Helena Ferletič je v svet podjetništva zašla bolj ali manj po naključju, zdaj pa že 28 let vodi izjemno uspešno družbo Hera, d. o. o., ki podjetnikom pomaga pri uresničevanju vizij. Poleg računovodskih storitev nudijo davčno in celovito poslovno svetovanje, saj se nanje lahko obrnete pri načrtovanju podjetniških strategij, raziskovanju trgov, kadrovanju, urejanju pogodbenih razmerij ali iskanju ustreznih poslovnih prostorov, pa tudi pri ustanavljanju in preoblikovanju podjetja. Še večji pomen kot kakovostnim storitvam dajejo pristnemu odnosu s strankami. »Stranka te ne potrebuje le kot računovodjo, ampak si želi, da jo poslušaš, da ti lahko zaupa ter od tebe dobi kakšen koristen nasvet,« je skozi izkušnje spoznala sogovornica, ki počasi predaja posle svojemu sinu, čeprav ima po lastnih besedah podjetje še vedno rada ter jo delo razveseljuje in napolnjuje z energijo.
V svetu računovodskih storitev in davčnega svetovanja delujete že skoraj tri desetletja. So vam bile številke od zmeraj blizu?
Moje mladostne želje so bile postati vzgojiteljica, učiteljica ali zdravnica, a so me starši usmerili na pot ekonomije, saj se jim je zdelo, da je delo v pisarni lažje. Kar nekaj let sem bila zaposlena v podjetju Iskra, v začetku devetdesetih pa me je zamikala menjava službe oziroma odhod na samostojno pot. Vpisala sem se na tečaj podjetništva, sicer brez prave ideje, kaj bi počela. Razmišljala sem o delu na področju mode, doma, v mislih sem imela celo konfete, ki so bili takrat še moderni, a so me na tečaju usmerili na drugačno pot. Vsi testi in zaključki so kazali, da je moje področje računovodstvo in poslovno svetovanje. Naključje je hotelo, da sem že med tečajem dobila ponudbo, da bi za 10 podjetij izdelala zaključni račun za tekoče leto. Glede na to, da sem knjigovodstvo poznala le iz srednje šole, je bil izziv res velik, a zbrala sem pogum in sprejela ponudbo. V roke sem vzela učno gradivo in obnovila znanje. Tako je bila določena dejavnost mojega podjetja.
Sčasoma se je Hera preoblikovala v družinsko podjetje. Kako ste si med seboj porazdelili vloge?
Nekaj let po odprtju se mi je v podjetju pridružil mož, ki je takrat ostal brez službe, jaz pa sem potrebovala kakšno dodatno pomoč, predvsem za operativne naloge. Tako sem bila kar 20 let njegova šefinja in sva dobro shajala, saj je zlasti on znal zelo dobro ločiti službo od doma. V obdobju, ko je sin zaključil študij, je bilo težko dobiti zaposlitev, tako da se je pod silo razmer tudi on zaposlil v podjetju. Skupaj z dvema sodelavkama je nekaj let opravljal predvsem knjigovodska dela, potem je prevzel tudi računovodstvo in bilance, danes pa je uspešen direktor in odličen računovodja. Sama zadnja leta bolj nadziram delo in skrbim, da vse teče v pravi smeri, sicer pa počasi prepuščam vodenje in organizacijo podjetja sinu. Kaj bo dejavnost podjetja v prihodnosti, bo tako odločitev naslednikov. Moje veselje pa so zadnja leta postali moji vnuki.
Konkurenca se v vaši dejavnosti nenehno zaostruje. Na kakšen način skušate biti korak pred njo?
Konkurenca je res huda, vendar za zdaj s tem nimamo težav. Število računovodskih servisov je veliko in se je torej na trgu, ki ne pozna računovodske etike, treba primerno uveljaviti. Od vsega začetka smo stavili na visoko strokovnost, zanesljivost, poglobljeno znanje, nenehno izobraževanje in medsebojno zaupanje. Pri nas velja pravilo: stranka ima vedno prav. Odnos s strankami je zelo pomemben, saj si želijo, da jim prisluhneš in se z njimi pogovoriš, tako se bolje spoznaš in lahko dosežeš visoko stopnjo zaupanja. Za poslušanje sem včasih porabila več časa kot za samo delo, vendar mi tega časa nikoli ni bilo žal, saj bolje ko človeka poznaš, lažje mu svetuješ in ponudiš točno tisto, kar želi. Na ta način sem med strankami pridobila tudi veliko dobrih prijateljev, po drugi strani pa sem zaradi svoje odprtosti dobila tudi kakšen boleč udarec, saj so nekateri podjetniki zamenjali servis prav zato, ker smo se preveč dobro poznali. V preteklosti me je prizadelo, ko so se stranke odločile za zamenjavo servisa, a sčasoma sem ugotovila, da je tako prav, saj se vse enkrat začne, in ko je čas za to, se tudi konča; nekdo odide, drugi pride.
