Le kdo ne pozna 23-letne postavne Kanalke Eve Mori? Prve odbojkarske korake je naredila v domačem Neptunu, kasneje se je preizkusila v Novi Gorici in Kamniku. Pred štirimi leti se je odločila za selitev v Italijo k Bergamu, leta 2017 pa jo je pot vodila v Francijo, kjer je igrala za Beziers, s katerim se je lani kot prva podajalka ekipe veselila naslova francoskih državnih prvakinj. V pretekli sezoni je v Franciji zaigrala za Le Cannet, kjer pa je ostala brez lovorike. Letos se bo preizkusila v močni poljski ligi, kjer bo branila barve poljskega prvaka iz Lodža. Pred dvema letoma se je z mlado reprezentanco Slovenije do 23 let na svetovnem prvenstvu v Ljubljani veselila srebrnega odličja, izbrana pa je bila tudi za najboljšo podajalko turnirja. Nedavno se je članska izbrana vrsta Slovenije na svojem drugem evropskem prvenstvu prebila med 16 najboljših reprezentanc stare celine, kar ji je že uspelo tudi na prvem Euru pred štirimi leti. Takrat je bila za to dovolj uvrstitev na zaključni turnir, tokrat pa so se Slovenke veselile tudi zgodovinskih prvih dveh zmag in prvega napredovanja v drugi krog tekmovanja. Za to ima velike zasluge tudi kapetanka Eva Mori, ki je v zadnjem času tarča številnih medijev. Na klepet za Navdih je v družbi fanta Alessandra Ciampaglie iz Italije prišla predčasno. Le dobro uro kasneje se je namreč začela četrtfinalna tekma Italije in Rusije, ki je Eva ni želela zamuditi. Tudi njen fant, košarkar B-ligaša Pescare, razumljivo ne. »Bo poleg, saj itak ne razume slovenščine,« je klepet hudomušno začela organizatorka igre slovenske izbrane vrste, ki je že takrat pravilno napovedala, da bo reprezentanca Srbije ubranila naslov evropskega prvaka. »Med televizijskim spremljanjem tekme pred dobrima dvema letoma, ko je Eva igrala v Bergamu, sem se zagledal vanjo in preko družabnega omrežja Instagram stopil v stik z njo. Srečala sva se in tako se je začelo,« je v italijanščini ljubezen na prvi pogled pojasnil Alessandro.
Eva, začniva z letošnjim Eurom. Čeprav je reprezentanca izpolnila pričakovanja, je bilo po porazu z Nemkami prisotnega tudi nekaj razočaranja.
Res je. Nemke niso igrale na svojem nivoju, tako da bi lahko dosegle boljši rezultat. Žal pa tudi me nismo pokazale tega, kar znamo. Po porazu je prevladoval občutek razočaranja. Ko pa so se glave ohladile in smo potegnili črto pod evropsko prvenstvo, smo lahko ugotovili, da je bila reprezentanca uspešna. Ne nazadnje smo se veselili dveh zgodovinskih zmag. S te točke moramo zdaj nadaljevati.
V reprezentanci je bilo prisotnih kar nekaj nihanj. Večkrat je šepal sprejem, tako da ste imele veliko težav tudi pri organizaciji napada. Nihanja so bila prisotna že v srebrni evropski ligi, tako da jih je bilo pričakovati tudi na Euru.
Dejstvo je, da smo še mlada reprezentanca. Tudi sama se kot organizatorka nisem mogla vedno uspešno vključiti v igro. Moram priznati, da je pri meni še vedno prisotno razočaranje, ker vem, da bi lahko igrale bolje. Sicer pa, čez dve leti bo novo evropsko prvenstvo in upam, da bomo takrat izkoristile ponujene priložnosti.
Če se je proti
Če se je proti Portugalski in Ukrajini dobro izšlo, pa so bile pomanjkljivosti v vaši igri usodne na srečanjih z boljšimi reprezentancami. Kdaj se boste lahko enakovredno kosale tudi z močnejšimi ekipami?
