Zgodba Goriške hiške se je začela pisati v času, ko sta zakonca Pajnik v Šempasu začela graditi pritlično montažno hišo. Marku, ki je sicer profesor športne vzgoje, vrsto let pa se je ukvarjal z organizacijo športnih prireditev, ustvarjalna žilica preprosto ni dala miru. Pustil je redno službo in se posvetil svoji veliki strasti – obdelovanju lesa. Ves čas pa ga je vznemirjala tudi misel, da bi potek gradnje ostal zabeležen, in hitro se je porodila zamisel o pisanju bloga. Vsebine so z vsako novo objavo pridobivale vedno več navdušencev, hiša je rasla, prav pa tako tudi ideja o edinstveni Goriški hiški.
Marko, zakaj ime Goriška hiška? Kaj ste želeli s tem povedati?
Imen na mizi je bilo več, a na koncu se je bilo treba za eno odločiti. In Goriška hiška se nama je v tistem trenutku zdelo najboljše ime za to, kar smo želeli pod tem imenom predstaviti. Lahko se na prvo žogo sliši malo otročje, a je to tudi nekako poslanstvo Goriške hiške – poleg izdelave otroških igral, otroških sob in drugega želimo zbuditi otroka tudi v starših oziroma odraslih. Za igro, šport in aktivno življenje nismo nikoli prestari.
Ste že od samega začetka vedeli, da vam bo pisanje bloga prineslo novo poslovno zgodbo?
Ja, že ko sem začel pisati blog, je bil načrt, da bo to samo prva faza moje nove poslovne zgodbe.
Kaj vse je Goriška hiška?
Goriška hiška je blog o gradnji montažne hiše v Vipavski dolini. Goriška hiška je naša hiša, ki jo z ženo počasi sama opremljava – tako se tudi rojevajo nove ideje za druge projekte – najprej preizkusimo pri nas, ali zadeva deluje. (Smeh.) Goriška hiška je tudi pravi naslov za izdelavo unikatnega lesenega igrišča, otroške sobe z raznoraznimi športnimi rekviziti. Od skate ramp, plezalnih sten, ukrivljenih ribstolov, hišk na drevesih – bolj kot je izziv zahteven in unikaten, z večjim veseljem se ga lotimo.
Del opreme v hiši ste naredili sami. Postopek izdelave masivne kuhinje, otroške sobe ste sproti opisovali v blogu in tako je kmalu prišlo tudi do večjih projektov. Lotili ste se kar petdeset metrov dolge macesnove ograje.
Pravzaprav je ideja že od samega začetka, da vso notranjo opremo naredim sam. Za zdaj rek, da je »kovačeva kobila vedno bosa«, drži tudi pri nas, a se tudi projekti v hiši počasi premikajo. Komaj čakam, da na blogu objavim nekaj novih projektov, ki smo jih pravkar zaključili v hiši. Kar se dizajna tiče, mi je žena kar v oporo – ona doda tisto pikico na i pri koncu. Tudi pri opremljanju najine hiše ona reče zadnjo. Priznati moram, da ima za estetiko malo več občutka, sva pa pri izbiri stilov kar enotna.
Izdelujete vse od lesenih igrač do otroških sob, ki so že pravcata mala igrala. Lahko bi rekli celo kreativne delavnice/igralnice. Kakšne rešitve vse lahko ponudite?
Startal sem z nekaj produkti, ki sem jih ponudil na spletu. A imam načrt, da spletno trgovino umaknem, saj je fokus predvsem na individualnih projektih. Unikatna zunanja otroška igrala, otroške igralnice, otroške sobe s poudarkom na razvoju motoričnih sposobnosti pri otrocih – to so projekti, ki se jim rad posvetim in poskušam narediti nekaj več od klasičnih obstoječih rešitev.
Denimo, da si otroka zaradi prostorske stiske delita sobo. Je igrala mogoče umestiti tudi v manjše prostore?
Prav s tovrstnimi projekti se trenutno največ ukvarjam. Večina mladih staršev ima probleme s premalo prostora, zato je treba pri umeščanju pohištva vse dobro premisliti. Sam se pri snovanju otroških sob osredotočim predvsem na zagotavljanje čim več shranjevalnih površin ob misli, da sobico pustimo čim bolj odprto, da diha, in pa seveda na tisto samo bistvo Goriške hiške – ustvarjanje »kulskih« kotičkov in možnosti za razvoj motorike. Trenutno je v izdelavi sobica za dva fantiča, ki je velika samo 8 m2, a si nisem mogel kaj, da ne bi vanjo poleg pograda in omare umesil še ribstola, gimnastičnega droga in nekaj plezalnih oprimkov.
Pri izdelavi uporabljate pretežno slovenski les, še posebno kadar gre za projekte zunanjih igrišč in hišk na drevesih – takrat uporabljate avtohtone lesne vrste.
Tako je. Mislim, da je vse preveč otroških igrišč in igral izdelanih serijsko, iz plastike, brez neke dodane vrednosti – samo da se proda. Imamo pa v našem okolju toliko možnosti narediti nekaj boljšega in konec koncev našim otrokom ponuditi več. Robinija (bolj poznana pod nepravim imenom akacija) se pri nas večinoma uporablja v vinogradih in za drva, v gozdu se tretira kot plevel. Je pa to najboljši les za izdelavo otroških igral. Tu so še hrast, macesen, tudi smreka. Seveda ni vse odvisno samo od materiala – poleg tega potrebujemo še dobro idejo oz. zasnovo ter pravilno vgradnjo materialov na način, da bodo trajni.
Menite, da se potrošniška miselnost vendarle spreminja v slogu manj je več? Vsi starši se, želeli ali ne, soočamo s preveč igračami, ki pri otroku hitro izgubijo zanimanje. Je pri lesenih izdelkih drugače?
Mogoče na to vprašanje ne morem odgovoriti povsem objektivno, saj na uporabo lesa gledam preveč romantično. A dejstvo je, da imamo lesa pri nas na pretek in da ga premalo izkoristimo. Kar pa se tiče potrošniških navad, se pa po mojem mnenju vse začne pri vzgoji ter vrednotah. Sigurno sem zagovornik reka manj je več, in to skušam prenesti tudi na otroke. Mogoče še bolj to, da se da kakšna stvar tudi popraviti, narediti doma in da je doma narejena igrača veliko več vredna kot deset igrač iz Kitajske. Kot obrtnik gledam tudi iz drugega zornega kota. Dejstvo je, da mojster mizar ne more konkurirati cenam pohištvenih velikanov, ampak kakovost v uporabi materialov in v izdelavi se ne more primerjati. Kar nekaj ljudi zna to ceniti, večina pa še vedno ne.
Od kod črpate navdih za ustvarjanje in unikatne rešitve?
Lahko bi rekel, da predvsem iz vseh izkušenj, ki so me pripeljale do sem. Vse, kar sem do zdaj počel, se nekako pretaplja v projekte Goriške hiške. Je pa tudi pri meni tako, da vsaka ideja zahteva svoj čas. Začetne skice vedno nekajkrat prespim, premislim in obrnem na glavo, preden pridem do končne rešitve oz. ideje, s katero sem zadovoljen. Sčasoma se zverziraš tudi pri ustvarjanju novih idej, dobiš neki vzorec, kaj je dobro in kaj ne, seveda pa je odvisno tudi od projekta – včasih je zadeva takoj jasna, večkrat pa se kaj zakomplicira in iščeš kompromise.
Barbara Skorjanc
