Pripoveduje umirjeno in premišljeno. Zdi se, da vsako besedo postavi na pravo mesto. Še več. Postavi jo tako, da iz nje iztisne kar največ soka. Ob tem pa njegovo pripovedovanje zveni naravno in spontano. Vse te ravni je zmožen spretno povezati le mojster govorjene besede. Mojster, kakršen je igralec Bine Matoh. V petdesetih letih gledališkega ustvarjanja je prejel celo vrsto nagrad, tudi najvišje igralsko priznanje – Borštnikov prstan. Že ob začetku igralske poti so mu kritiki pripisali, da je »nesporni igralski talent«. Sam se ob tem nasmehne in pravi, da je za igro, ki deluje življenjsko in resnično, ogromno dela. Odkar se je upokojil, je njegov vsakdan resda bolj umirjen, a igranje ga še ni popolnoma izpustilo iz objema. Pred pol leta je sodeloval pri snemanju filma, zdaj se pripravlja na vlogo v predstavi Antigona. Redno spremlja politiko, gospodarstvo in kulturo. Vabili so ga v aktivnejše politične vode, a je ponudbo zavrnil. »Pravzaprav sem bolj len človek, ko pa se česa lotim, delam zavzeto z vsemi močmi. Ne maram ‘polovičarstva’.«
Po uspešni in bogati igralski karieri ste se pred slabim desetletjem upokojili. Kako ste občutili umik z odrskih desk?
Upokojitev sem doživel kot čudovit prehod iz vsakodnevnega dela na odru v nek spokoj. To mi je kar sedlo na dušo in nisem občutil nobene nostalgije po igranju. Prija mi umirjen ritem življenja – prek spleta spremljam gospodarstvo, politiko in kulturo, hodim in nabiram kilometre, kuham. Včasih sem tekal, zdaj nimam več moči. Moja mladost je bila prežeta s športom – igral sem nogomet, rokomet, košarko …
Kaj največkrat zadiši iz loncev, ko stopite za štedilnik?
Različne enolončnice, pasulj, jota, krompir, najraje pražen z veliko čebule, ob sredah pa skočim po vampe v restavracijo. Tudi žena je zadovoljna z mojo kuho.
Vseeno igranju niste obrnili hrbta. Letos ste nastopili v celovečercu Poslednji heroj režiserja Žige Virca, ki je pred šestimi leti požel veliko pozornosti z nagrajenim prvencem Huston, imamo problem!. Kakšno zgodbo prinaša nov film, ki je še v nastajanju?
France je osrednji lik, ki se upre nemški nakupovalni verigi, ker želi porušiti kip njegovega očeta narodnega heroja in tam postaviti trgovino. Za možakarja, ki živi v preteklosti, nosi partizansko uniformo in uprizarja bitke, je to nesprejemljivo. Njegova obsedenost s preteklostjo pa vpliva na njegove bližnje in uničuje življenje hčerki, ki skuša gledati v prihodnost. V tej zgodbi igram očeta, še živečega heroja, ovekovečenega s spomenikom.
Ponovno boste igrali tudi na odru. Videli vas bomo v predstavi Antigona v SNG Nova Gorica, ki bo doživela premiero februarja.
Da. Kmalu bomo začeli s študijem Antigone. Bomo videli, kako se bom po daljšem času ponovno vpeljal v gledališki svet. Sicer pa je ta izvorno starogrška drama eden večnih tekstov, ki govori o tem, da ima človek pravico biti pokopan, ne pa vržen v smeti ali kraške jame. Avtorja Dominika Smoleta sem tudi osebno poznal. Vesel sem, da sem poleg njega spoznal kar nekaj velikanov naše kulture, npr. Draga Jančarja, Igorja Torkarja. Ti misleci so z družbeno-kritično držo, prodornim umom in idejami odpirali nova obzorja, spodbujali družbeno misel, vplivali na naša življenja. V pogovorih po predstavah, pa tudi na zabavah, so bili iskrivi in pronicljivi sogovorci. Zame je prijeten občutek biti del tega miselnega vrvenja.
Gotovo mlajši igralci podobno doživljajo druženje in pogovore z vami.
Nekateri res pravijo nekaj podobnega, ampak jaz se ne počutim tako »pomembna« osebnost.
Pa vendarle ste za svoje delo prejeli veliko nagrad, med drugim tudi najvišje igralsko priznanje Borštnikov prstan. Kaj sami štejete kot svoj največji uspeh?
Zame je bil največji uspeh na gledališkem področju zadovoljni gledalci na koncu predstave. Nagrade so prišle, kar je lepo, a se s tem ne postavljam. Zasebno pa vidim kot uspeh, da imam čudovito družino in da v sorodstvu nimamo spora, k čemur sem nekaj pripomogel tudi sam. Imam dober zakon, skrbno ženo, kar ni samoumevno.
Osnovna sestavina za dobro partnerstvo je?