Za kaj takšnega bo treba narediti še korak naprej. S takšno igro, kot smo jo prikazale na Poljskem, bo težko. Primanjkuje nam izkušenj, odpraviti bo treba napake v naši igri. Letos nas bo kar deset reprezentantk igralo v tujini, kar je za nabiranje prepotrebnih izkušenj izjemnega pomena. Tako bo napredovala tudi reprezentanca.
Občutek sem imel, da ste proti močnejšim reprezentancam igrale preveč v krču. Ne bi bilo bolje, da bi v takšne obračune, kjer nimate česa izgubiti, krenile bolj sproščeno in tako morebiti iztržile ugodnejši izid?
Popolnoma se strinjam. Ne vem, zakaj se je to dogajalo. Igralke smo se o tem veliko pogovarjale, a igra nam nikakor ni stekla. Očitno smo pregorele v želji, da bi dosegle odmeven rezultat. Izkupiček je bil tako še slabši od naših zmožnosti.
Tako v predtekmovanju kot tudi v osmini finala ste igrale v Lodžu, kjer boš nastopila v novi klubski sezoni. Kako si se tam počutila?
Vzdušje, predvsem na srečanju s Poljakinjami, je bilo odlično. Klub sicer ne igra v tej dvorani, ampak v nekoliko manjši, ki je poleg te. Tam smo z reprezentanco trenirali. Občinstvo v Lodžu je bilo fenomenalno. Po tekmi so domači gledalci vzklikali moje ime in me takoj sprejeli za svojo, tako da se že veselim igranja v novi sredini. V novem klubu se boš prvič preizkusila tudi v elitni ligi prvakinj. Ta klub sem izbrala prav zaradi tega. Liga prvakinj bo zame izkušnja več. Ekipa Lodža je zelo kakovostna in ima tudi v tem tekmovanju ambiciozne načrte. Upam, da se bomo igralke dobro ujele in realizirale zastavljene cilje.
Kako se je vse skupaj začelo? Vemo, da prihajaš iz odbojkarske družine. Tvoj oče Tadej je bil sicer košarkar, mama Patricija, sestra Nika in nono Franc pa odbojkarji in kasneje trenerji. Odbojkarska žoga ti je bila skorajda položena v zibelko.
Na začetku sem odbojko celo sovražila. Nisem je želela igrati, ampak sem se bolj ogrevala za atletiko. Ker pa je v Kanalu in naši družini doma odbojka in praktično nisem imela druge izbire, sem jo le začela trenirati ter jo kasneje tudi vzljubila. Zdaj sem vesela, da sem se tako odločila. Vemo, da si zelo ambiciozna športnica. Kakšni so tvoji cilji? Cilje imam kar visoke. Upam, da bom enkrat osvojila ligo prvakinj, da se mi bo uspelo prebiti v katerega izmed najboljših italijanskih klubov, kjer bi se rada potegovala za državni naslov. Vemo, da sta pri naših zahodnih sosedih zelo močno prvenstvo ter izjemno občinstvo. Prav tako mi je velika želja igrati v Rusiji in Turčiji.
Kaj pa reprezentanca? Doslej si dvakrat nastopila na evropskem prvenstvu. Morda uvrstitev na svetovno prvenstvo ali celo olimpijske igre?
Če bi se to zgodilo, bi bilo res fenomenalno. Lepo bi bilo, če bi nam uspelo na naslednjem evropskem prvenstvu narediti še korak naprej. Recimo, da bi presenetile kakšno močnejšo ekipo, se morda prebile celo do četrtfinala. Velika želja mi je tudi nastopiti v ligi narodov. V zadnjih treh letih vas vodi italijanski trener Alessandro Chiappini.
Kaj pomeni njegov prihod za slovensko žensko odbojko?
