Čutite mišice in ste zadihani, lovite ravnotežje po kamnitih stezah in občudujete razglede v objemu narave, poslušate telo, povežete se z naravnim okoljem, izostrite čute … Tako je na trail teku ali teku v naravi, pravijo številni tekači. Tudi Renato Lešnik (po rodu sicer Štajerec, priženjen na Goriško), ki se že osemnajst let ukvarja s trail teki. Za sabo ima številne podvige (svetovno prvenstvo v gorskem maratonu v Švici, ultra teke v Podbrdu, Vipavi in Istri, več kot trideset različnih gorskih tekov od 20 do 70 km, 164 km dolg tržaški maraton La Corsadella Bora), največji pa je Ultra Trail de Mont Blanc (UTMB). 170 km dolg tek z 10.000 višinskimi metri velja za olimpijsko tekmo tega športa. Renato ga je kot prvi slovenski policist pretekel avgusta lani. Zanj je tek način življenja, del njegovega vsakdana. »Ne samo tek, kakršno koli gibanje. Rad tudi kolesarim, rolam, tečem na smučeh. Kot mladostnik sem treniral košarko v Olimpiji, a so se urniki križali s šolanjem na kadetski šoli in sem moral v določeni točki opustiti ‘resno’ košarko,« pove o prežetosti svojega življenja s športom. Sicer pa je skromen in svojih dosežkov ne obeša na veliki zvon, gostobeseden in iskriv postane, ko pripoveduje o samem teku, svoji tekaški skupini Počasni, a drzni ter otrokoma, dvojčka hčerka in sin, ki sta tudi uspešna vsak na svojem športnem področju. Ravno na dan najinega pogovora sta dopolnila 19 let.
Kaj vam pomeni tek?
Zame je to način življenja, del mojega vsakdana. Je kot meditacija, odmik od hrupnega vsakdana. Med tekom sem v svojem svetu, večkrat se v mislih pogovorim sam s sabo, seveda pa sem obenem previden in pozoren na teren, kjer tečem. Predvsem na daljših progah nad 20 km človek intenzivneje občuti stik s sabo, neke vrste samotnost. Po drugi strani pa kot vaditelj tekaške skupine doživljam tek tudi kot druženje.
Kako to, da ste prestopili z rekreativnega teka po urejenih maratonskih poteh na trail tek čez drn in strn? Zdi se, da imata ta dva teka različen fokus – medtem ko sta pri maratonu pomembnejša rezultat in uvrstitev, se pri trail teku bolj izpostavlja uživanje v naravi.
Na maratonih sem srečeval precej rekreativnih tekačev, ki so se zagrizeno borili za boljši rezultat in se s počasnejšimi tekači sploh niso pogovarjali. Ljudi so ‘predalčkali’ glede na rezultat. Na nekem Ljubljanskem maratonu sem želel 21 km preteči pod uro in dvajset minut. Za razdaljo sem porabil samo 30 sekund več, kot sem načrtoval, zato sem se malo razočaran sesedel na tla … Takrat me je streslo in vprašal sem se ‘pa kaj delaš’. Pehanje za rezultat, sekunde, to nima smisla. Pri trail teku je večini tekačev pomembnejši užitek, da so v naravi in osvojijo vrh; v ospredju ni čas, ampak energija, ki te napolni. Ko tečem, uživam, ni mi pomemben rezultat in ne stisnem vsega od sebe, da bi bil na koncu »uničen«.
Na znamenitem Ultra Trail de Mont Blanc, kjer je treba preteči 170 km in narediti 10.000 višinskih metrovv 45 urah in pol, pa je vendarle treba dati vse od sebe.