Med vašimi strankami je tudi precej tujih podjetnikov. Je njihov poslovni bonton kaj drugačen od našega?
Med našimi strankami je veliko Italijanov, pa tudi nekaj Angležev, Fincev in v zadnjem času Srbov, ki pri nas ustanavljajo podjetja, leta nazaj predvsem zaradi cenejše delovne sile in najemnin, zdaj pa zaradi nižjih davkov. Pri tujih strankah opažam, da veliko bolj cenijo in spoštujejo naše delo. V Italiji je za opravljanje te dejavnosti predpisana izobrazba in že zaradi tega nekateri italijanski podjetniki bolj cenijo naše storitve. Računovodski servis izberejo glede na kakovost in seveda pričakujejo tudi znanje njihovega jezika.
Na katere spremembe ste v svojem poklicu naleteli skozi čas?
Danes vse poteka elektronsko, kar je seveda dobrodošlo pri oddajanju poročil ali plačilih, pa tudi pri sledenju zakonskim spremembam, medtem ko smo morali včasih brati uradne liste. Moti pa me, ker se je zaradi tehnologije izgubil osebni stik s strankami. Včasih smo se s strankami srečali vsaj dvakrat mesečno, na ta način smo lahko pravočasno rešili vse težave in odpravili napake in se oboji počutili bolj gotovo. Pri pošiljanju elektronskih sporočil pa je komunikacija pogosto pomanjkljiva in kaj hitro lahko pride do nepravilnega razumevanja navodil in pojasnil.
Je nihajoča uspešnost podjetij na Goriškem v zadnjem desetletju pretresla tudi vašo dejavnost?
V najhujši krizi okrog leta 2008 se je res zaprlo veliko podjetij, zato se je bilo treba stalno boriti za nove stranke. Vseeno so obstajali tudi takšni, ki so kljub krizi odpirali nova podjetja. Tudi tisti, ki jih je prizadela kriza, pa so potrebovali naše storitve v drugačni obliki, tako da nam je promet nekoliko padel, količina dela pa ne. Veliko podjetij je uspešno prebrodilo krizo, nekaj pa jih je žal propadlo, nekatere zgodbe so se končale zelo žalostno oziroma kar tragično.
Čeprav so ljudje danes bolj podjetni in drzni, imam občutek, da je zmeraj manj podjetij ustanovljenih za dolgotrajno poslovanje, kar ne zagotavlja dolgoročno uspešnega gospodarstva. Sama sem najbolj vesela mladih navdušenih podjetnikov, ki so pogumni in delavni in se znajo zelo hitro prilagoditi zahtevam trga.
Delo s številkami in davčno zakonodajo se najbrž marsikomu zdi utrujajoče. Zaradi česa vas veseli ta poklic?
Poseben izziv mi predstavljajo davki, ker je pri njihovem razumevanju treba kombinirati informacije z različnih koncev. Ko prebereš en odstavek, se ti zdi, da vse razumeš, nato pa pogosto ugotoviš, da je treba še marsikaj »preštudirati«, poiskati pojasnila in komentarje. Slaba plat našega dela pa je usklajevanje želja in potreb podjetnikov z zakonskimi zahtevami, saj mora podjetje plačati točno toliko davkov, kot je po zakonu nujno, ne več ne manj, tako da je tu včasih zelo negotovo krmariti. V servisih smo ves čas izpostavljeni nadzoru dela, in sicer s strani stranke kot tudi države, kar pa je lahko travmatično, saj napake niso dopustne.
Ste po dolgoletnih izkušnjah prišli do kakšnega dragocenega spoznanja?
Menim, da so v naši družbi mali podjetniki premalo cenjeni oziroma celo obravnavani kot kapitalisti, kar pa seveda ne drži. Da postaneš podjetnik, moraš biti pogumen, delaven, imeti moraš jasno oblikovane cilje in biti pripravljen na vzpone in padce. Mali podjetniki veliko doprinesejo družbi, ker poskrbijo zase, za svoje družine in za družine svojih zaposlenih. Žal pa je biti v Sloveniji mali podjetnik bolj slabo kot dobro, mislim, da prihaja tu do izraza naša grda lastnost nevoščljivost in kar drži ljudski rek: »Ne pravi svetu, da si srečen, ker svet je nevoščljiv. Ne pravi svetu, da si nesrečen, ker svet ni dobrotljiv.«
Vsekakor sem zelo navdušena nad tem, da imamo mlade sposobne ljudi, ki jim ni škoda časa za delo, so iznajdljivi, pogumni, pametni in seveda uspešni, zato jih moramo spoštovati, podpirati in jim pomagati na poti k uspehu. Uspešni ljudje, ki imajo radi svoje delo, so zadovoljni in zadovoljni ljudje naredijo družbo zadovoljno in srečno.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
