Zgodovinarka in raziskovalka dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, v katerem se obiskovalci srečajo s predmeti in spomini iz časa od prve svetovne vojne naprej. Njen raziskovalni opus se osredotoča predvsem na življenje in odnose ob meji med Slovenijo in Italijo, zaradi dela na področju povezovanja med obema državama pa je pred nekaj leti prejela tudi pomemben naziv vitez reda italijanske zvezde. Dejstvo, da je doma iz Solkana, ji je po njenih besedah popolnoma začrtalo raziskovalno pot. »Prostor, iz katerega izhajam, me je poklicno oblikoval. V nekem trenutku študija sem ugotovila, da je specifičnost goriškega prostora tako izjemna, da si zasluži pozornost tudi v mednarodnih raziskavah. Čeprav si vsako leto rečem, da sem s to temo opravila, se mi vedno vrača, saj se vselej odpirajo neke nove perspektive,« pojasni Kaja Širok, ki je izsledke svojih raziskav zbrala v knjigi Kalejdoskop goriške preteklosti. Sodelovala je pri nastanku muzeja na prostem s tako imenovanimi totemi, razpršenimi po obeh Goricah, ki preko sodobne tehnologije pripovedujejo zgodbe tega območja. 70-letnici nastanka Nove Gorice in večjega dela zahodne meje pa so se v Muzeju novejše zgodovine poklonili z razstavo Začasna meja. Življenje in hrepenenje v coni A (1945–1947), ki bo od septembra na ogled tudi v Goriškem muzeju.
Kakšna načela in cilje ste si zadali, ko ste zavzeli mesto direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije?
V prvem letu sem naredila zelo malo sprememb, ker menim, da so ljudje vedno v šoku, ko se dogajajo neke menjave. Sem pa že prvi mesec sodelavce prosila, da mi povejo, kje se vidijo v petih letih, kolikor je trajal moj mandat. Takrat je bil marsikdo prvič vprašan, kaj si sploh želi početi. Zavedam se, da sem na tej barki samo eden od dejavnikov, in če želim, da barka uspešno pluje, je potreben celoten kolektiv. Že od samega začetka pa sem vedela, da si želim muzeja, ki bi več govoril o ljudeh kot pa o interpretacijah preteklosti, ki obremenjujejo Slovenijo. Obenem hočem, da je to prostor odprtega tipa, ki obiskovalcem omogoča, da se udejstvujejo pri nastajanju in širjenju muzejske zbirke.
Kako pogosto ljudje v muzej prinašajo razne predmete iz preteklosti?
Dokaj redno. Pred dvema letoma smo recimo povabili ljudi, da nam prinesejo predmete, ki jih spominjajo na obdobje življenja v Jugoslaviji, saj smo ugotovili, da imamo velik manko v zbirkah socializma. Zanimivo je, da kar imaš pred nosom, najmanj dojemaš kot stvar, ki bi spadala v muzej. Pred kratkim pa smo v sodelovanju s spletnim portalom MMC in z založbo Beletrina pričeli z akcijo, imenovano V iskanju svobode 1968, preko katere zbiramo spomine in material, ki se navezuje na 50-letnico študentskih demonstracij. Velikokrat se ljudje tudi sami obračajo na nas, saj so nas začeli prepoznavati kot partnerja, ki bo hranil njihove spomine. Vsak od nas ima lahko nek kos sestavljanke, ki doprinese k temu, da bolje razumemo preteklost. Tudi razstave vse bolj usmerjamo na zgodbe naših prednikov in ne več toliko na zgodbe herojev ter letnice.
Kako danes zasnovati muzej, da bo privlačen za čim širši krog obiskovalcev?
Danes so muzeji kraji druženja. Niso več tihi zaprašeni prostori, kjer bi vam varnostniki delali »ššš«, ampak se obiskovalci lahko tu normalno pogovarjajo in otroci igrajo. Moj idealen muzej je tisti, v katerem ljudje preživijo skoraj cel dan ali vsaj cel popoldan. Muzej mora odgovarjati potrebam okolice in poskušati razlagati zgodbe na takšen način, da so vsem dostopne, upoštevajoč njihove vrednote, generacijo ali morebitne fizične omejitve. V Sloveniji imamo veliko dobrih muzejev, nismo pa preveč uspešni pri približevanju javnosti.
