– Spoštovani dr. Boltar, v izjemno čast bi mi bilo, če bi bili pripravljeni sodelovati v pogovoru za poletno izdajo revije Navdih /…/ Hvala za vaš odziv in lepo pozdravljeni.
– Ne vem, zakaj sem tako priljubljen pri vas. Saj vam še nikoli nisem kupil čokolade, tiste črne, ki je res dobra, kot pravi Kreslin. Kaj zdaj, Barbara? Se bova pogledala v oke ali samo bolščala v ekran in si pinkponkirala elektrončke? Ne recite mi, da se dobiva v restavraciji na Kaninu ob bombardinu, še bolje: na Kronu v Dolomitih? Morda v Mignonu v Portorožu v družbi milefolje in belega kapučota? Izbira je vaša. Po tem uvodu vam je verjetno že žal, da ste me izbrali. Prov vam če bet, saj bo vas bolela glava.
– Čokolade mi res niste kupili, ste me pa drugače navdušili. Že pred desetimi leti. V kritičnem trenutku obupa (ko naj bi bile vse ženske na vrhu evforije – le zato, ker tako piše v priročnikih), sem prišla k vam v dežurstvo z bolnim otrokom, starim dobro leto, pa ste me vprašali, kaj le sem tako nesrečna, in sem vam povedala, da imam doma še novorojenčka. Bila sem na koncu moči … Oh, kaj ste mi dejali takrat! Nikoli ne bom pozabila. Pa naj ostane le pri meni do najinega srečanja, ki gotovo ne bo na Kaninu, niti na Kronu, še manj v Portorožu.
– To pa je postalo hudo zanimivo. Kaj nekaj sem vam rekel? Naenkrat se je moj notranji otrok prebudil, zastrigel z ušesi in čaka na kinder surprise. Jaz bom tam že ob sedmih zjutraj. Moj razpoznavni znak – v roki bom držal kaktus!
Resda tisti dan v roki ni držal kaktusa, sem ga pa za vsak slučaj imela sama. Z globokim spoštovanjem do človeka, zdravnika, ki je vseh svojih 40 delovnih let v novogoriškem zdravstvenem domu posvetil (predvsem) šoloobveznim otrokom. »Čez njegove roke«, pa tudi srce, so šle kar tri generacije. Dr. med. Valter Boltar, spec. šolske medicine, je izjemen človek, ki se je s svojo preprostostjo približal slehernemu staršu in otroku.
Dr. Boltar. Ljudje vas opisujejo kot »vedrega, spontanega, hudomušnega, prijaznega«. Zgradili ste si zaupanje, ki je še kako pomembno, ko gre za zdravje naših otrok. Kaj menite, da vas je naredilo tako priljubljenega?
Štiri desetletja »zdravnikovanja« ni malo. Pa vendar se je ta čas prehitro odvrtel, da še sam ne vem, kdaj. Posebej zadnji dve desetletji sem kar »odšprintal«. Ves čas mi je bilo lepo. Ko sem pred tremi meseci prerezal ciljno črto mojega delavnega maratona, sem prosil štarterja, če mi dovoli odteči še enega, morda dva kroga. Čisto počasi, da uredim misli, lepe spomine in neverjetna doživetja. Za »gušt«. Glede priljubljenosti pa bi rekel tako: z določenimi značajskimi potezami se rodiš, nekatere skozi življenje odbrusiš sam ali pa ti jih življenje samo. Vedrina, spontanost, hudomušnost so res moje stalnice. Vse delam s kančkom humorja. Sem večni optimist. Najbrž to privlači moje ovčice in njihove pastirčke. V mislih imam seveda mlade mamice in tatkote.
Ne delujete strogo »zdravniško«. Prav nasprotno. Ste izjemno dostopni, celo vaš delavni prostor govori v prid temu. Zanimivo, v svoji ambulanti nimate mize, kot smo tega vajeni drugje.