Biti moraš potrpežljiv kot strela, kar jaz sam večkrat nisem bil, a sem se z leti omehčal. Med dvema najprej zažari plamen, kemija, kar pa nujno mine. Ko si zaljubljen, vidiš samo lik, potem pa se iz vizualne ravni spustiš v notranjost. Šele takrat se začne partnerstvo. Potrpežljivo je treba sprejemati drugega kot sebi enakovrednega tudi v različnostih. Na tej točki precej parov ugotovi, da »niso za skupaj«. Vsak dan znova spoznavaš kaj novega o partnerju. No, po tridesetih letih zakona ženi nisem več neznanka, ona pa ne meni.
Kako pa je z igralskim partnerstvom, sodelovanjem na odru?
Z večino sodelavcev sem rad igral. Pri delu sem si za vodilo izbral Linhartovo misel »eden drug’mu ogenj dajmo«. To pomeni, da daš soigralcu na odru vse odkrito in pošteno. Igra ni to, da se naučiš tekst in ga ves čas ponavljaš. Na odru vzpostavljaš stik z osebo in če malo drugače poveš stavek, ustvariš nek nov trenutek, drugačen odtenek v odnosu. Užitek je imeti dobrega partnerja na odru. Rad sem igral, ko je predstava zaživela. Vaje pa mi niso bile zelo ljube, ker so večkrat naporne in mučne, saj je treba vedno znova iskati nek lik glede na to, kako si ga je zamislil pisec in potem režiser in tudi, kako ga vidiš sam.
Ampak vaša igra je vedno delovala naravno in prepričljivo, v njej ni bilo zaznati nobene muke. Kritiki so vas že na začetku gledališke poti ocenili, da ste »nesporni igralski talent«.
Pravijo, da je to božji dar, če dosežeš neko lahkotnost v igri, tudi pri težkih zgodbah. Marsikdo od igralcev ima ta dar, ga je prinesel na svet. Pa vendarle talent ni tako bistven, več odtehtajo delo, iskanje lika in poglabljanje vanj. Za dobro predstavo pa se morajo dobro ujeti tudi igralci na odru.
Pa sva spet pri kemiji med ljudmi …
Da. Pri nekaterih ljudeh preprosto čutiš, da so na isti »valovni dolžini« kot ti, da sodijo v tvoj način dojemanja sveta in življenja. Z večino kolegi sem se dobro ujel. Če se ozrem nazaj, sem najbolj užival, ko sem igral z Ivom Barišičem. Je bister človek in hitro je dojel svoj lik. Ni pretirano spraševal in razglabljal o vlogi in o tem, kaj naj stori na odru. Seveda je potreben poglobljen premislek, a včasih to preide v pretirano razčiščevanje. Z Ivom sva večkrat igrala vloge, v katerih sem ga »tepel« ali »brcal«. Zdaj se šaliva, da sem ga vso kariero pretepal. Vseeno sva še vedno prijatelja.
Mojstrsko ste igrali številne kompleksne karakterne like z velikim razponom čustev in psihičnih stanj. To je gotovo zahtevalo precej poglabljanja.
Večinoma sem igral v dramskih vlogah, v komedijah pa zelo malo. Ne vem, zakaj, ampak režiserji so me videli v bolj zahtevnih vlogah. Igralec vedno išče lik v sebi, brska po svoji notranjosti, po težkih temah, ki jih je lahko tudi sam doživel. Tako gradi lik, pokaže njegovo stanje in občutenje. Nisem pa zagovornik popolnega vstopanja v kožo nekega lika. Ne moreš se preprosto vživeti in pozabiti, da je soigralec tvoj kolega. Igralec mora imeti neko skrito distanco do lika, v vsakem trenutku mora vedeti, kje je in kaj počne.
Kateri življenjski dogodki so vas najbolj pretresli?
Bilo jih je kar precej. Nekajkrat mi je smrt pošteno dihala za ovratnik. Pri enajstih letih, ko smo se iz doline Krme vzpenjali na Triglav, sem se odkotalil po ledeniku in se ustavil šele na grušču. Takrat sem videl svoje dotedanje življenje kot film v eni sami zaznavi. Enkrat sva z ženo na nevarnem odseku blizu Črnega Vrha v dežju s stoenko zletela s ceste. Kmet, ki naju je prišel reševat, je dejal, da na tisti lokaciji še nihče ni preživel nesreče. Vsi doživimo težke trenutke, pomembno pa je, da se poberemo in borimo naprej, da ne podležemo depresiji in podobnim razdiralnim čustvom. Sam si ne pustim, da bi me kakšna stvar jezila v nedogled.
Ob kateri prostočasni dejavnosti se najbolj sprostite?
V prostem času rad rešujem križanke. Včasih sem hodil celo na državno prvenstvo v reševanju križank, ki ga je enkrat letno organizirala ugankarska revija Kih, in vedno sem se uvrstil med prvo deseterico. Rad spremljam tudi kvize, ne bi pa se jih udeležil kot tekmovalec. Moja strast je bilo jesensko gobarjenje, ker pa je do »mojih« gozdnih lokacij precej dolga pot z avtom, sem opustil nabiranje gob. Prenajedel sem se številnih voženj z avtom. Zdaj mi najbolj prija hoja.
Dominika Prijatelj
