Etko Tutta se je z umetnostjo srečal že v otroštvu, saj izhaja iz slikarske družine. Likovno umetnost je študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani, zato je sprva nekaj časa poučeval, kasneje pa se povsem posvetil slikarstvu in za svoja dela, ki se nahajajo tako v različnih muzejih sodobne umetnosti po Evropi kot tudi v privatnih zbirkah, prejel več mednarodnih nagrad. Ukvarja se tudi s skulpturami, z instalacijami, s keramiko, z grafičnim in s prostorskim oblikovanjem ter celo z računalniško umetnostjo. Sam poudarja, da večine njegovih slik ni mogoče gledati premočrtno, saj je na njih ogromno dogajanja, zato gledalcu, podobno kot na računalniškem monitorju, pogled skače sem ter tja.
Novogoriški ustvarjalec se udeležuje različnih umetniških dogodkov po vsem svetu, saj je prepričan, da »ko spoznavaš tuje kulture, raste tudi tvoja«. Obenem je organizator mednarodnega srečanja umetnikov MMM ART v Medani ter pobudnik projekta Krog umetnosti, ki prepleta umetnost z vinsko kulturo. Pravo malo vinoteko ima tudi v svojem ateljeju, kjer je med običajnimi ter umetniško poslikanimi steklenicami moč najti tudi njegovo lastno penino. Njegov ustvarjalni prostor, v katerem ga zvesto spremlja kosmati štirinožni prijatelj, je tako namenjen tudi druženju, a menda le redko vmes posežejo debate o umetnosti. »Svoje povem s slikami. Kdor te uspe razumeti, v redu, sicer pa ne vidim smisla, zakaj bi nekoga govorno prepričeval o svojih delih.«
Izhajate iz slikarske družine. Kako je ta vplivala na vašo ustvarjalno pot?
V petdesetih letih je tudi oče slikal in imel nekaj razstav. V pralnicah »ruskih blokov« je takrat delovalo društvo, v katerem so se zbirali zanimivi ljudje, ki so se ukvarjali z likovno umetnostjo. To je bilo še pred mojim rojstvom. Kmalu za tem se je oče nehal ukvarjati s slikarstvom, saj v malem stanovanju v Novi Gorici z dvema majhnima otrokoma ni bilo mogoče delati, ker oljnate barve precej smrdijo. Vendar je to veselje do umetnosti prenesel na naju z bratom, saj sva že v otroštvu obiskovala italijanska mesta in hodila po galerijah ter muzejih, tako da se nama je umetnost že zgodaj vpisala v gene. Brat Klavdij se je hitro našel v slikarstvu in takoj postal tudi priznan. Sam pa sem končal pedagoško akademijo, saj sem v mladosti želel biti v družbi, medtem ko je slikanje delo s samim sabo. Učil sem na Osnovni šoli Frana Erjavca, takrat imenovana še IX. Korpus, pri 30 letih pa sem se zaposlil na Hitu in začel delati predvsem v večernih urah, tako da sem imel cele dneve proste. Počasi me je prijelo in sem začel slikati. Najprej nisem imel nikakršnih ambicij, ker pa so h Klavdiju hodili številni kritiki in drugi ljudje iz teh krogov, je na hitro padla odločitev, da tudi meni priredijo razstavo. Tako sem dobil še dodaten navdih, začel še več delati in vedno bolj uživati v tem.
Še vedno se iz slikarske osame radi vračate v družbo, saj ste poznani tudi kot dejavni organizator delavnic in raznih srečanj. Kaj je njihovo bistvo?
Umetniki se na ta način povezujemo, nabiramo izkušnje eden od drugega in doživimo atmosfero skupnega ustvarjanja. Super je, ko vidiš druge, kako delajo. Ko ustvarjaš med ostalimi umetniki, skačejo impulzi in zgodbe se prenašajo, kar vpliva na razmišljanje in napredovanje v tehnikah. To je neprecenljiva izkušnja, ni pa mogoče tega ves čas prakticirati.
