Ervin Čurlič je ena najbolj prepoznavnih figur športnega novinarstva pri nas. V medijski prostor je vstopil pred več kot 35 leti in odtlej prehodil pot športnega dopisnika za časopise, radijskega reporterja in poročevalca ter voditelja in komentatorja na televiziji. Prav ta mediji že nekaj časa postavlja na prvo mesto, posebej atraktiven pa je njegov slog komentiranja športnih prenosov, saj dogajanje na igrišču vselej povzema energično in slikovito.
Njegov primorski temperament je prišel do izraza tudi v napetih tekmah zadnjega evropskega prvenstva v odbojki za moške, saj je noro navijaško dogajanje preslikal v domove po vsej Sloveniji. Vse do finala se je enostavno prepuščal evforiji, ko se nam je zlata medalja začela izmikati, pa je tudi sam težko zadrževal razočaranje. »V Parizu je bilo res nekaj posebnega. Po neverjetnem prvem nizu naših odbojkarjev je bilo v nadaljevanju tudi na komentatorskem mestu težko prebroditi tiste krizne minute slovenske reprezentance. Sicer poizkušaš najti spodbudne besede, saj vidiš neverjetno željo igralcev, a mislim, da so gledalci tudi pri meni občutili grenkobo v glasu in padec energije,« priznava Ervin Čurlič, ki pa ne glede na rezultat tekme k delu vselej pristopa z entuziazmom.
Večina vas pozna kot športnega novinarja, manj pa je znano, da ste bili tudi sami nekdaj športno aktivni. Čemu vse ste se posvečali?
Od vedno sem se zanimal za šport. V pionirski in mladinski kategoriji sem bil nogometni vratar v Novi Gorici, že od malega pa sem tudi smučal, saj sem doma z Lokvi na Trnovski planoti. Udeležil sem se tudi nekaj tekem, nato pa sem si v zadnjem letniku srednje šole prav na smučanju huje poškodoval hrbet. Tako je bilo konec vratarske nogometne zgodbe, obenem pa je padel v vodo načrt postati učitelj športne vzgoje. A sem vseeno imel veliko željo tako ali drugače ostati v športu. V začetku osemdesetih sem bil aktiven v smučarskem klubu na Lokvah, opravil sem prvo stopnjo usposabljanja za nogometnega trenerja mladih in začel pripravljati športno obarvane prispevke za časopise ter radio.
Preizkusili ste se v različnih medijih, a se nekako ustalili na televiziji …
Čeprav ima vsak medij svoje zanimivosti, mi televizija predstavlja največji izziv. Ko sem sredi osemdesetih začel sodelovati pri prvih televizijskih oddajah, so posnetki nastajali še s filmsko kamero. Do danes se je tehnologija v tolikšni meri spremenila, da z grozo ugotavljam, da sem res že dolgo prisoten v novinarskem poklicu. Čeprav ni bilo vedno lahko, večino časa uživam v tem delu, saj ga ne jemljem kot službo, ampak način življenja, kajti stalno je treba biti prisoten, še posebej, če si svobodnjak, kakor večino časa delujem tudi sam.
V komentiranje tekem se običajno zelo vživite. Ste tudi v vsakdanjem življenju podobno strastni?
Žena pravi, da delujem samo na adrenalin, ki spremlja tekme, moj vsakdan pa sicer ni tako energijsko poln. Sploh ko igra reprezentanca, se prepustim in se niti ne poskušam krotiti. Ko gre dogajanje mimo, pa enostavno prideš ožet in potrebuješ nekaj dni, da se pripraviš na nove izzive. Takrat je čas za kakšno fotografijo, takole za dušo. Sploh barvito mogočni sončni zahodi me stalno navdihujejo.
Kako vzpostaviti mejo med komentiranjem in navijanjem?
Vedno poskušam biti objektiven, ampak hkrati pričarati gledalcu neko vzdušje. Tu vedno hodiš po robu. Sam sem se zmeraj zgledoval po italijanskih športnih komentatorjih, ki veliko govorijo in kažejo navdušenje. Nekateri imajo pomisleke nad takšnim temperamentnim komentiranjem, vendar sam ob izjemnih uspehih naših športnikov enostavno ne morem ostati hladen. Letošnje evropsko prvenstvo v odbojki, ko je praktično cela Slovenija dihala z našimi fanti, je bilo zares nekaj posebnega, neverjetnega. Vsem gledalcem zagotovo ne moreš biti všeč, ampak po tem prvenstvu sem dobil ogromno pozitivnih odzivov.
Izločilne tekme odbojkarjev so najbrž imele skoraj dva milijona komentatorjev. Kako veliko odgovornost ste čutili ob takšni gledanosti?
