Pravijo, da ima vsako srečanje svoj namen. In tudi svojo zgodbo. Ko sem pripravljala jesensko izdajo Navdiha, sem se oglasila pri fotografu v centru mesta, ki mi je pripravil izbor fotografij nekaterih sogovornikov, ki sem jih gostila. Med čakanjem sem prisluhnila mladeničema v zrelih letih, ki sta kramljala o svojih športnih podvigih, ob katerih mi je malodane zastal dih. Ko sem sama pri sebi že skoraj zamahnila z roko, je eden izmed njiju razgrnil fotografije, ob katerih preprosto ni bilo več moč ostati ravnodušen. Na njih je bil možakar z dolgo sivo brado, s čvrstim telesom in z energijo, ki je vela celo s fotografij. Trenutke je ujel njegov prijatelj Lado Pavliha, s katerim sva hitro izmenjala nekaj besed. No, na koncu sva prišla do pregovornega »kako je svet majhen«, saj sva ugotovila, da sva celo v »žlahti«. A to je druga zgodba. V tokratni ima glavno besedo legendarni Ferdinand Golob – Ferdo iz Šempetra pri Gorici, ki že vrsto let dokazuje, da je svet res majhen, a tako prostran in čudovit, da si ga je ogledal že z vseh perspektiv. Najljubša pa mu je gotovo morska. S prirejeno desko za surfanje, kasneje s kajakom, je obredel že ves Jadran, se podal do Grčije in Albanije in tako naštel okrog 14.000 preveslanih kilometrov. Pomorščak, hribolazec in padalec ima v rokavu številne, skoraj neverjetne zgodbe.
Za pogovor sva bila dogovorjena v njegovi barviti hiši sredi Šempetra – Ferdinand je bil namreč vse življenje pleskar. Čeprav je pred kratkim praznoval 70 let, me je že v prvem stavku popravil, da bova na »ti«. In tako sva začela z njegovo odisejado. Slike, risbe, fotografije, zemljevidi krasijo stopnišče, kateremu kar ni videti konca. »Malo si zapišem, da ne pozabim,« pravi in z zanosom pripoveduje: »Leta ’75 sem si kupil prvo desko za surfanje. To je bilo za tiste čase nekaj nenavadnega, skoraj nihče je še ni imel. Že na prvem dopustu sem naredil eno neumno,« se posmeji in nadaljuje: »Počitnikovali smo v kampu Indije pri Puli in ravno takrat je bil v Miholaščici na Cresu na dopustu tudi moj prijatelj. Rekel sem si, da ga grem obiskat, da grem na eno merendo. Domačim sem pod blazino pustil sporočilo in se odpravil. Popolnoma ničesar nisem vzel sabo, niti kaplje vode, tistih nekaj deset kilometrov že naredim, sem si rekel. A znašel sem se v popolnem brezvetrju, približeval se je mrak. Mimo se je z jadrnico pripeljal Norvežan, mi ponujal vodo, a sem rekel, da je ne potrebujem, da bom že kako. A ni bilo tako. V trdem mraku sem kasneje štopal mimoidoči motorni čoln, možakar mi je podal vrv in me zategnil do Miholaščice. Prijatelj me je pričakal s tontom pašte – to je bilo veselje! Prenočil sem in se naslednje jutro odpravil nazaj. Ista zgodba. Brezvetrje, veslam kot nor, a se ne premaknem skoraj nikamor. Prenočil sem na rtu Kamenjak in se šele naslednji dan proti večeru vrnil v kamp.«
Zaradi težav s hrbtom si surfanje opustil in začel veslati. Izdelal si prilagojen čoln, na katerem si praktično živel. Še posebej se te je dotaknila dogodivščina, v kateri si za trenutek celo pomislil, da je poslednja.
- leta smo kampirali v Balah na Hrvaškem, pa se en dan odločim, da jo mahnem čez Jadran proti Punti della Maestra na italijansko obalo. Približno 30 kilometrov pred ciljem sem se zaradi izredno močne burje obrnil, neprekinjeno sem veslal skoraj 20 ur. Neurje me je na srečo prešlo, je pa v bližini naredilo ogromno škode. Crveni otok je takrat dobesedno ostal pod vodo in popolnoma uničen. A ideja mi ni dala miru, zato sem se že naslednji teden ponovno odpravil. V 17 urah sem iz Istre do italijanske obale preveslal 100 kilometrov in se brez počitka vračal nazaj. Sredi Jadrana so me dosegli izredno močna burja in valovi, ki so me odnašali iz načrtovane smeri. Doma so sprožili iskalno akcijo, a mene seveda ni bilo na iskanem območju – odneslo me je kakšnih 30 kilometrov stran. Kot so mi kasneje povedali, so me že odpisali. Tudi sam sem imel ta trenutek. Dobro se spominjam, bil je torek, bil sem brez vode, brez hrane. Čez dan neznosna vročina, ponoči mraz in burja, ki mi je prevrnila čoln. Zaboj, v katerem sem imel osebne dokumente in fotoaparat, se je odprl in ostal sem še brez tega. Spraševal sem se: »Tako bom končal?« Začel sem že halucinirati. Pogovarjal sem se s prijateljem Petrom Podgornikom, ki je bil ravno takrat na plezanju v Ameriki. Peter me je dobesedno začutil, da sem v stiski, kot mi je kasneje povedal. Po dnevih in nočeh neprekinjenega veslanja sem popolnoma izčrpan vendarle priveslal na otok Susak.