Z njegovim delom smo zadovoljni. V reprezentanco je vnesel italijanski sistem, ki meni zelo ustreza. Vliv nam je tudi prepotrebno samozavest, ki nam v Sloveniji večkrat primanjkuje. Prepričal nas je, da smo dovolj dobre, da lahko naredimo odmeven rezultat. Tega nam za zdaj še ni uspelo realizirati, a mislim, da smo na pravi poti.
Evropsko prvenstvo si začela kot prva podajalka, nato te je zamenjala Sara Najdič. Zakaj se je to zgodilo? Zagotovo si bila razočarana?
Razočaranje je bilo veliko. Sploh ne vem, kaj se je v bistvu zgodilo. Dobila sem veliko klicev, zakaj ne igram, ali sem morda poškodovana. Z menoj je bilo vse v najlepšem redu, tako se je pač odločil selektor. Takšno tekmovanje ni bilo primerno za poglobljeno diskusijo o tem. S trenerjem sva se po tekmi s Portugalsko sicer pogovorila, ampak se bova morala še kdaj usesti in nekatere zadeve razčistiti. Do tega je pač prišlo, evropsko prvenstvo se je zaključilo in zdaj moram razmišljati o svoji nadaljnji poti. Verjamem, da bodo prišli tudi rezultati.
Imaš kakšno vzornico?
Moja vzornica je bila Lea Lo Bianco. Imela sem srečo, da sem lahko z njo v Bergamu tudi igrala in se od nje veliko naučila. Zelo sem jih hvaležna za vse in zame bo vedno ostala idol.
Ti je kakšna tekma v dosedanji karieri še posebno ostala v lepem spominu?
To je bila finalna tekma francoskega državnega prvenstva v dresu Beziersa proti močni ekipi Caena, ki smo jo v Parizu tudi dobile in osvojile naslov državnih prvakinj. Kaj pa manj lepi trenutki? Nerada se spominjam predvsem obeh finalnih tekem v dresu slovenske reprezentance v mlajših kategorijah. Tako tiste v konkurenci do 23 let proti Turčiji kot tudi mladinske proti Srbiji. Srebrno odličje je sicer odličen uspeh, ampak pri meni bo v srcu vedno ostalo neko razočaranje, ker sem si razumljivo želela zmage.
Kaj Eva najraje počne v prostem času?
Prostega časa ni ravno veliko, največ pa ga izkoriščam za druženje s fantom in družino. Od fanta si kar precej oddaljena. Po selitvi v Lodž bo ta razdalja še nekoliko večja. Glede na to, da imam tekme dvakrat tedensko, on pa le enkrat, me vsaj enkrat na mesec obišče za nekaj dni, tako da ohranjava stik (smeh). Težko je, ampak jaz sem nanj ponosna in verjamem, da to velja tudi obratno. Če vsak dela tisto, kar ga veseli, potem je tudi zveza srečna.
Kje se vidiš čez 10, 15 let, ko boš zaključila igralsko kariero? Nameravaš ostati v odbojki ali imaš drugačne načrte?
Želja je, da bi ostala v odbojki. Morda v vlogi trenerke ali pa menedžerke. Če to ne bo mogoče, pa si bom že poiskala kakšno drugo zaposlitev. Za zdaj o tem še ne razmišljam. Najprej si želim ustvariti družino. Sicer pa se morava s fantom še odločiti, kje si bova ustvarila dom; v Italiji ali Sloveniji.
Kaj pa tvoj Kanal? Ali razmišljaš, da bi se vrnila v rojstni kraj in morda v zaključku kariere še kdaj zaigrala za ekipo Neptuna?
Kanal bo vedno ostal moje najlepše mesto. Ponosna sem, da sem Kanalka. Tukaj imamo vse. Poleti se lahko ohladimo v Soči, pozimi imamo v bližini smučišče. Kraj je resda nekoliko majhen in ne vem, kako bi se tukaj znašel Alessandro. Sicer pa, kdo ve. Prav tako bi mi bilo všeč nekoč odigrati še kakšno tekmo v dresu Neptuna, kjer sem začela svojo odbojkarsko pot.
Marko Lazar