Finalna tekma med Slovenijo in Srbijo je bila najbolj gledana vsebina na slovenskih televizijah v tem letu, nad čemer sem še kako navdušen. Odbojka namreč pri nas nikoli ni bila preveč popularna, tokrat pa je vrtinec evforije zajel praktično vse. Celo starejše gospe, ki jih najbrž nikoli prej ni zanimal šport, sploh pa odbojka, so priznale, da teh tekem res niso želele zamuditi. Ko imaš tako velik krog gledalcev, je logično, da si še pod večjim udarom in kritikami, po drugi strani pa meni ravno to daje neverjetno energijo in zanos. In zanimivo, ko se odvija neka pozitivna zgodba, ti je kot komentatorju več stvari dovoljenih, tudi kakšno napako gledalci prej oprostijo. Če pa gre reprezentanci ali ekipi, za katero stiskajo pesti, slabo, se ljudje zapičijo prav v vsako besedo. Zagotovo pa je pravi privilegij, da sem celotno odbojkarsko dogajanje lahko spremljal s komentatorskega mesta, kjer sem imel ob sebi dva super strokovna komentatorja: Jasmina Čuturića in Tomija Šmuca.
Finale odbojkarjev je bil največji dogodek, ki ste ga doslej komentirali. Kako se pripravite na spremljanje takšne tekme?
Najboljši stavki zagotovo pridejo spontano, si jih ne pripraviš vnaprej, ampak so produkt evforije. Sicer pa moraš nenehno osveževati podatke, medtem ko je zadnjih nekaj mesecev pred prvenstvom še bolj intenzivnih, saj je treba nabrati material o vseh sodelujočih reprezentancah. Več podatkov imaš, boljše je. Leta nazaj so mi bili v pomoč izrezki iz časopisov in informacije iz prve roke, sedaj pa je z internetom vse precej olajšano. Vseeno sem med pripravami imel tudi veliko osebnega kontakta s samimi odbojkarji, saj sem le na ta način izvedel kakšne zanimive podrobnosti iz njihovega življenja. To so tako preprosti in pozitivni fantje, da si brez težav vzamejo čas za takšne reči. Res pa je, da se tudi sam že toliko časa gibljem v teh krogih in mi športniki povečini zaupajo.
Tako dolgo novinarsko pot spremljajo takšni in drugačni pripetljaji. So kateri ostali v posebnem spominu?
Ko greš v živo, se seveda zgodi tudi kakšna zadrega in je potrebne ogromno improvizacije ter iznajdljivosti. Marsikdaj mi je prišlo prav, da veliko govorim, čeprav so me šefi večkrat kritizirali, da že preveč blebetam. V lepem spominu pa mi je ostalo recimo vodenje olimpijskih studiev, saj je bilo ob osvojenih medaljah čutiti posebno evforijo. Izjemen dogodek je bila tudi prva uvrstitev nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo leta 2000. Med prvenstvom je bilo nepozabno videti več kot 12.000 slovenskih navijačev, kako sredi Amsterdama prepevajo nogometno himno Slovenija gre naprej. Nekaj posebnega sta bila tudi oglašanje v živo in lovljenje prvih izjav kar na letališki stezi, ko se je nogometna reprezentanca vrnila iz Romunije po zgodovinski prvi uvrstitvi na svetovno prvenstvo. Da doživiš nekaj takega, moraš imeti tudi malce sreče, a to so prizori, ki ostajajo za vedno.
Pogosto sodelujete pri raznih dobrodelnih dogodkih. Ste se skoznje dokopali do kakšnega dragocenega spoznanja?
Dobrodelne prireditve so še en poseben izziv, saj ti dajo nek drugačen pogled na svet, predvsem spodbudo in navdih za naprej. Dolgo časa sem bil v idejnem odboru projekta Za mladost brez drog, sodeloval s fundacijo Vrabček upanja, s katero smo v Goriških Brdih prirejali dobrodelna druženja ob češnjah in nogometni žogi, vodil sem kar nekaj dobrodelnih prireditev in dogodkov. Sicer pa tudi kot član regijskega štaba civilne zaščite za severno Primorsko spoznavam, da v življenju ne moreš samo dobivati, ampak tudi dajati. Dobra dejanja se ti prej ali slej vrnejo, le malo potrpežljivosti je potrebne. Predvsem pa je treba vztrajati na svoji poti kljub kakšnemu padcu, kajti brez grenkih porazov tudi zmage ne bi bile tako sladke, kot so. Sploh tiste največje.
Sandra Krkoč Lasič
Foto MIRO MAJCEN/PRO PLUS