Imate sicer kakšen poseben obred, preden začnete slikati?
Ko svobodno pristopiš k platnu, nikoli ne veš, kaj boš naredil. Sam nikoli ne štartam z neko idejo, kaj bi rad povedal, ampak poskušam prepustiti telesu, da slika. Največkrat se začne s tem, da umažem platno, saj je belo platno šok. Včasih mi to, da nekaj svobodno nanesem na platno, ponudi že določene odgovore za naprej. Če me ta iztočnica ne pelje nikamor, umažem še malo več. Prej ali slej se mi pojavi neka ideja in potem začnem konstruirati, se igrati s kompozicijo, pa z barvami. Izbiro barv vedno prepuščam roki. V mojih delih prevladuje rdeča, ki je najbolj zahtevna za delo, saj je v tej barvi zelo ozka barvna lestvica.
Niste zavezani le slikarskemu platnu, ampak ustvarjate denimo tudi instalacije, skulpture ali izdelke v keramiki. Kaj vas žene k preizkušanju vedno novih medijev?
Zame je lepo, da odkrivam vedno nove materiale ali različne formate, saj vsaka nova situacija s seboj potegne novo razmišljanje. Sicer smo v življenju vedno omejeni, pri ustvarjanju pa sam sebi odrejaš svobodo, saj lahko sam sprejemaš odločitve o vsem, o vsaki piki, ki si jo naslikal, o sporočilu, ki si ga hotel predstaviti z vizualnimi elementi. To je najlepše pri tem delu. Lahko greš malo levo, malo desno. Včasih se tudi vrneš nazaj, lahko pa tudi odletiš.
Kam vas običajno odnese?
Sam nočem slediti nekim tokovom, ampak večinoma poskušam naslikati tisto, kar pride iz mene. Tega, kar imaš v sebi, ne moreš enostavno prenesti na platno, zato je vedno borba naslikati, kar čutiš, in biti s tem tudi zadovoljen. Ko odhajaš iz ateljeja, se zaradi tega dostikrat počutiš prazen. Da lahko ljudje z dela preberejo, kakšna oseba sem, se mi zdi največja moč, ki jo je pri ustvarjanju mogoče doseči. Ni pa nujno, da je tisto, kar pride iz mene, trenutno modno, v družbi priznano in vsem všeč. Če se podpišem pod sliko, pomeni, da sem tak in tak, kar pa ljudi včasih lahko tudi šokira. Ker se jim razkrijem, so lahko, ko ocenjujejo moje slike, kritični tudi do mene. Delo umetnika je vedno podvrženo ocenjevanju, ki je lahko zelo pristno, enostavno ali zahtevno, vselej pa ima določen vpliv na avtorja. Prav v tem vidim čar poigravanja s samim seboj, pa tudi z gledalcem.
Je po vašem mnenju na Goriškem ugodna klima za umetniško ustvarjanje?
Kraj je premajhen, da bi se lahko profesionalno ukvarjal z umetnostjo. Nova Gorica nima zgodovine in tradicije, saj je postsocialistično mesto, ponuja pa zelo ugodno pozicijo za ustvarjanje, saj ima zelo visoko kulturo bivanja in kulturni utrip. Ko hodim po svetu, malokdaj naletim na tako bogat kraj, poln vsega. Žal pa vidim pomanjkanje v sistemih, ki bi znali vse te potenciale izkoriščati in postaviti naše ljudi na višje nivoje.
Se vam zdi, da je na tem območju dovolj prostorov za razstavljanje?
