Ervin Hladnik Milharčič je eden tistih novinarjev, ki svetovno dogajanje pogosto spremlja iz prvih vrst, saj se je preizkusil že kot vojni poročevalec z Balkana, dopisnik z Bližnjega vzhoda in iz ZDA, v zadnjem času pa je poznan predvsem kot Dnevnikov kolumnist in reportažni novinar, čigar zgodbe bralca postavijo v samo središče dogodkov. Novinarstvo dojema kot najbolj zabaven poklic na svetu, saj mu omogoča, da srečuje pomembneže, kot sta Jaser Arafat in Romano Prodi, ter vstopa v najrazličnejše svetove. »Noben drug poklic na svetu ti ne da možnosti, da greš en dan na Škotsko sledit sojenju morilcu Udbe, spet drugič te sredi noči odpeljejo v puščavo, da bi ob sončnem vzhodu videl sudanske piramide, ali pa odpotuješ v Katalonijo, da bi poročal o referendumu, a se znajdeš sredi pretepov med volivci in policijo,« nekaj primerov iz svoje dolgoletne kariere ponudi Ervin Hladnik Milharčič, ki je prepotoval že tri četrtine sveta in si želi še preostalo četrtino, kot se rad pošali. Živel je v Kairu, Jeruzalemu, New Yorku in še kje, a če ga boste vprašali, od kod je doma, vam bo vedno v odgovor ponudil Novo Gorico. Dejstvo, da je odraščal na meji med slovanskim in latinskim svetom, kakor sam opredeljuje ta obmejni pas, ter ob tem ves čas imel dva pogleda na svet, je v pozitivnem smislu močno zaznamovalo njegovo življenje in novinarsko pot.
Kot mnogi priznani novinarji ste tudi vi začeli na Radiu Študent. Kako se spomnite tistih časov?
Radio Študent je ponujal fantastično okolje za pisanje tekstov, ki dobesedno izginejo v vetru. Že takoj sem lahko preizkušal tudi vse možne žanre, od resnih intervjujev do popolnoma fantazijskih tekstov. A če česa nisi naredil v redu, so te hitro brcnili, dobri teksti pa so šli v objavo in smo zanje dobili nek minimalen honorar. Ko je zmanjkalo denarja in se je že zdelo, da je zgodbe z Radiem Študent konec, sem takratnemu odgovornemu uredniku Mihi Kovaču predlagal, da ustvarjamo program, kot bi bilo izredno stanje. Tako smo en teden pisali radijsko dramo in si izmišljevali poročila, v katerih smo predelali vse zoprne politične dogodke s konca sedemdesetih in z začetka osemdesetih let po skrajno ironičnem in satiričnem ključu. Takrat sem odkril, da je ironija najmočnejše orodje pisca in sem jo zato v svojih tekstih ohranil vse do danes. Prišel sem do sklepa, da je najbolj banalen smeh enakovreden globoki žalosti.
Večkrat poudarjate, da je novinarstvo najbolj zabaven poklic na svetu. V kakšnem smislu?
Kot prvo je ta pozicija človeka, ki hodi po svetu s svinčnikom in z beležnico, izjemno osvobajajoča. Omogoča pogled na svet, ki je vedno zelo blizu stvarem, hkrati pa ravno dovolj oddaljen, da je o njih mogoč tudi razmislek. Kot novinar sem videl cel svet, živel na različnih koncih, govoril s kralji ali predsedniki držav, vstopal v prostore, ki so sicer povsem zaprti. Zgodilo se mi je recimo, da sem se prevažal z letalom, v katerem so iz Kenije tihotapili orožje v južni Sudan. Leteli smo pod radarji, tako nizko, da so zgornji listi dreves skoraj šumeli ob krilih, medtem ko je pilot navijal heavy metal. Ko je bil Dubrovnik blokiran, pa sem bil na ladji hrvaških vojakov, ki je bila zadeta in potopljena. Sredi noči smo na nekem otočku končali kot brodolomci, a mi je celo uspelo rešiti svojo beležnico. Novinarstvo je zato najbolj zabaven poklic, saj mi omogoča, da spoznavam fantastične ljudi, ki mi kažejo čudežne reči.