Da, dal sem vse od sebe, a sem tekel v svojem tempu, za katerega vem, da ga zmorem. Seveda je bilo tudi težko. V enem delu teka sem čutil bolečine, utrujenost, imel težave z želodcem, a se nisem zaganjal in vztrajal do onemoglosti. Raje sem počival kakšno uro več, pojedel kakšno juho več in ob spodbudnih besedah mojih spremljevalcev lažje nadaljeval tek. Pred očmi nisem imel rezultata, temveč tekaško izkušnjo kot celoto. Zanimivo je, da je približno tisoč tekmovalcev od 2.700 odstopilo, nekaj zaradi poškodb, večina pa zaradi pretiravanja, ker so tekli preko svojih moči. Vsi ti tekmovalci so bili vrhunsko pripravljeni. Nekateri so odstopili po stotih kilometrih, ko so ugotovili, da v cilju ne bodo v ospredju. Predvsem za profesionalne tekače je pomemben rezultat, za večino nas rekreativcev pa je to življenjska izkušnja. Na ta Trail se vsako leto prijavi več kot 25.000 tekačev z vsega sveta, ki morajo imeti dovolj kvalifikacijskih točk. Organizatorji tekmovalce izžrebajo. Meni je bil žreb naklonjenv šele v tretje.
Kakšno opremo ste imeli na ultra teku, kako je bilo s hrano, podporo?
Oprema je strogo predpisana (število majic, njihova teža, hlače, nepremočljiva jakna, telefon, astro folija, kapa, rokavice, čelna svetilka itd.). Pred začetkom jo preverijo, fotografirajo in med tekom na naključnih točkah pregledajo. Če ne ustreza, tekača izključijo. Pripravljen moraš biti na različne vremenske razmere, saj smo se šestkrat povzpeli prek 2.000 metrov. V dolini je lahko 30 °C, medtem ko se na vrhovih temperatura spusti tudi do -10 °C, lahko so padavine in podobno. Spremljali so me žena Klavdija in nekaj prijateljev, ki jim popolnoma zaupam. Na celotni trasi je približno dvajset postojank oz. okrepčevalnic, kjer organizator poskrbi za hrano, pijačo, ležišča za počitek. Vsak tekmovalec pa dobi pet posebnih vstopnic za postojanke, na katerih bo do njega dostopal en spremljevalec, ki lahko poskrbi za menjavo oblačil, hrano, masažo, moralno podporo. Spremljevalec lahko vstopi v postojanko 15 minut pred prihodom tekmovalca. Z GPS sledilci seveda točno vedo, kje se nahaja tekač. Glede hrane so različna mnenja in trendi, kaj uživati, sploh za dolge proge, ko ne moreš več jesti samo energijskih gelov. Sam še vedno zaupam prehranski piramidi, uravnoteženemu uživanju različnih živil in predvsem potrebam svojega telesa. Poslušam se in jem, kar takrat telesu paše. Nimam recepta. Včasih užijem sendvič s pršutom, drugič z namazom, kos sira, kozarec piva … Na UTMB sem pojedel veliko slane juhe z drobno pašto in ogromno lubenice. Še nikoli do takrat nisem zaužil toliko tega sadeža.
Bi se ponovno udeležili Ultra Traila de Mont Blanc?
Čeprav je bil občutek, ko sem na ulicah Chamonija pritekel v cilj, čudovit in nepopisen, se verjetno ne bi ponovno podal na to tekmo. Bila je krasna in enkratna življenjska izkušnja in naj takšna ostane v mojem spominu. Če bi šel še enkrat, bi se verjetno ujel v past in hotel biti boljši kot prvič. Rad pa bi se še vrnil in si s prijatelji ogledal predvsem tiste dele, ki sem jih pretekel ponoči (slišal sem šumenje vode, a slapov nisem videl). Da, tja se bom vrnil s prijatelji na planinarjenje.
Pri trail tekih je zahtevnejša podlaga, pogosto s skalami in koreninami. To narekuje tudi drugačno tehniko teka kot na cestnih maratonih.
Da, treba je biti zelo pozoren, kam in kako stopaš. Navadno stopamo bolj na srednji del stopala, da ustvarimo več trenja za boljši oprijem. Roke, ki so že tako pomembne pri teku, imajo na trailih še večjo vlogo – pomagajo pri ravnotežju in zavojih, zato se gibljejo v različne smeri. Pogosto uporabljam palice, tudi na UTMB sem jih. Zelo koristijo, če jih znaš pravilno uporabljati, saj razbremenijo kolena in so opora pri ravnotežju.
Tudi v našem domačem okolju je priložnost za trail tek, označili ste že nekaj prog. Kje najraje tečete?