Kakšen pa je vaš odnos do interaktivnih pripomočkov?
Ti so do neke mere super, ne gre pa z njimi pretiravati. Z njihovo pomočjo lahko privabimo otroke, ki so multimedijsko pismeni in jih statične razstave ne bodo zanimale, po drugi strani pa je tehnologija en velik bumerang. Ko se enkrat pokvari, jo je zelo težko obnoviti, poleg tega se tako hitro razvija, da lahko že v nekaj letih postane zastarela. Ni priporočljivo pretiravati z raznimi scenami in efekti, ker lahko zelo hitro zapademo v zabaviščni park.
Kaj o vašem delu pove gesta, da ste tank iz druge svetovne vojne nedavno odmaknili izpred muzeja in ga zamenjali s fičkom?
Ideja, da bi tank zamenjali, se je pojavila že pred časom. Ko so ga pred leti neznanci prebarvali v roza, se je tudi vojska odločila, da ga bo umaknila. Moje mnenje je, da je 20. stoletje veliko bolj povezano z zmagami, s preživetjem, s tehnološkim napredkom, s pridobitvijo pravic in svoboščin kot pa z nasiljem in s trpljenjem. In fičko je predmet, ki govori ogromno zgodb. Pripoveduje o ekonomskem bumu ali stični točki med zahodno in vzhodno Evropo, saj so ga proizvajali na obeh straneh. Za mnoge je bil prvi družinski avto, s katerim so se ljudje odpravili na prve dolge dopuste. Danes pa nam služi v izobraževalne namene, saj priča o tem, kako se je družba razvijala. Mladi ne razumejo, kako se je nekoč cela družina s to bolho odpravila na dopust. Zelo je zanimivo, ko se vanj poskušajo stlačiti štirje srednješolci. Fičko je namreč čez dan odklenjen in obiskovalce vabimo, da podoživijo časovno kapsulo.
Lani ste v muzeju postavili razstavo Začasna meja, ki je posvečena 70-letnici nastanka zahodne meje in Nove Gorice. Kako je pravzaprav nastala tukajšnja meja?
Specifičnost začrtane meje je še danes aktualna, saj ni odgovarjala ne na naravne in ne na katastrske danosti prostora. Podlaga za določanje meje je bil obisk mednarodne zavezniške komisije leta 1946 in podane so bile štiri rešitve: sovjetska, angleška, ameriška in francoska. Zadnja je bila najbolj vmesna in zato tudi sprejeta. Tako kot današnja meja s Hrvaško nikogar ne zadovolji, tudi takratna meja ni bila nikomur po godu. V tem delu raziskav sem zelo hvaležna Anji Medved in Nadji Velušček, ki sta z dokumentarcem Moja meja uspeli ujeti še zadnje pričevalce, ki pripovedujejo zgodbe, kakršnih ne bomo dobili v arhivskem materialu. Pogoste so recimo zgodbe o ljudeh, ki so premikali začrtane mejne količke. Za mnoge je takšna postavitev meje predstavljala družinsko tragedijo. Najbolj so trpele družine mešanih zakonov, saj so se morale odločati, ali bodo živele na strani materinih ali očetovih sorodnikov. Meja je želela določati, do kje sega identiteta v prostoru, ki je bil stoletja multikulturen.
Kako se je na tem območju izkazovala multikulturnost?
Skozi razstave in raziskave želim vedno pokazati, da je multikulturnost osnovna danost. Takšen je primer Gorice, ki je bila nekoč tudi nemška, a je bila ta populacija po prvi svetovni vojni izgnana iz mesta, z njo pa so izginili tudi nemški elementi. Furlanski element se je povsem stopil z italijanskim in se zelo malo izkazuje v javnosti. Nad slovenskim prebivalstvom, ki se je odločilo ostati v Gorici, pa je po drugi vojni prihajalo do rednih akcij nasilja. Multikulturen prostor se je torej zrušil v rek »vsak naj živi na svojem«. A iz te zgodbe se nismo ničesar naučili, saj se tudi v Novi Gorici po letu 1991 pojavi težnja, da je treba iz mesta zavreči prebivalce iz drugih jugoslovanskih republik. V nacionalno obarvanih trenutkih se torej vedno išče drugega, ki ga je potrebno zavreči iz skupnosti.
