S poletno vročino in izobiljem obveznosti nam misli kar same pohitijo v želje po dopustu. Odklop, počitek in mir so za mnoge prve asociacije, vendar se pogosto dogaja, da je dopust vse prej kot to. Kot za vsako družinsko situacijo tudi za dopust velja, da se je dobro vnaprej pripraviti nanj in premisliti več vidikov, ne zgolj »tehničnih« podrobnosti (destinacija, pakiranje, prevoz, cena, hrana, aktivnosti, možnosti za otroke ipd.). Tukaj mislim predvsem na razmislek o odnosih, sodelovanju, upoštevanosti vseh članov, reševanju konfliktov, pripravljenosti na pogajanja, kompromise, »fair play«.
Vsak družinski član ima namreč svoja neizrečena pričakovanja in če se želimo izogniti kasnejšim nevšečnostim, se je dobro vnaprej pogovoriti in dogovoriti. Pogovoriti se pomeni, da lahko vsak pove ali napiše svoja pričakovanja, želje in ideje ter kaj je za uresničitev tega pripravljen storiti, pa tudi o svojih skrbeh, strahovih in dilemah. Drug drugega skrbno poslušamo in dovolimo, da se vsak lahko izrazi. Zdaj smo šele pri željah, nato sledi pogajanje in dogovarjanje, ko skupaj iščemo rešitve, možnosti izvedbe ter upoštevamo, da ne more biti vse podrejeno enemu. Odločitev bosta sprejela starša, lahko si vzameta čas za razmislek. Pomembno je, da odrasli poskrbimo za dober zgled, da ne omalovažujemo predlogov drugih in da se vsak čuti upoštevan, razumljen in se je zato tudi bolj pripravljen potruditi ter se do določene mere odreči uveljavljanju svojega na račun drugih. Bistveno je, da smo pristni, pošteni do sebe in drugih, da se zanimamo za pričakovanja in želje vsakega otroka oz. mladostnika posebej, da postavimo tudi omejitve in pravila ter poudarjamo, kakšne bodo zadolžitve oz. sodelovanje za skupno dobro. Pri tem upoštevamo vse družinske člane, vsak naj prispeva nekaj svoje energije v skladu s sposobnostmi, odrasli naj ne bi uveljavljali svoje volje preko siljenja, očitkov ali zlorabe moči. Če je mogoče, je dobro ustvariti sodelovalno družinsko vzdušje, sicer pa je pomembno povezati koristi in dolžnosti ter predstaviti otroku pomembnost, da smo skupaj, da se spoštujemo, smo prijazni in se imamo kar se da lepo. Prepir pomeni, da nekdo ni bil slišan, upoštevan. Ko mu prisluhnemo, prepir izzveni, čeprav to ne pomeni, da mu moramo v vsem ustreči. Pomembno je ustvariti vzdušje, da se lahko veselimo in pričakujemo, čeprav obstaja tudi možnost, da stvari ne bodo šle po načrtih.
Do-pust pomeni predvsem do-pustiti sebi in drugim, da smo lahko to, kar smo, da se sprostimo in oddahnemo od vsakdana. Za družino ali samohranilce z majhnimi otroki ali z mladostniki je dopust lahko napornejši, če starši pričakujejo odklop in mir zase, ne upoštevajo pa potreb otrok. Tako je normalno, da je dopust in priprava nanj tudi vir konfliktov, pomembno pa je, kako jih razrešujemo. Pogosto je težava tudi v tem, da mnogo moških od ženske oz. matere pričakuje, da bo (tudi) na dopustu skrbela za otroke in zanj, on pa si bo lahko privoščil oddih. Enako servilnost pogosto pričakujejo večji otroci in mladostniki. Tako se nehote razkrijejo pomanjkljivosti vzgoje, nefunkcionalnost ter naši siceršnji medsebojni odnosi in nezavedni vzorci. Pri svojem delu se pogosto srečujem s prikrito ali odkrito izgorelostjo, saj se mnogi razdajajo na vseh koncih in jim je dopust samo še dodatna obveznost. Razumem, da je mnogim res težko ob vsej utrujenosti in pritiskih najti še čas in energijo ter prepotrebno umiritev za ukvarjanje z otroki. Toda to je naložba tudi zanje. Dobro je razmisliti o delu dopusta kot aktivnosti (izleti, potovanja, ogledi znamenitosti, športna in druga doživetja, animacije za otroke …) ter o delu dopusta kot počitku, ko ne delaš nič, ko si lahko nekje v miru, ko samo si. Vse to se sliši za nekatere že preveč sanjsko, vendar se mi zdi prav razmisliti o vsaj nekaj dneh, ko bi si odklop lahko privoščili. Pa četudi to pomeni, da si bo treba organizirati počitniško varstvo, najeti ali prositi koga za pomoč, se morda obrniti na kake organizirane aktivnosti za otroke itd. Mnogi bi namesto zdravil potrebovali samo pravi oddih. Sprostitev in mir nas čakata, kjerkoli si ga bomo dovolili začutiti, bodisi doma ali v samotnih kotičkih narave, na morju, v toplicah ali v hribih, na kampiranju ali na duhovnih vajah. Bralcem želim, da bi si prav vsak lahko vzel malce odmika v tišino ter doživel umiritev in regeneracijo od vseh pritiskov, stresa, hrupa in naporov vsakdana. To namreč potrebujemo prav vsi, tako odrasli kot tudi otroci. Prijazne poletne dni želim vsem.
Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