Res je. Imam zelo zanimiv ambulantni prostor. V njem prevladujeta svetloba in barvitost. Zeleno zaveso ponujajo košata drevesa. Kamor seže pogled, se razprostira modra barva, ki jo preprosto obožujem. Pomirja me. Pa da ne boste napak mislili, prav nič nimam z Modrijani. Je pa res, da človek z leti postaja modrejši. Torej, vsi sedeži so odeti v modro mehkobo. Delavno atmosfero redno spremlja nežna glasbena kulisa, ki še dodatno začini dogajanje v prostoru. Vse opisano omogoča prijetno počutje. Tu se rojevajo pomembne stvari, kot so: empatija, zaupanje, iskrenost in srčnost. Pred kratkim je simpatičen fantek zavpil mami: »Poglej, je kot na vlaku!« Pogled se mu je ustavil na klopi, ki je namenjena staršem. Otrok se navadno usede na vrteči stol in tako vsi trije tiščimo glave skupaj in tuhtamo, kaj nekaj je otroka prizadelo. Le kateri virus je bil tako predrzen, da si ga je upal napasti. Pri tem pa energija preskakuje v omenjenem trikotniku. Sedaj lahko razumete, zakaj doktor Boltar nima pisalne mize. Pri podajanju anamneze, med kliničnim pregledom in še kje si neprestano gledamo v oči. Zaskrbljeni pogledi, mimika obraza in trepetanje prstov na rokah mi pomagajo pri postavljanju diagnoze. Pripomorejo pa tudi zvrhana mera intuicije in izkušenj.
Predan zdravnik ste bili kar štiri desetletja, pred kratkim pa ste se upokojili. Glede na to, da se ukvarjate s številnimi športi, vam gotovo ni dolgčas.
Sedaj, ko sem »upokojen«, je nastopila ura resnice – čas za življenje. Zaljubljen sem v življenje, v naravo in gibanje v njej. Skušam ostati v trajnem sozvočju z njo. To mi uspeva skozi šport. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem športnik od glave do pete. Že 40 let kolesarim v službo. Včasih samo v eno smer, če me preseneti dež. Pa še takrat si prigovarjam, da nisem iz »cukra«. Kot otrok in mladostnik sem treniral gimnastiko. Nevede sem poleg telesa natreniral športno disciplino, ki mi je služila skozi študij, in mi ob zahtevnem delu služi še danes. Želim povedati, kako je gibanje vsestransko koristno. Vedno rečem, da je to najcenejše zdravilo. Samo lenobnost moraš premagati, obuti športne copate in dan je dobljen. Tako kot se vrstijo letni časi, tako nestrpno čakam sezonske športe. Moj notranji otrok komaj čaka jagode, češnje, grozdje, medtem ko tisti veliki – smučanje, surfanje, plezanje v visokogorju − ferate. Medtem pa vsakodnevno kondicijo vzdržujem s tekom, zadnje leto s hojo, kolesarjenjem in plavanjem. Res mi ni dolgčas, pravzaprav mi je dan vedno prekratek. Da pa ne bo izpadlo sebično, ljubezen do športa prenašam na svoje štiri vnuke – moje »zajčke«. Veste, zgledi vlečejo. Tudi moje paciente nagovarjam z gibalnimi priporočili. Učim jih, kako dosegati ne samo dobro temveč odlično zdravje.
Kaj pa otroci dandanes? So dovolj aktivni, ali jih starši morda preveč usmerjamo v neko nadzorovano gibanje?
Vsi vemo in krepko občutimo, da se je življenje spremenilo. Sedanji družbeni red je zelo negativno uperjen proti človeku. Večji del je namenjen delu – prostega časa skoraj ni. Starši se v poznem popoldnevu utrujeni, dostikrat izgoreli, vračajo iz služb, otroci jim sledijo iz podaljšanih bivanj. Kdo še ima korajžo soliti pamet o prepotrebnem gibanju. Zaradi tega so vzniknile plačljive gibalne šole, ki delno prevzemajo to, kar je bilo za nas v otroštvu nekaj samoumevnega. Moja generacija je še doživela »Cankarjevo šolo pod mostom«. Mati narava je široko razpela krila in bedela nad nami. Staršem in njihovim otrokom zato priporočam, da skupaj preživijo vsaj urico na soncu, na svežem zraku. Zavedati se moramo, da bomo starši vedno ostali vzorniki našim otrokom. Od tu do posnemanja je zelo kratek korak. Tako kot je kratek med boleznijo in zdravjem.
