Kot pravi Primorec je živahen in zgovoren, nasmejan in pozitiven, postavni mladenič, ki ga moraš imeti rad. Brez grenkobe in smiljenja samemu sebi pove svojo življenjsko zgodbo, kako je bil obetaven motokrosist, ki mu je usodna nesreča pred petimi leti za vedno spremenila življenje. Toda namesto da bi obupoval, je postal odličen parakolesar. Ker ne čuti trebušnih mišic, trenira in tekmuje v ročnem kolesarstvu in je Slovenijo zastopal na paralimpijskih igrah v Tokiu, še bolj ambiciozne načrte pa ima za naslednje. Velike načrte pa ima tudi zasebno. Kljub invalidskemu vozičku je povsem samostojen, želi pa si srečati prijetno dekle, se zaljubiti in si ustvariti družino.
Postavni mladenič je bil od malega prava »žverca«. »Doma smo trije bratje – najstarejši je Matej, nato pa sva se tri leta in pol zatem rodila še midva z Nejcem. Mami s štirimi moškimi zlepa ni moglo biti dolgčas, saj smo bili bratje precej živahni.« Da bi porabili nekaj energije, so jih starši vpisali na različne krožke in v klube. Nejc je odličen nogometaš, Matej pa rekreativni kolesar, dolgo pa je treniral tudi košarko. »Kot majhen sem bil hitre jeze, uničil sem kar nekaj igračk. Devet let sem igral harmoniko, bil bolj močne postave in se pri 13 letih slučajno navdušil nad motokrosom. Staršem sem dolgo težil za motor in nazadnje sta mi izpolnila željo. Motokros mi je hitro postal všeč, z užitkom sem hodil na treninge, ki so kmalu postali rutina. Bilo je kot droga – bolj kot sem treniral, bolj mi je postajalo všeč. Tako smo hitro pozabili na idejo, da bi treniral in tekmoval samo ob koncih tedna, saj sta mi starša postavila pogoj, da je moralo biti vse v redu tudi v šoli. Vendar mi ni bilo težko ustreči tej želji, saj naravnost obožujem vonj po bencinu in bi zanj storil vse. Ker je ta šport zelo drag, sem staršem zelo hvaležen za ves trud in pomoč. Nikoli mi ni bilo težko trenirati. Kolikokrat so prijatelji šli ven ob koncih tedna, jaz pa sem ostajal doma, saj sem imel naslednji dan trening v Italiji in sem hotel biti čim bolj spočit in pripravljen. Tudi sam sem v motokros vložil vse svoje prihranke,« pripoveduje Anej, ki zagotovo ne bi dosegel takih uspehov, če ne bi imel dobrih pogojev. V motokrosu je preživel enajst let.
Usodna nesreča
Vse do tistega nesrečnega 14. oktobra 2017. Dirka je bila v Orehovi vasi pri Mariboru. »Bila je zadnja pokalna dirka slovenskega pokalnega prvenstva, potegoval sem se za pokalnega prvaka v najmočnejši kategoriji. Tekma je šla po pričakovanjih, po prvi vožnji sem bil prvi. Nato pa sem šel na drugo vožnjo. Dobro sem štartal. Nato pa ni nihče nič slutil, niti videl, ko sem v tretjem krogu na mestu, ki ga direktor dirke ni mogel videti, padel. Kriv sem bil sam, imel sem smolo, da je motor padel direktno name – pri drugih padcih ti običajno uspe odreagirati in 110 kilogramski motor nekako odriniti od sebe. Meni ni uspelo. Kljub ustrezni zaščitni opremi mi je padel na hrbtenico in nisem se mogel izogniti poškodbi. In ker nihče ni videl, kaj se je zgodilo, tekme niso takoj ustavili. Ležal sem na tleh, mimo mene pa so vozili ostali tekmovalci. Tekmo so ustavili po dveh krogih, sam pa sem v hrbtenici čutil bolečino, nog pa ne. Ves čas sem vedel, kaj se dogaja, in ker nisem čutil nog, sem vedel, da je poškodba huda. Prišla je zdravniška oskrba, zasilno so me oskrbeli in nato s helikopterjem odpeljali v bolnišnico,« pripoveduje. Sledila je operacija, naslednji dan, ko so ga zbudili, so mu želeli obnoviti nesrečo, a se je vsega spomnil. Vedel je, kaj se mu je zgodilo in zakaj je v bolnišnici. Tam je ostal mesec in pol. Hitro pa se je tudi zavedel, da bo okrevanje zahtevno.