Kako se je začela gradnja Nove Gorice? Je bil pred tem tu prazen prostor?
Zgodba, da je bil prej tukaj prazen prostor, je eden od mitov o Novi Gorici, saj je bilo tu zapuščeno pokopališče, bile so kmetije in tovarna opeke. V frnažo in v železničarski dom so se decembra 1947 začele prve naseljevati delovne brigade. Takrat si nihče ni predstavljal, kako se bo mesto gradilo. Danes na vse skupaj gledamo kot na utopijo, ki pa to ni bila, saj se je oblikovalo mesto, v katerem živimo in kateremu pripadamo. Starejši ljudje, ki so bili priče temu dogajanju, radi pripovedujejo o glavni cesti, ki pravzaprav ni bila cesta, saj ni bilo avtomobilov, ki bi se vozili po njej. Pa o ruskih blokih kot prvih blokih v Novi Gorici, o katerih je ena gospa rekla: »Najprej smo jih gradili na roke, nato pa še plačali.« V te bloke se je selilo prebivalstvo iz okrajev Goriške, ki pa je še vedno živelo po kmečkih načelih, zato je imelo domače živali v kleteh blokov. Spomnim se intervjuja z neko gospo, ki se je zaradi dela na meji sem preselila iz Beograda. Novo Gorico je videla kot toplice, ker je bilo mesto tako čisto, novo in lepo. Med vikendi so se te toplice enostavno spraznile, saj se je okoliško prebivalstvo vrnilo domov, v mestu pa so ostali le tisti, ki se niso imeli kam vračati.
Zavoljo raziskav o tem obmejnem prostoru ste opravili pogovore s številnimi ljudmi. Kako so povečini reagirali?
Vedno so bila prisotna čustva, še posebej, ker je šlo povečini za intervjuje s starejšimi ljudmi. Zanimiv je bil faktor, da so bile zgodbe moških običajno bolj strukturirane, saj so jih že večkrat pripovedovali, bili pa so tudi v vlogi tistih, ki naj bi se bojevali za svojo zemljo. Še veliko bolj zanimivo je bilo opravljati intervjuje v kuhinji, kjer so bile pripovedovalke ženske. Njihove zgodbe so bile precej bolj doživete in žmohtne, saj so pripovedovale o življenju, hrani, preživetju. Iz zgodovine poslušamo predvsem zgodbe borcev in zmagovalcev, tistih, ki so bili v prvih vrstah, ampak zgodovino gradijo tudi zgodbe tistih, ki so v drugih vrstah. Ni sicer bistveno, da spomine samo nabiraš, ampak tudi, kako jih interpretiraš. Pomembno se mi zdi, zakaj se ljudje nekega dogodka spominjajo na nek način. Historične netočnosti pri pričevalcu povejo več kot točnosti, ker govorijo o tem, da so si ljudje določene dogodke rabili zapomniti drugače. Vedno obstaja nek razlog, zakaj so to naredili.
Prebivalci ene in druge Gorice se v kulturnem smislu še vedno povezujemo z zadržki. Kje so razlogi?
Vsi, ki v tem prostoru sobivamo, imamo zelo slab pogled na identiteto in dojemanje prostora drugega. Z italijanskim kolegom Alessandrom Cattunarjem, raziskovalcem iz Gorice, sva želela predstaviti zgodbo drugega v skupnem prostoru. Nam je popolnoma neznana osebna italijanska interpretacija obmejne preteklosti, Italijanom pa naša. Po mojem mnenju je najpomembnejše ravno spoznavanje bolečine drugega. Mogoče bomo na tak način vsaj mladim rodovom omogočili kakovostno sobivanje ob spoštovanju bolečin, sprejemanju drugačnosti in v zavedanju, da bodočnost tega prostora lahko gradimo le skupaj.
Sandra Krkoč Lasič
Foto: Tomaž Skale
