Jadralni padalec in inštruktor letenja Damjan Pregelj v zraku nabira izkušnje že več kot 25 let in ima v svojem življenjepisu tudi tako drzne podvige, kot sta skoka z Mont Blanca ali Elbrusa. V vlogi predsednika novogoriškega Društva jadralnih padalcev Polet, ki danes šteje več kot 70 članov, je ogromno pripomogel k razvoju jadralnega padalstva na Goriškem, zaradi česar se je regija tudi turistično razcvetela. »Ko sem sam začel leteti, smo hodili do vzletišča na Lijaku po ozki poti, kjer so nas tolkle veje. Tam pa je bilo prostora za eno padalo, ki smo ga morali deloma razgrniti kar po grmovju. Z leti smo dosegli, da se je marsikaj uredilo,« pripoveduje Pregelj, ki je na Lijaku nad Šmihelom, kjer so naravni pogoji za letenje tako rekoč idealni, pred 15 leti organiziral tudi prvo svetovno prvenstvo v točnosti pristajanja, izvedeno s hriba.
Kako in kdaj ste se začeli ukvarjati z jadralnim padalstvom?
Že kot otroci smo izdelovali razne modelčke in želja po letenju se je prenesla tudi v mladost, ampak v tistih časih starši niso imeli denarja, da bi mi financirali učenje letenja. Ob rojstnih dnevih sem zbiral denar, da sem se sploh lahko šel peljat z letalom. Željo po letenju sem s časom opustil, nato pa sem spoznal župnika Joška Tomažiča, ki je bil eden prvih letalcev na tem koncu. Ko sem mu nekega dne pomagal pri raznih opravilih, so bile v zraku ravno ugodne razmere, zato me je prosil, da ga skupaj z dvema prijateljema zapeljem do vzletišča. Najprej so drugi opravili nekaj skokov, potem pa sem na šolskem terenu poskusil še sam. Takrat so se mi odprla prostranstva. Naslednji dan sem imel še nekaj učnih ur, en vikend za tem pa sem že letel. Tedaj še nismo imeli inštruktorjev. Današnji tečajniki imajo ob prvem skoku več znanja, kot smo ga nekoč nabrali v letu dni. A vedno jim poudarim, da jih sam ne morem naučiti leteti, ampak jim lahko le pokažem pot do letenja, znanje pa morajo naprej iskati sami.
Je jadralno padalstvo nevaren šport?
Jadralno padalstvo je varen šport, nevarni smo ljudje. Padalo je naprava za letenje v stabilnih razmerah, torej ob stabilnem laminarnem jugozahodnem vetru in ko ni napovedanih neviht. Seveda je treba imeti tudi primerno padalo glede na svoje znanje. Če bi tečajniku dali tekmovalno padalo, je enako, kot če bi nekoga, ki je pravkar opravil vozniški izpit, posedli v porscheja. Če še nimaš pravih občutkov, ne moreš obvladati vozila. Ko sem sam začel leteti, so se padala zelo hitro razvijala, a varnost ni bila pomembna, zato je bilo v osemdesetih letih precej smrtnih žrtev. Danes imajo začetniki varna, stabilna padala, ki se ne zapirajo, letijo samodejno in jih ni mogoče porušiti. Nekdo, ki obvlada, pa lahko leti z zmogljivejšimi padali, vendar ta zahtevajo razne reakcije pilota. Če vse to upoštevamo, je jadralno padalstvo precej bolj varno kot vožnja po cesti.
Vas kdaj presenetijo vremenske razmere?
Danes je zelo malo možnosti, da nas vreme preseneti, saj sam gledam na tri različne modele radarjev in zato vem na minuto natančno, kakšne bodo razmere. Včasih te možnosti nismo imeli in smo morali biti že skoraj vremenoslovci. Pred leti sem recimo na vzletišče odpeljal skupino mladih, ki so po vsej sili želeli leteti, ampak meni nekaj ni pustilo v zrak, čeprav napoved ni bila slaba. Za meglico so se namreč ustvarjali veliki kumulonimbusi, oblaki, ki povzročajo zelo velik srk zraka in dvigovanje. Ko so se meglice umaknile, je padalce aktivno vleklo navzgor. Tisti dan so bila dviganja in spuščanja nad 18 m/s, popotna hitrost pa nad 100 km/h. Marsikdo je moral takrat zasilno pristati, nekdo celo na avtocesti. Je pa tudi mene že kdaj presenetilo vreme. Ko sva poletela z neko novinarko in snemala predstavitev za svetovno prvenstvo, je bilo pri nas čisto jasno, na Tolminskem pa se je pripravljala nevihta. Zaradi nevihtnega piša sem moral malo zapreti padalo, da sva hitreje izgubljala višino. V takšnih razmerah je treba imeti veliko znanja za letenje.