Prostorov je dovolj, ampak je težko vzgojiti ciljno publiko, ki bi spremljala umetnost. Za koga bi gradili nove galerijske prostore, ko pa je že v obstoječih galerijah obisk majhen. Poleg tega lahko razstave včasih celo slabo vplivajo na umetnikov razvoj. Na razstavi se morajo namreč slike med seboj lepo dopolnjevati, a ni nujno, da vse, kar umetnik ustvari v nekem obdobju, dobro sobiva in se povezuje v ciklus. Nekoč so bile razstave tržni mehanizem umetnika, saj se je na njih kaj prodalo, danes pa se niti pod razno ne dogaja več kaj takega. Pomembneje mi je dati sliko v vsakdanje življenje, kot pa da visi v neki galeriji ali je pospravljena v kleti kakšnega muzeja. Čeprav so moje slike tudi na zavidanja vrednih pozicijah, tako v muzejih sodobne umetnosti kot v zasebnih zbirkah, sem bolj ponosen, če jih nek vinar obesi v svoji kleti, saj se na ta način vrne primarni stik s publiko. Postavi me v situacijo, kakršna je bila pred 30 leti, ko je skoraj v vsakem domu visela kakšna slika. Moramo se zavedati, da je bil umetniški predmet zgodovinsko gledano namenjen kreiranju podobe prostora za bivanje. Kasneje so se pojavili muzeji in galerije, ki so umetnost izkoristili kot način za samopromocijo in ustvarili nove razsežnosti v pojmovanju le-te. Danes žal te institucije določajo, kaj je v likovnem ustvarjanju dobro in kaj ne, umetniki so na drugem mestu.
V sodelovanju z vinarji snujete prav posebne zgodbe. Na kakšen način se povezujeta umetnost in vino?
Doslej smo v sodelovanju z vinarji speljali različne projekte: poslikali smo steklenice, sode, pa etikete za vino, v eni izmed vinskih kleti smo ustvarili tudi poslikavo. Izkušnje obojih so se lepo prepletale, saj so tudi vinarji neke vrste umetniki, predvsem pa je sodelovanje obogatilo vse nas, saj smo se eden od drugega veliko naučili. Umetniki smo vizualno obogatili prostore vinarjev, medtem ko se je za nas odprl proces ustvarjanja na neki drugi, nevsakdanji ravni. S časom smo dobili idejo, da bi pri posameznih vinarjih iz Goriških Brd in Vipavske doline odprli kulturne ambasade različnih držav. Tako trenutno obstaja enajst domačij, na katere prihajajo umetniki iz prav toliko držav, s čimer pa se krepijo tudi diplomatske, poslovne in turistične vezi med državami. Na ta način odpiramo nov prostor.
Kaj pa je gnalo vas, da ste ustvarili svojo penino?
Ker veliko sodelujem s številnimi vinarji in sem se z določenimi tudi spoprijateljil, sem se nekoliko bolj izobrazil tudi na tem področju. Sam skušam biti ves čas kreativen – tudi, ko kuham špagete, če se malo pošalim. Pomislil sem, zakaj pa ne bi imel še svoje penine, pri nastajanju katere sem nato sodeloval od začetka do konca. Na ta način se mi odpirajo novi vzorci razmišljanja in rečem lahko, da preizkušam pozicijo igranja z življenjem. To daje možnost, da lahko večno ostaneš otrok. Če nenehno iščeš nove izzive, živiš zelo polno življenje.
Kdo je Etko Tutta, kadar ni slikar?
Še vedno slikar. Sicer se v prostem času rad družim s prijatelji, ki jim prav tako kot meni veliko pomenita kvalitetna komunikacija ter izmenjava mnenj, izkušenj. Pogosto organiziramo tudi srečanja in zabave. Primorci to preprosto rabimo. Težko bi se uprl tem užitkom. Vesel sem, da imam možnost ustvarjanja v tako »zračnem« prostoru, kot je Goriška. Ljudje, narava, okolje so mi izjemno blizu, čeprav se z našo odprtostjo lahko kosajo tudi Štajerci in Dolenjci. Rad imam dobro družbo, uživam v vsem dobrem in lepem, a vendar – najraje ustvarjam v svojem ateljeju.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
