bili obiskovalci navdušeni. Nisem si predstavljal, da lahko z ovitki vinilnih plošč ustvariš takšno zgodbo.
Koliko vinilnih plošč šteje celotna tvoja zbirka?
Uradna zbirka ima blizu sedem tisoč primerkov. Vinile zbiram že od četrtega razreda osnovne šole. Do danes se jih je nabralo že okoli pet tisoč. Spravljene so po abecedi, po celi sobi – okoli in okoli. Na tleh so tiste, ki še niso bile na gramofonu ali tiste, ki jih največ poslušam. Zmešnjava v sobi; zmanjkuje prostora, ampak »gušt je gušt«. Polovico garderobne omare sem odmaknil – kaj mi pa bojo »cunje«? Jazz pa imam spravljen posebej. V moji zbirki je okoli dva tisoč zgoščenk, na policah nad posteljo. »Jajca«, ki so »šla mimo«, imam v velikem predalu pod posteljo, da jih kdo ne vidi.
Kaj pa Rock Batuje? Nisi samo gostujoči DJ, tvoje vloga je širša?
Tu sodelujem že od samega začetka. Ko sem nehal delati v Žabljah, so me fantje z Rock Batuje povabili k sodelovanju. Prišli so k meni v trgovino in mi rekli: »Riki, boš delal zastonj, če ne bo ‘folka’?« Pa sem privolil. »Folk« je bil, nisem delal zastonj in vsako leto je bilo več ljudi. Letos je bila 15. obletnica, na žalost zadnja. Končali smo na vrhuncu, bilo je ogromno ljudi, dober žur. Pred tem smo želeli narediti en korak vstran, narediti nekaj drugačnega. V mislih imam Uriah Heep. Mislili smo, da bo to »oh in sploh«, ampak ni bilo tako. Pogovore smo imeli s Status Quo, Lynyrd Skynyrd in Deep Purple. S takratnimi sponzorji smo zadevo želeli zapeljati drugam, ampak žal ni uspelo. Vse skupaj je bilo premalo, da bi uspeli finančno kriti takšen koncert. Že po deseti obletnici smo želeli predati posle mlajši generaciji, ampak ni šlo. Tako se zgodba zdaj zaključuje.
Pred kratkim si povedal svoje mnenje o razpoloženju in stanju na področju kulture in glasbe v Novi Gorici.
Sem povedal svoje, ja. Različni glasbeniki so mi rekli: če uspeš v Novi Gorici, prepričaš vso Slovenijo. Ta te odslovi kot nevrednega ali pa postaneš zvezda. V mestu je precej ljudi, ki vedo nekaj več. To tudi pokažejo, čeprav nikoli v življenju niso naredili nič od tega, kar govorijo. Na koncert pridejo le kritizirati. Tega ne maram in to je po mojem mnenju največja težava Nove Gorice. Mogoče je malo krivde tudi na strani organizatorjev. Letos je bilo še kar v redu. Drugače pa prevladuje balkanska »muzika«, kar je skorajda grozno. Raje poslušam harmoniko kot dalmatinsko klapo. To ni politika, to je osebni vidik.
Uvodoma sva povedala, da boš prihodnje leto obeležil častitljivo trideseto obletnico svojega glasbenega ustvarjanja. Nam zaupaš, kako boš to ovekovečil?
Za rojstni dan bom naredil velik »žur«, na katerega bom povabil vse svoje prijatelje in vse tiste, ki so mi pomagali na glasbeni poti. Vem, da bo to bo nekaj nepozabnega. V mojem življenju sta namreč pomembni le dve stvari: glasba in prijateljstvo.
Metka Sulič
Foto naslovna fotografija Simona Reverie