Je torej tudi vas kdaj strah v zraku?
Zdrava mera strahu je varovalka pred nesrečo. Če te ni nič strah, postaneš predrzen, če te je preveč strah, otrpneš. Tečajnikom vedno rečem: »Če vas ni strah, je mene strah.«
Imate kakšne zanimive zgodbe s poletov v tandemu?
Vsak, ki poleti z mano, je zgodba zase. Tu nastane intimen prostor, zato se ljudje pogosto bolj odprejo. Zanimiv se mi je zdel recimo en možakar, ki je trdil: »Ne zaupam ne policiji ne vojski ne župnikom, tebi pa zaupam, saj sva na istih vrvicah.« (smeh) Potem sem peljal enega starejšega gospoda, ki je rekel, da mora še to doživeti, potem pa lahko umre. En čas sva govorila, nato pa je nastala tišina in se ni premikal. Me je bilo že strah, da je res umrl, nato sem ga malo dregnil in videl, da se je gospod tako sprostil, da je kar malo zadremal. Bolj kot vsi znani obrazi in pomembneži, ki so leteli z mano, pa so mi v spominu ostali slepi in slabovidni. Eden med njimi živi v popolni temi, ampak je v zraku zelo jasno pripovedoval, zato sem že dvomil, da je slep. Vedel je recimo, kdaj sva poletela v oblak, ker je čutil vlažnost zraka. Ti ljudje zelo dosti vidijo, ne z očmi, ampak s čutili.
Vam je kakšen polet ostal posebej v spominu?
Vsak polet je po svoje lep. Ker sem tudi planinec, sem poletel že z različnih slovenskih hribov, a vedno sem si želel na Mont Blanc. V ekipi smo si bili enotni, da če že osvojimo vrh, v dolino poletimo s padali. Ker se je treba na tak podvig pripraviti tehnično, kondicijsko in psihično, smo poskus najprej izvedli na italijanskem štiritisočaku Margherita. Vzpon na Mont Blanc sprva ni bil ravno obetaven, saj je bilo dan pred načrtovanim podvigom vreme grozno, a ko smo dosegli vrh, nam je sonce prišlo izpod nog. Tudi zaradi pomanjkanja kisika se mi je zdelo, kot da sem v vesolju. Sem se kar malo zjokal od sreče. Nato smo po 35 minutah s padalom pristali v čisto drug svet. Pristal sem na en travnik blizu hiš, kjer je ženska v svileni srajčki zlagala perilo, jaz pa v bundi, zamaskiran in z derezami, saj je bilo zgoraj –15 °C. (smeh)
Kasneje ste poleteli še z Elbrusa, najvišje evropske gore …
Elbrus je čisto nekaj drugega. Cel ledenik je razpokan in bilo bi zelo nevarno, če bi kdo od nas pristal v kateri od teh razpok. Poleg tega smo dva dni čakali na 3.500 metrih, ker je močno snežilo, temperatura pa je bila pod –40 °C. Na srečo so nam vsaj padala peljali z ratrakom, čeprav so hribovska padala precej lažja in manjša. Ko smo prišli na vrh, pa so bile spet odlične razmere in prekrasen razgled. Lansko leto smo imeli v načrtu še Jungfrau v Švici, a nam ob dveh poskusih vreme ni dovolilo poleta.
Kakšne občutke doživljate v zraku in kaj vam pomeni letenje?
Kot je nekomu težko opisati, kaj doživlja, ko je sladoled, je težko opisati tudi občutke med letenjem. Če ne poskusiš, ne veš, kako je. Letenje mi pomeni sprostitev od vsakdana, rekreacijo, ki me napolni in sprazni. Tudi neke vrste meditacijo. Gre za užitek, svobodo, ko sem v neki drugi dimenziji, kamor ne nosim problemov.
Sandra Krkoč Lasič
