Čeprav vasica Melinki pri Ligu nad Kanalom šteje le nekaj ljudi, se po zaslugi Franca Jerončiča ponaša z etnološko-rezbarskim muzejem. V nekdanjem hlevu so razstavljeni predmeti, ki so nekdaj zaznamovali kmečko življenje na Kanalskem kolovratu, ter najdbe iz vojnega obdobja, zgornje nadstropje, kjer je bil včasih skedenj, pa krasijo sogovornikove rezbarske umetnine, ki jih ustvarja zadnjih 20 let. Največ rezbarij, ki so pogosto vključene tudi v druge razstave, obdajajo zgodovinski motivi, nemalo je tudi portretov pomembnih osebnosti in predmetov z uporabno vrednostjo. 96-letnik svojo bogato zbirko z veseljem razkaže vsakomur, večino eksponatov pa pospremi s kakšno pripovedjo.
Franc Jerončič je neusahljivi pričevalec življenja na Kanalskem kolovratu. S sinom Zoranom, sicer odbojkarskim trenerjem, je pravkar izdal že četrto knjigo, ki odstira zgodovino njegovega domačega okolja. Nenehno se je trudil za boljše življenje v teh odročnih krajih, še posebej v vlogi člana krajevnega odbora, v začetku šestdesetih pa tudi kot svetnik Mestne občine Nova Gorica. Za svoja prizadevanja je prejel številna priznanja. Kljub visoki starosti še vedno ostaja dejaven.
Ste odličen pričevalec, saj vam kljub visoki starosti spomin še vedno dobro služi. Kako ga ohranjate?
Že več kot 50 let vsak dan pišem dnevnik. Ko zjutraj vstanem, najprej popijem malo vode, nato pa v zvezek napišem eno črtico o tem, kakšen je bil prejšnji dan, kakšno je bilo vreme, kdo je bil pri meni na obisku. Bilo je vse sorte doživljajev, porazov in zmag. V spominu mi je veliko ostalo še iz mladih dni, glede nekaterih dogodkov vem še točne datume. Vedno govorim, kar je zares bilo. Govoriti resnico je največje bogastvo, lagati ni prav.
Na vaših spominih v veliki meri temelji tudi knjiga Nepovabljeni, že četrta, ki sta jo izdala skupaj s sinom Zoranom. O čem pripoveduje?
Knjiga govori o krajih od Kolovrata do Korade med prvo svetovno vojno in je obogatena s približno 300 slikami, zemljevidi in vojnimi načrti iz tistega časa, nekatere smo pridobili celo iz muzeja v Rimu. Moj tata in njegovi bratje so se bojevali na Soški fronti, na srečo se je vseh pet vrnilo domov, le tata je bil lažje ranjen. Tako sem slišal dosti zgodb o prvi svetovni vojni, ki so mi do danes ostale v spominu.
Tudi sami ste bili vojak. Kako ste doživljali vojskovanje?
Zanimivo je, da me na prvem naboru niso sprejeli v vojsko, ker sem bil bolj drobne postave, med tistimi 32 fanti pa sem sedaj še edini živ. Potem so me vzeli v italijansko vojsko, po kapitulaciji Italije pa se mi je uspelo vrniti domov in že naslednji dan sem šel med partizane. Star sem bil okoli 20 let. Prestal sem dosti borb, krogle so večkrat šle mimo glave, nikoli pa nisem bil ranjen.
Obe vojni sta ustvarili težke pogoje za življenje v teh krajih. Česa vse vam je primanjkovalo v otroštvu?
Otroštva se spominjam po veliki mizeriji. Bili so tako težki časi, da nihče ni imel nogavic ali spodnjih hlač, imeli pa smo eno samo kravo. Oče je šel za dve leti in pol v Francijo, da je nekaj dodatno zaslužil, saj tukaj ni bilo ničesar. Še drevesa za kurjavo so posekali vojaki, ker je bil takšen mraz. Fašizem je nalagal tudi visoke davke, če jih nisi plačal, so ti zasegli živino. Da so lahko plačali davek, so ljudje velikokrat prodali živali, tako da so v 15 letih ostale prazne štale. Tako ni bilo več kaj prodajati. Ko so dve Benečanki in ena Brika hodile odkupovat jajca in maslo, se je zgodilo tudi, da je katera od žensk iz vasi tekla za njimi, da bi jim prodala še eno jajce, ki ga je kokoš ravno takrat zvalila.
Po drugi vojni je bila marsikje potrebna obnova. Kako ste se je povečini lotevali?
