Alen Gregorič iz Vrtojbe se je že pri petih letih usedel v gokart ter hitro ugotovil, da so mu moto športi pisani na kožo. Za tem, ko je v kartingu dosegel zavidljive uspehe, se je v srednji šoli, ko še ni imel opravljenega vozniškega izpita, posvetil driftanju, ki ga je najenostavneje opisati kot nadzorovano drsenje skozi zavoje. »Večina misli, da drift predstavljajo le uničene gume, glasno hrumenje in pritiskanje na plin, ampak je v resnici veliko več. Gre predvsem za iskanje občutka, ki ga pridobiš s kilometrino,« pojasni bencinski navdušenec, ki z avtomobilom v ovinke drvi s hitrostjo do 130 km/h.
Aktivnega tekmovanja v tej disciplini se je lotil pred dvema letoma in se v slovenskem merilu že v prvi sezoni povzpel med najboljše štiri. Lansko domače prvenstvo je skupno končal na drugem mestu, v letošnji sezoni mu ni šlo vse po načrtih, a je na zadnji tekmi, ki je sredi oktobra potekala na poligonu varne vožnje v Logatcu, vseeno zabeležil zmago. Pravi, da gre na tekmah vedno »na vse, saj na pol ni mogoče iti«.
Z moto športi si se začel ukvarjati že kot deček. Ali nista hitrost in otroška razposajenost nevarna kombinacija?
Kot večina zna igrati nogomet od majhnih nog, znam jaz dirkati. Vsi danes vrhunski piloti so v dirkalnike sedli pri sedmih, osmih letih. Prej se lotiš, boljše je, saj je pri dirkanju bolj ali manj vse v občutku. Sam sem začel tekmovati s kartingom pri devetih letih in že na prvi tekmi zmagal. Nato sem tekmoval osem let in v tem času smo se s tovarniško ekipo povzpeli do svetovne ravni, ampak vložki so naenkrat postali astronomski. Nekje v drugem, tretjem letniku srednje šole sem na spletu zasledil drift, ki je bil cenovno dostopnejši, a v tistem času pri nas še povsem v povojih. Sam sem se učenja lotil kar na zakotnih makadamskih cestah.
Nekdaj se je driftalo kar s cestnimi avtomobili, sedaj pa je na ta način nemogoče biti konkurenčen. Kako tvoja ekipa sestavi zmagovalno vozilo?
Najprej sva z očetom Klavdijem sama sestavljala avto, nato se nama je v ekipo pridružil mehanik Denis, letošnjo sezono pa še prijatelj Jakob. Ves čas prilagajamo kose, jih dodelujemo, preizkušamo prototipe. Ne obstaja idealen avto, saj vsak išče, kar njemu ustreza. Pomembno je, da pilot avto dobro pozna in mu zaupa. Kot vsi ostali tekmovalni avtomobili je tudi moj unikaten. Že od samega začetka sem zvest znamki BMW (Compact), ker je bila to najcenejša možnost. Je pa v zadnjih letih naša ekipa precej dvignila raven dirkanja, zato smo z 200 konjskih moči presedlali na 450, pri večini opreme pa prešli na dirkalni nivo.
Kolikšni so v tem športu finančni vložki?
Finančni vložki so vse večji, saj nivo driftanja v zadnjem času zelo raste. Največji strošek predstavljajo gume. Prej smo se zadovoljili z rabljenimi gumami, ki smo jih dobili od bližjega vulkanizerja, sedaj pa smo prešli na dirkalne gume, ki jih na dveh dirkah lahko porabim tudi do 30. Na nivoju, na katerem trenutno tekmujemo, nas en krog tako stane okoli 60 evrov. Drago pa je že samo vzdrževanje avtomobila, saj je letno treba menjati od motorja do menjalnika. Precejšen strošek je tudi sama logistika na tekme. Avto prevažamo z avtovleko, potrebujemo pa še kombi za rezervne dele in gume. V kombijih vedno tudi prespimo. Ampak če bi gledal na vsak evro, ne bi dirkal.
Driftanje je precej nevaren šport. Kako ekipa poskrbi za varnost?
Ta šport je res nevaren in nepredvidljiv, saj mimogrede poči kakšna guma. Na eni zadnjih dirk se je neki pilot prevrnil na streho na ravnem odseku, kar se pri driftanju sicer ne dogaja. Sam za zdaj nisem imel nobenih nesreč, saj moja ekipa dobro vzdržuje avto, pri čemer je pomembno predvsem predvidevanje, kaj se bo kdaj pokvarilo in obrabilo.