Kako običajno pripravite ljudi, da vam razkrijejo svoje zgodbe?
Kamorkoli grem, držim beležnico in svinčnik ter ljudem povem, da sem novinar in bom napisal, kar slišim. Če jih to moti, grem stran. Vse, kar jim lahko ponudim, je vzbujanje zaupanja, da nimam nikakršnega drugega namena kot poslušati njihovo zgodbo in jo povedati naprej. Sem torej le iskreno radoveden. Ko sem živel v Jeruzalemu, sem recimo v nekem trenutku imel beležnico, polno telefonskih številk teroristov. Če me je kaj zanimalo, sem jih pač poklical. Ljudje me povečini sprejmejo zraven kot nekoga, ki bo o njih pisal, zato vedno pazim, da se ne izneverim njihovemu zaupanju. A če hočeš povedati zgodbo neke družbe, ne smeš klepetati samo z ljudmi na ulici, ampak moraš najti sogovornike, ki mislijo s to družbo.
Kako kot poročevalec s kriznih območij ohranite čustveno distanco do ljudi, ki se jim dogaja krivica?
Kot se zdravnik ne more zjokati ob vsakem pacientu, tudi novinar ne gre na neko prizorišče, da bi se tam jokal. Vedeti moraš, da si tam zato, da daš glas ljudem in poveš zgodbe, ki sicer ne bi bile povedane. Kot vojnemu dopisniku se mi ni zdelo najhuje to, kar sem videl, ampak občutek nemoči. V Sarajevu smo si vsi novinarji delili frustracijo, da naši zapisi nimajo nikakršnega učinka in ne vzbujajo niti empatije bralcev niti političnega razmisleka. Lahko smo samo opazovali na tisoče ljudi, ki so bili žrtve nacionalistične srbske blaznosti – tega nihče ni preprečil, dokler se ni zgodila Srebrenica. Podobno je, ko govorimo o položaju Palestincev. V takšnih primerih se vprašaš, ali ima novinarski posel smisel.
Kar nekaj let ste bili dopisnik z Bližnjega vzhoda. Ste se v tistem času naučili kaj arabščine?
Moja arabščina je precej primitivna, sem pa kljub temu v njej izpeljal celoten intervju s šejkom Jasinom, duhovnim vodjem Hamasa, ki so ga kmalu zatem ubili Izraelci. Šejk je bil takrat v hišnem priporu in sploh ne bi smel sprejemati novinarjev, zato v bližini ni bilo nikogar, ki bi lahko prevajal. A ker nisem želel zamuditi tako velike priložnosti, sem mu postavljal vprašanja v svoji polomljeni arabščini, nato pa ugibal, kaj mi odgovarja. Razumevanje je bilo še težje, ker je bil šejk tetraplegik in napol gluh. Kljub vsemu sva se nekako sporazumela. Kasneje sem dobil nekoga, da mi prevede pogovor; neskončno ga je zabavalo, kako je šejka zabavala moja arabščina.
Evropejci imamo o Orientu vse sorte stereotipov. Kakšen je ta skozi vaše oči?