Sodelujem s Podbrdo Trailom (PTRF) in S1-Corsa della bora v Trstu, zelo pa sem se angažiral tudi pri organizaciji drugega in tretjega Teka treh vrhov, na katerih sem poleg že dveh obstoječih prog (12 km in 28 km) ustvaril novo ultra trail progo Počasna, a drzna. Poimenoval sem jo po naši tekaški skupini in obsega traso, ki poteka skozi tri občine. Iz Solkana se vzpne na Škabrijel, Sveto goro, nadaljujemo proti Jelenku in Kanalskemu vrhu, se spustimo v Kanal (tam smo na pol poti), nadaljujemo naprej na Korado ter se prek Sabotina spustimo nazaj v Solkan. Proga je dolga 58 km in ima 2864 višinskih metrov. Nanjo se je podalo 70 tekačev. V šali pravim, da lahko tekači pridejo na Goriško teč na Triglav. Letos je Tek treh vrhov žal odpadel, se pa toliko bolj veselim, ker smo našli skupni jezik z Zavodom za šport Nova Gorica, s katerim bomo 11. septembra prihodnje leto organizirali odmevno prireditev GO4TRAIL, ki bo obsegala tri teke: GOTRIM (13 km), GO3V (33 km) in GOULTRA (63 km) – vse po prelepih stezicah in vršacih v okolici Nove Gorice.
Na teh treh vrhovih ste se tudi sami pripravljali za UTMB.
Da, med pripravami sem se tudi šestkrat zapored vzpel na Sabotin. Pogosto je treba teči na dolge proge, 30, 50 in več kilometrov, da pridobiš vzdržljivost in konstanto. Mimogrede, moja želja je, da bi enkrat v prihodnje na enem od domačih vrhov opravil »everesting«. To pomeni, da na izbrani hrib tečeš gor in dol tolikokrat, da skupaj narediš 8.848 višinskih metov, kot meri najvišji vrh sveta Mount Everest. Ta podvig je treba načrtovati, saj traja približno 18 do 20 ur, pretečeš pa okoli sto kilometrov.
Omenili ste že tekaško skupino Počasni, a drzni, ki jo vodite sedem let in nad tekom navdušujete tudi tiste ljudi, ki nimajo nobenih tekaških izkušenj. Kako začeti?
Najpomembnejša je volja, da se človek odpravi in začne z vadbo. Učimo se pravilne tekaške tehnike, z vajami krepimo mišice in pridobivamo moč, da lažje tečemo. Pri teku pa ni pomembna hitrost, želimo se sprostiti in uživati. Naglice in stresa je dovolj že v službah in našem vsakdanu. Vsak naredi, kolikor zmore, v svojem tempu in brez preganjavice. Teči začnemo skupaj, se razkropimo, ker gre vsak v svojem ritmu, na koncu pa se usedemo, družimo, pogovorimo, kaj je kdo videl, doživel, občutil (nekdo je videl ježa, drugi je stopil v luknjo itd.). Napredujemo počasi, a vztrajno. Nekateri, ki prej nikoli niso tekli, so opravili tudi mali in veliki maraton, osvojili precej vršacev. A to ni bistveno. Najpomembnejša sta druženje in podpora ter predvsem, da vse to počnemo z nasmeškom na obrazu.
Ste tudi svojo družino okužili s tekom?
Žena je tekla že, ko sem jo spoznal. Potem sva dobila otroka, dvojčka, in ni bilo toliko časa za tek, zdaj pa se včasih z mano poda na krajšo turo. Kot družina smo se skupaj precej gibali. Sin Havijer se ob šolanju ukvarja s športnim plezanjem, je tudi že član slovenske reprezentance in trenira mlajše, hči Aurora pa je najprej tudi plezala, a se je pri štirinajstih preusmerila v ultimate frizbi (ekipni šport), postala članica slovenske reprezentance in kapetanka. Jeseni je odšla na študij fizioterapije na Nizozemsko, kjer se je pridružila enemu od njihovih klubov ultimate frizbija. Mislim, da je tek na dolge proge primernejši za starejše, glava in osebnost mora biti že zrelejša, saj se ne »dogaja« veliko, če odštejemo svoja notranja potovanja.
Dominika Prijatelj