Še nedolgo nazaj se driftanje ni uvrščalo med tekmovalne športe, medtem ko v zadnjem času postaja konkurenca vse ostrejša …
Drift je trenutno najbolj hitro rastoč moto šport na svetu. Denimo slovensko prvenstvo se je v dveh letih iz 10 pilotov razširilo na 30. Sicer pa se udeležujemo tudi drugih prvenstev, kjer je konkurenca podobna naši, torej v krogu bivše Jugoslavije, v Italiji, v Avstriji in na Madžarskem, čeprav so Madžari nekje 10 let pred nami. Kar pet njihovih pilotov tekmuje v samem evropskem vrhu, medtem ko se Slovencem še ni uspelo prebiti tja. Evropska smetana prihaja od tam, kjer so vložki najvišji, torej iz Skandinavije, iz Litve ali s Poljske. Glede starosti pa ni omejitev, saj sam vrh krojijo že 17-, 18-letniki, kajti na nekaterih tekmah vozniško dovoljenje ni pogoj. Če si predan nekemu športu, ni nikakršnih ovir, kar dokazuje poljski pilot Bartosz Ostalowski, ki je v motoristični nesreči ostal brez rok, zato drifta kar z nogami.
Kako pravzaprav potekajo tekme v driftanju?
Najprej vsi odpeljemo kvalifikacije, nato pa se glede na uspešnost razvrstimo v pare in tekma poteka na izpadanje. Ena napaka je dovolj, da hitro zaključiš. Na eni izmed dirk sem zaradi težav z menjalnikom zamudil štart, konkurent mi je ušel za deset metrov in vedel sem, da je vsega konec. Celotna proga je dolga nekje do 700 metrov in ima običajno štiri ovinke, zato je potrebno iti na nož. Krog je sestavljen iz različnih con, ponekod je recimo treba peljati čim bližje stebričkov, drugje čim lepše povleči ovinek. Ni pomembna samo hitrost, ampak tudi kot, linija, stil. Vse to ocenjujejo sodniki, nad odločitvami katerih pa je po tekmah vedno veliko pripomb.
Ta šport se vse bolj razvija. Je zato tudi zanimanja zanj vse več?
Na dirke pride tudi po 3000 gledalcev, ki jih privlačita dim in hrup motorjev, med njimi tudi precej žensk. Nekaj punc se celo preizkuša v driftanju. Zmeraj več ljudi, ki bi se radi ukvarjali s tem, mi piše in me sprašuje za razne nasvete. Žal pa pri nas za moto športe ni preveč posluha, nekaj sponzorjev smo uspeli pridobiti, ampak zmeraj je potreba po več. Želim si, da bi s predelavo avtomobilov nekoč živel od tega športa. Za zdaj v Sloveniji še ni dovolj razvita ta scena, zato se bolj osredotočamo na italijanski trg, kjer je več tistih, ki so pripravljeni vlagati na to področje.
Pogosto se na spletu pojavljajo posnetki, na katerih ljudje brezglavo driftajo po javnih cestah ali parkiriščih. Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Tega seveda ne podpiram, je pa res, da so možnosti za učenje driftanja zelo omejene. Proge za drift so posebne in se jih težko uporablja za kaj drugega, saj je teren razgiban s kakšnim skokom ali kuclji, da je vse skupaj bolj privlačno za gledalce. Najbližja možnost za trening je tako v Krškem, včasih se odpravim tudi v Zagreb ali na Grobnik.
Praviš, da si na tekmah zelo natančen, a hkrati agresiven voznik. Kako pa se sicer obnašaš v cestnem prometu?
Po mojem sem vzoren voznik, saj se držim omejitev. Sem verjetno eden redkih, ki na avtocesti drži varnostno razdaljo. Če bi vsi vozili kot jaz, bi promet vedno tekel gladko (smeh). V prometu raje malo potrpim, nato pa se zdivjam na poligonu.
Kaj tebi pomeni dirkanje?
To je nek občutek, ki se ga ne da opisati, gre pa predvsem za preizkušanje limita, dokazovanje in izzivanje samega sebe ter iskanje popolnega kroga, ki ne obstaja, saj se zmeraj da še kaj izboljšati. Nenehno razmišljam, kako stvari izpopolniti, zato tudi ob petkih zvečer v delavnici raje predelujem in varim, kot da bi šel nekam žurat. Temu je posvečeno moje življenje, s to mislijo, da delam, kar me veseli, se zbudim vsako jutro.
Sandra Krkoč Lasič