Sanje Evropejcev o Bližnjem vzhodu so povečini sestavljene iz erotizma, mističnosti, čudne arhitekture, ljudi, oblečenih v neke smešne tunike. Skratka, občutek imamo, da je ta svet popolnoma drugačen od našega, daleč stran. Moja izkušnja Bližnjega vzhoda je, da nam je ta zelo blizu. Z Dnevnikovim fotografom Tomažem Skaletom sva se z avtom odpravila od Laščakove vile v Novi Gorici do Afganistana, da bi raziskala, ali se te sanje o Vzhodu kje realizirajo. Ugotovila sva, da so to res samo sanje. Že v Sarajevu je jasno, da ti ponujajo svet, ki ga tam pričakuješ. Na Baščaršiji dobiš tapete, orientalske lučke in druge stvari, ki jih Bosanci doma nimajo, saj kot vsi drugi kupujejo v Ikei. Enako je v Istanbulu. Ampak sem si rekel, da nekje morajo sanje naleteti same nase. V Mašadu, na severu Irana ob afganistanski meji, sva odkrila čajnico, ki je bila videti zares tradicionalna. V kotu je nekdo igral nek čuden inštrument, natakarji so se gibali kot sence, prinesli so nama zelo tanke mandljeve piškotke. Zdelo se mi je, da je to tisti Vzhod, o katerem sanjamo, nato pa me Tomaž opozori, da ima lastnik čajnice enak iPhone kot jaz. Od njega sem kasneje izvedel, da je čajnico naredil za turiste. S stvarmi iz kataloga je zgradil Orient, ki ga turisti pričakujejo. Ljudje na Bližnjem vzhodu torej živijo enako kot mi, berejo iste knjige in gledajo iste filme. Ideja, da smo ločeni na »njih« in »nas«, mi ne gre v račun. Tudi oni sanjajo o nas, kar se najlepše vidi ob balkanskem koridorju, ko je bilo milijon ljudi pripravljenih pešačiti za neke sanje o Evropi.
Z Bližnjega vzhoda ste se v vlogi dopisnika nato kmalu preselili v New York. Kako ste se tam znašli?
Amerika je od nas bistveno bolj oddaljen svet od celotnega Bližnjega vzhoda. Nek švedski diplomat me je nekoč opozoril, da Evropejci mislimo, da razumemo Američane, ker znamo angleško, vendar si moramo predstavljati, da govorijo korejsko, saj so čisto drugačna civilizacija od naše, ki povsem drugače razume posameznika in svobodo. V New Yorku pa je fino, da se tam nikoli ne počutiš tujec, saj tujci sestavljajo tri četrtine mestnega prebivalstva. Stopiš v New York in čez deset minut si del mesta; od tebe se zahteva samo, da s svojimi življenjskimi navadami ne motiš neposrednega soseda. Amerika sprejme kogarkoli in karkoli. Ko enkrat športniki zaigrajo za njihovo reprezentanco, se nihče recimo ne sprašuje, ali so Američani, ne glede na to, kakšno je njihovo poreklo. Ko ti dajo papirje, si njihov.
Kako je na vaše življenje in delo vplivalo dejstvo, da ste se rodili ob meji?
To mi je prineslo samo dobro. Dejstvo, da si imel ves čas dva pogleda na svet, jugoslovanskega in italijanskega, me je dobesedno formiralo kot človeka. Deset minut peš od tam, kjer smo stanovali, si prišel v čisto drug svet. Teh 20 kilometrov na eno in drugo stran, to območje prepustnice je moj svet, tu se najboljše znajdem, zato razumem in se dobro počutim v situacijah, kjer sta si dva svetova blizu. Na meji ljudje nikoli niso samo eno.
Na obmejno pot med Slovenijo in Italijo ste se z džipom odpravili tudi v dokumentarcu Marije Zidar Tihotapci identitete. Kako je nastajal ta dokumentarni film?
Marija Zidar je želela idejo za dokumentarec, zato sem ji povedal, da se mi zdi meja med tema dvema svetovoma izjemno zanimiva. Sam sem zgolj vozil džip in sogovornikom zastavljal vprašanja, sicer pa sem bežal pred kamero. V resnici je ta svet še dosti bolj bogat, kot ga prikazuje dokumentarec. Ne glede na to, kam greš, je ob meji najbolj zanimivo.
Sandra Krkoč Lasič
Foto: Tomaž Skale
