Sonce, morje, dolga peščena plaža. Slednja je povrh vsega še vaša. Ja, prav ste prebrali – vaša. Zveni sanjsko? In če vam zaupam, da je košček tega peščenega raja v kraju Porto Recanati v Italiji kupila Slovenka? Doma iz Solkana? Gotovo ste radovedni. Tako kot sem bila sama, ko mi je Elenina prijateljica v le nekaj stavkih povedala, kdo je Elena Zorzi in kaj počne: »Temperamentna, neustrašna, drzna in vedno osredotočena na cilj. Uspeva! Je zgled vsem tistim ženskam, ki sledijo svojim sanjam in poslovnim priložnostim!«
Elena, začniva na samem začetku. Prihajate iz Solkana, že več kot 30 let pa živite in ustvarjate v Italiji. Pa vendar. Kaj vas najbolj spominja na vašo mladost in kraj, kjer ste preživeli 18 let?
Gotovo dom, kjer sem živela z bratom in mamo, ki sem jo vsa ta leta odsotnosti redno obiskovala. Pa prijatelji. Vsa moja mladostna prijateljstva izvirajo iz teh krajev. Osnovno šolo sem namreč obiskovala v Solkanu, gimnazijo v Novi Gorici. Čeprav je od tega že več kot 30 let, mi je po vsem tem času prav prijetno srečevati ljudi, s katerimi sem se družila. Spominjajo me na mladost.
Solkan, ki mu pravite kar »majhno mestece«, vam je kmalu postal pretesen.
Kmalu sem se preselila v Italijo, kjer je živel oče. Pri njem sem tudi delala. Kasneje sem postavila svoje manjše, a uspešno podjetje, ki pa je po letu 2008 stagniralo zaradi splošno znane svetovne gospodarske krize. Delo je postalo mučno in nezadovoljivo. Iskala sem nov izziv, oziroma nekaj, kar bi počela vzporedno.
In izziv je našel vas, kajne?
Preprosto, po čistem naključju se je ponudila zanimiva priložnost za investicijo. Vse je nakazovalo na to, da jo moram izkoristiti. Priložnost je bila privlačna, trenutek v življenju pa je zahteval spremembo. Leta so bila idealna – to je takrat, ko čutiš višek energije in se ti zdi, da bo vedno tako … Brez velikih pomislekov sem priložnost izkoristila.
Zgodba je res izjemno zanimiva. Vse skupaj se je začelo na običajnem kosilu z vašimi poslovnimi partnerji.
Res je. Po mučnem razpravljanju o težkih poslovnih časih smo nekako v šali zaključili: »Dovolj je borb za preživetje na tem neusmiljenem trgu. Kupimo si plažo in gremo prodajat sladoled!« Nekdo izmed druščine je potem dodal, da »pozna plažo«, ki čaka na investitorja. In tako se je zgodilo. Aprila 2010 sem si jo ogledala – bila je le divja plaža, kjer ni bilo ničesar zgrajenega. Na prodaj je bila samo državna koncesija in ostale licence. Maja istega leta sem jo kupila, junija uredila, opremila in istega leta, 14. julija, smo že imeli otvoritev.
Vaši drznosti in poslovni žilici ne gre oporekati. Kaj vse nudite na plaži v Portu Recanati?
Plaža se razteza na 3000 m². Nahaja se pred velikim parkom z borovci, zato ni običajen betoniran komercialni objekt. Želeli smo jo obdržati v stilu divje-naravnega vzdušja. Ves čas pa dodajamo novo ponudbo. V takem poslu je potrebno kupce nenehno spodbujati. Od začetne »samo plaže«, bara in manjše restavracije, smo razvili t. i. »beach club« s športnimi aktivnostmi, kot so: kite-surf, beach-volley, joga in fitnes. Naredili smo še bolj kakovostno restavracijo, ponujamo pa tudi pakete dopustov s prenočitvijo. Zadnja tri leta smo dodali plažo za dostop s psom, ki je vedno bolj popularna.
Recept za zadovoljnega gosta je torej v celoviti ponudbi, ki se sproti prilagaja željam in zahtevam uporabnikom. Se strinjate?
Zavedamo se, da so kupci naših storitev na počitnicah ali na kratkem oddihu. Torej morajo v vsem, kar jim nudimo, uživati. Od nas pa iti z željo, da se ponovno vrnejo. To velja od pozdrava dobrodošlice do končnega plačila računa.
Lahko rečeva, da imate sanjsko službo?
Veliko jih tako misli. Ko ljudem povem, kaj delam, vedno naletim na podoben izraz na obrazu, v stilu: »Wow!«. A to sploh ni tako. Ko je sezona, je zelo naporno, tako psihično kot fizično. Lani sem se le enkrat kopala v morju, čeprav živim le 30 metrov stran. Na plaži delam tudi 18 ur dnevno, sedem dni v tednu.
Kako pa potekajo vaše priprave na sezono?
Začnejo se že februarja z iskanjem novega sezonskega kadra, s skrbjo za marketing, vsako leto pridobivam ista dovoljenja zaradi skorajda smešne italijanske birokracije. Aprila začnemo s postavljanjem plaže, ki zahteva veliko montažnih struktur, slednje vsako leto postavljamo na novo. Zadnja leta se klimatski pogoji zelo spreminjajo, sezone so postale krajše. Plažo tako odpremo konec maja in zapremo proti koncu septembra. Po končani sezoni nas čakata demontaža in skladiščenje.
Kam se pa vi odpravite na počitnice, ko zaključite z vsem delom?
Na najlepše plaže na svetu …
Porto Recanati je od Nove Gorice oddaljen dobrih 500 km. Vas obiščejo tudi Slovenci, morda Novogoričani?
Slovencev do tja pot še ni prinesla. Tuji gostje so pretežno iz Nemčije, Nizozemske, Francije in Anglije. Obiskali so me prijatelji iz Nove Gorice, vendar le za kratek čas, saj je med sezono ritem »nor« in žal zanje nimam nikoli časa. Raje jih vidim na Goriškem in se jim tam bolj posvetim.
Jeseni se ponovno vračate v Solkan, v hišo vaše pokojne matere. Si tudi tu naberete novih moči, morda obiščete sosednje kraje?
Čez zimo si privoščim počitek in tudi kakšen izlet po lepi Sloveniji, ki jo ponovno odkrivam po tolikih letih.
Kaj bi svetovali tistim, ki bi radi opravljali podobno delo kot vi? Kako naj začnejo?
Svet je poln čudovite narave, pa tudi priložnosti za tiste, ki jih znajo prepoznati. Ob tem pa je potreben tudi navdih. Posel v turizmu pa je podoben drugim poslom, če mislite, da je delo na plaži enako uživanju, se krepko motite. Utrujenost na koncu sezone je tako velika, da si vedno rečem: »Ta je bila zadnja, sedaj jo prodam.« Potem pa si v nekaj mesecih opomorem in, ko se dodobra »napohajam«, si priznam, da le ni tako slabo – delati dobrega pol leta, preostali čas pa imeti le zase.
Barbara Skorjanc