Ker so bile vasi porušene in požgane, smo organizirali udarniške akcije, med katerimi smo uredili elektrifikacijo, vodovode ali prometno povezavo z dolino, tako da smo obnovili vojaško cesto, ki so jo med prvo vojno naredili Italijani. Nekateri smo šli nekajkrat pomagat tudi pri gradnji Nove Gorice. Tja smo se vozili s kolesom, ki ga je bilo potrebno do Kanala nesti na ramenih. Sam sem sodeloval pri gradnji ruskih blokov, enkrat med pavzo pa nas je zaneslo pogledat, kako nastaja občinska stavba. V temeljih smo videli številne krste, ki so ostale od tukajšnjega pokopališča.
Kljub temu, da ste si nenehno prizadevali za boljše življenje na Kanalskem kolovratu, se ti kraji niso mogli izogniti množičnemu izseljevanju …
Ravno boljša prometna povezava s Soško dolino je prinesla opuščanje kmetijstva in odseljevanje. Na Kanalskem kolovratu je pred dobrimi 100 leti živelo okoli 1500 ljudi, danes jih je le 300. V Melinkih smo do nedavnega vztrajali samo še trije, pred kratkim pa se je priselila manjša družina.
Vas nikoli ni zamikalo, da bi se preselili v dolino?
Iz Gorice sta dvakrat prišli delegaciji, ki sta mi ponudili mesto delovodje na nekem kmetijskem posestvu. Žena me je nagovarjala, naj sprejmem ponudbo, češ da bi bilo tako vse lažje, ampak sem rekel, da ne grem iz domačega kraja. Navezan sem na domačo hišo, ki naj bi bila stara med 550 in 600 let. Tukaj je mir, imamo našo tekočo vodo, uspeva vse sadje, pobiramo kostanj. Spodaj imam vrt, na katerem še vedno delam skoraj vse sam, tudi kleče.
Še vedno poprimete tudi za rezbarsko orodje. Kaj vam pomeni delo z lesom?
Še zmeraj kaj naredim, saj fizično še zmorem. To je ene vrste darilo. Pred kratkim sem izdelal velikega zajca, ker je bilo takšno tudi moje partizansko ime. Vedno sem imel veselje do lesa, že kot otrok sem opazoval strica pri delu, ampak zaradi vseh obveznosti nikoli ni bilo časa. Ko sem bil star 75 in že 20 let v penziji, me je kolega Savo Vuk opozoril na tečaj rezbarstva. Tri leta sva se vsak petek vozila na Lesno šolo v Novo Gorico. Še vedno hranim domače naloge s tečaja, ostajam pa tudi član Rezbarskega društva Solkan.
Kateri motivi so vam najbližje?
Vedno sem se navduševal nad zgodovino in ustvarjalnostjo, zato to dvoje največkrat združujem tudi v lesu. V muzeju lahko med drugim vidite kipec partizana ali begunca v naravni velikosti, relief Benečank, ki v košarah nosijo municijo na Kolovrat, ali skulpturo moje mame, ki je nesla v 30 km oddaljeno Gorico prodat jabolka. Vedno moram najprej dobiti idejo, ki jo nato prenesem na papir in šele potem se začne delo z lesom. Naredil sem tudi precej portretov, pri katerih si pomagam s slikami. Ko sem izdelal doprsni kip znanca, so sliko skulpture sorodniki poslali hčeri v Avstralijo, ki je zagotovila, da je izrezan oče.
Kako pa je nastajala etnološka zbirka z naborom predmetov iz prve svetovne vojne?
Zbirati sem začel po 60. letu. Veliko predmetov sem rešil s smetišč, nekateri so dediščina naše družine, precej stvari pa mi je šenkalo okoli 60 kmetov. V etnološki zbirki so večinoma predmeti, ki so bili nekdaj v rabi v teh krajih, recimo fagounik za izdelovanje bakel, 150 let stara naprava za razkoščičenje sliv ali priprava za sezuvanje škornjev, ki sem jo izdelal sam. Iz vojnega časa pa imam od avstrijskih granat, preko zaboja smodnika do nosil, saj je bila med prvo vojno v sosednji vasi italijanska vojaška bolnišnica.
Za konec naše bralce zagotovo zanima, kakšen je recept za tako dolgo in polno življenje.
Starost zmeraj zmaga, ampak še vedno sem aktiven in korajžen. Zmeraj kaj boli, še posebej kolena, a si jih mažem s šentjanževko in pijem dosti zeliščnega čaja, pa tudi kakšen glaž vina na dan ne škodi. Sam sem celo življenje delal, saj verjamem, da je delo tisto, ki nas žene naprej.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