Če se malo dotakneva tudi bolezni in dojemanja le-te. V svoji dolgoletni karieri ste se srečevali s številnimi primeri, tudi smrtnimi. Vsak posamezen primer poznate in se ga dobro spominjate.
Po dosedanjem pripovedovanju vse izgleda tako idilično. Pa temu ni tako. Naletel sem tudi na hude primere – k sreči je teh v otroški medicini malo. Na prste obeh rok lahko preštejem število izgubljenih – umrlih, v celotnem 40-letnem obdobju. Vsaka smrt je za zdravnika poraz. Izguba otroka pa je nekaj tragičnega. Vsak žalosten primer kot brazgotino nosim v svojem srcu.
Leta nazaj ni bilo možnosti, da bi diagnoze iskali kar iz domačega naslanjača. Danes je to drugače, velikokrat bi starši radi vedeli več kot zdravnik. Kako sprejemate tovrstna »pogajanja«?
Današnje življenje je zaznamovano z vsesplošno uporabo »elektrončkov«. Vsepovsod le ekrani in seveda instant dosegljivost. Le kam smo prišli? Pri mojem delu mi je delo z računalnikom prej ovira. Mnogoštevilno klikanje mi jemlje dragoceni čas, ki ga nujno potrebujem za poslušanje, pregledovanje in zdravljenje otrok. Dandanes se lahko zgodi, da terapevt nepremično zre v ekran, ne da bi se sploh srečal s pacientovimi očmi, ki so tako izpovedne. Škoda! Zame velika škoda. Morda je to tudi razlog, da zapuščam »e-delovišče«. Čas me je povozil. Opažam pa tudi, da se starši vedno bolj posvetujejo s »stricem Googlom.« Seveda jih ta prestraši, ker prične z naštevanjem najtežjih bolezni. V resničnem življenju temu ni tako. Včasih porabim obilo energije, da jih umirim, prizemljim.
Delo z otroki vas tako rekoč spremlja že vse življenje. Omenili ste vaše štiri vnuke – imajo kaj vaših genov?
Rad imam otroke, rad se z njimi družim, igram in po njihovo sanjarim. K sreči se imam priložnost razživeti z mojimi štirimi vnuki: Hano, Matijem, Sofijo in Adamčkom. Ko smo vsi skupaj v gibalnem elementu, moja 90-letna mama dobi glavobol. Kot vse svoje varovance tudi moje »zajčke« usmerjam v deželo športa. Pridite jih pogledat, kako veselo strižejo z ušesi. Čudovito! Kri ni voda. Geni preskakujejo in nono kleše nove športnike.
Dr. Boltar. Kot sem že uvodoma zapisala – ste izjemen človek, sedaj pa dodajam, da tudi edinstven sogovornik. Iskrena vam hvala za ta pogovor. Kaj pa bi za konec sporočili bralcem in tudi vsem tistim, ki so se vsa ta dolga leta srečevali z vami – z zdravnikom, ki ga bomo pogrešali tako otroci kot starši?
Uporabil bom misli, ki sem jih enkrat zapisal, in s katerimi sem se poslovil od kolegov in sodelavcev.
Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti.
Zazreti se v nebo, videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči.
Gledati otroke, se z njimi igrati in smejati.
Delati, kar te veseli.
Sanjariti.
Ohranjati otroškost v svoji duši.
Pustiti domišljiji prosto pot.
Biti zadovoljen.
TEDAJ POSTANE ŽIVLJENJE PRAZNIK.
Živijo življenje!
Barbara Skorjanc
Foto Damir Ipavec