Ampak to te ni privedlo do tega, da bi opustil veslanje in tvoje pomorske dogodivščine. Še več. Kot da tvoje početje ni bilo dovolj adrenalinsko, si začel skakati še s padalom. Običajni tereni ti niso izziv, še manj običajni pristanki.
Res je, čeprav se je padalo »zgodilo« čisto po naključju. Ker sem tudi zavzet hribolazec, je nekega večera znanec pri koči pripravljal padalo. »Uf, to je nekaj zame,« sem si rekel. In si ga ob prvi priložnosti kupil. S prijateljem sva se odpravila na Stol, štart mi je uspel, lepo pristanem. »Ti ne boš več skakal,« mi je rekel prijatelj. »Greva na Krn,« mu odvrnem. In sva šla. Še isti dan. Prespala sva in zjutraj sem skočil. Na Krn sem se podal še večkrat, ljubi so mi bili nočni skoki. Česa tako lepega še nisem doživel: luna je sijala v vsej svoji lepoti – Sočo je naredila srebrno lesketajočo se. V čisti tišini je zapel slavček. Neopisljivo. Nisem pa predvidel, da bodo luno zakrili oblaki. Kar naenkrat sem se znašel v popolni temi, nekje v zraku, vedel sem le, da sem blizu tal, skal, daljnovoda. Takrat sem si rekel: »Golob, tole si pa zamočil. Pa sem speljal in varno pristal v Ladri.«
Prav s pristajanjem imaš veliko zanimivih dogodivščin.
O, ja. Na Otlici sem pristal na smreki. Lepo sem pristal, prav gospojsko. To se je zgodilo še nekajkrat. Enkrat sem se odpravil na Veliki Šmohor. Bilo je že dober meter in pol snega, padalo mi je zasnežilo. Pa sem počakal pol dneva. Napeto bo, sem si mislil. Vetrovi so se križali, štart mi je uspel, a potem so mi vetrovi zablokirali padalo, skoraj me je vrglo vanj. To pa je lahko usodno. Stranski veter, burja v hrbet, premetava te sem in tja, boriš se, dosti vpliva na razplet nimaš. Približeval sem se koči, nisem vedel, kako se bo izšlo. Še dobro, da je bil tako visok sneg, da me je ob pristanku zablokiral. »Malo napeto je bilo,« sem povedal kolegom, ki so me čakali v koči. No, nazaj grede sem skočil še enkrat in pristal na bukvi.
Skočil si tudi s Kaçkar Dağıja, ki je visok skoraj 4.000 metrov, pa s Pica Aneta. Preverjeni tereni te ne zanimajo, prav tako ne idealni pogoji.
Za skok te mora »prijet«. Bili so idealni pogoji, lepo vreme, ugoden veter. A če se ne čutim, ne grem. In občutek je tisto, na kar se zanašam. Opazovanje vremena, bo, ne bo. Stojim na hribu, študiram. Največji čar skoka je štart. »Tisto levo, desno mi nikoli ni šlo. Malo sem oblal ob hrib in pristal. In jaz sem bil zadovoljen. Je šlo iz mene tisto, kar sem rabil.«
Čeprav se še danes najraje odpraviš sam, si v preteklosti opravil tudi nekaj skupinskih skokov.
Ja, tudi tej so bili nekaj posebnega. Pokal Vitranc, Zlata lisica, pa svetovno prvenstvo v Planici. No, prav tu sem prvič doživel strah. Idealni pogoji so bili, odličen teren za štart, a ko sem se spustil, so se mi roke začele tresti, prigovarjal sem si: »Ma kaj si mona, Golob, umiri se«. Pod mano je bila deset tisoč glava množica, poletel sem nad njo in potem pristal. Treme nimaš pred prepadom, tam moraš biti »čist«. Tremo imaš pred ljudmi.
Ferdinand, dogodivščin ti ne manjka. Kakšne podvige imaš še začrtane?
Nikakršnih. Grem, kadar »me prime«, naredim, kar »me prime«. Nikoli nimam vnaprej začrtane poti. Enkrat sem doma rekel, da se vrnem čez en mesec. Ker nisem vedel, kam me bo zaneslo. Pa sem jo mahnil do Dubrovnika in »naveslal« dobrih 1.200 kilometrov. Čar vsega, kar počnem, je raziskovanje. In temu se preprosto ne morem odpovedati.
Barbara Skorjanc
Foto Lado Pavliha