»Ko so me po tako dolgem ležanju prvič posedli, se mi je zvrtelo v glavi. S pomočjo terapevtov mi je uspelo ostati v sedečem položaju, nato pa sem bil neskončno vesel, ko so me posedli v voziček in me odpeljali na hodnik. Moj svet se je v hipu razširil. To sem dojel kot velik napredek. Zelo pa sem bil vesel, da se je sprostilo mesto v URI Soča, kamor so me iz bolnišnice odpeljali na rehabilitacijo. Tam sem ostal štiri mesece in pol,« razlaga Anej, ki se je moral naučiti kopico osnovnih stvari – kako poskrbeti zase.
Mali koraki do velikih uspehov
Najprej so ga učili obračanja v postelji. To je bilo zelo pomembno, da ne bi dobil preležanin, posledice predolgega ležanja v enem položaju, ki se težko zacelijo. Nato je sledilo učenje sedanja na invalidski voziček … Anej je postajal čedalje bolj neodvisen. »Prvi občutki so bili nenavadni, saj nisem čutil trebuha in nog, pa se mi je zdelo, da sem čisto nestabilen, da se bom zvrnil. Počasi sem z delovno terapijo osvojil tudi to, nato pa še opravljanje male in velike potrebe, tuširanja in druge osebne higiene. Imel sem terapije za razgibavanje nog ter za jačanje zgornjega dela telesa. Delal sem s čedalje težjimi utežmi. Sčasoma, ko sem napredoval, sem bil vesel, da sem se ob koncih tedna lahko vračal domov, v »običajno« življenje in okolje. Kmalu zatem sem se domov vrnil za vedno. Občutek je bil nenavaden, saj sem se moral privaditi, da nenadoma nimam nič za početi, prej sem namreč bil ves čas aktiven v motokrosu. Dokler se nisem naučil uporabljati prilagojenega avtomobila, sem bil obsojen na pomoč družine, a sem že kmalu postal samostojen. Paziti pa sem moral tudi na to, da se ne zredim – če si težji, se tudi težje premikaš … V Soči so nam predstavljali različne športe in med njimi je bilo tudi kolo na ročni pogon. Izposodil sem si ga za en mesec in se lotil spoznavanja z njim. Sledil sem svojemu občutku, če bo ta šport pravi zame. Bil sem navdušen, ko sem ugotovil, da je,« pravi Anej, ki je bil neznansko vesel, da so mu izposojo podaljšali, medtem pa je že naročil svoje kolo. Začel je nabirati kilometre in tudi kondicijo. Najprej mu je vsak klanec prestavljal izziv, s treningi pa je šlo čedalje bolje. Zdaj je Anej tako hiter, da zlahka prehiti »običajne« kolesarje.
Želja po svetovnem vrhu
»Zdaj sem v kolesarstvu tako kot prej v motokrosu, tako mi je všeč, da ni konca želja, kaj bi rad dosegel in kam prišel. Opazili so me tudi pri parakolesarski reprezentanci in me povabili na priprave. Moji rezultati so čedalje boljši, lepo napredujem. Z užitkom se peljem tudi v družbi navadnih kolesarjev in uživam v rekreativnih vožnjah. Vendar pa sem željan resnih treningov, tekem in dosežkov. Zato mi ni težko trenirati šestkrat tedensko,« pove Anej, ki smo ga za tole zgodbo ujeli prav po treningu. Tisti dan je šel do Vidma, do velikih nakupovalnih centrov. 77 kilometrov je opravil brez težav. Za njim je zelo pestro poletje. Bil je na pripravah za svetovno prvenstvo, dva tedna je preživel v Kanadi, pa v Laškem na obnovitveni rehabilitaciji, na pripravah na Kanarskih otokih, bil na tekmi v Belgiji … »Zlepa mi ne utegne postati dolgčas. Vesel sem, da sem čisto samostojen, vozim avto, kolo in si opremo uredim sam, zvežem noge, grem na kolo … Zaenkrat živim pri starših, a sem samostojen. V domačem Dornberku pa zelo uživam. Mesto je idealno za kolesarjenje, Vipavska dolina ima idealno ravnino, blizu je Kras, do prvega hriba imam tri minute, do morja, Gradeža in Sesljana pa malo več. Na Predmeji nad Ajdovščino so prekrasni razgledi. Kaj bi si človek lahko še želel več?« sklene simpatični Anej, ki ima eno željo – spoznati luštno punco in si ustvariti družino.
Andreja Comino
