Jan Cvitkovič je eden najbolj vsestranskih slovenskih ustvarjalcev. Filmski in televizijski režiser se je podpisal pod številne uspešnice, od filmov Odgrobadogroba, Kruh in mleko, Šiška de Luxe do številnih kratkih filmov, za katere je prejel kopico domačih in tujih nagrad. Diplomirani arheolog se zelo veseli te jeseni, saj so nedavno na festivalu v Nemčiji prikazali njegov kratki film s pomenljivim naslovom A ti mene slišiš?, ki je uvrščen tudi na Slovenski filmski festival v Portorožu. Po tem, ko je zadnja tri leta počel čisto druge stvari, med drugim je bil zidar, gozdar in kmet, je nedavno končal pisanje scenarija za nov celovečerni film Hotel alkohol. Dobršen del je nastal v italijanski Gorici, ki mu je lepo zlezla pod kožo.
Jan je človek, ki nikogar ne pusti hladnokrvnega. Od nekdaj je bil zelo radoveden, zanimalo ga je vse okoli sebe. Mladost je preživel v Tolminu in Idriji, nato pa si je želel svet bolje razumeti skozi fiziko. Odpravil se je v prestolnico na študij, vendar ga je po enem letu opustil, saj so ga zamikala potovanja. Vleklo ga je v svet. Nepozabne spomine ima na doživetja po Izraelu, Egiptu in Vzhodni Afriki, kjer je potoval, užival in si denar služil s priložnostnimi deli. Po vrnitvi domov se je znova posvetil študiju, tokrat arheologiji, in študij je tudi dokončal. Zagotovo mu je dal veliko širine in poglobljenega razumevanja sveta. Radoveden kot je bil, pa se je vedno rad poglabljal v branje in pisanje. Ko je med študijem zasledil razpis za scenarij, je daljnega leta 1995 napisal scenarij za Rop stoletja, s katerim je osvojil najvišjo slovensko nagrado za scenarij, Grossmanovo nagrado. In tako je bila začrtana Janova umetniška pot. V naslednjih letih so nastale številne uspešnice, s katerimi je pobiral nagrade na festivalih doma in v tujini, vendar se je pred leti zasitil tudi ustvarjanja filmov.
Z veseljem je poprijel za fizična dela
»Enostavno nisem dobil filma. V dolgih letih sem se naveličal vedno istih postopkov pridobivanja denarja za filme. In nenehnih zavrnitev. Preselil sem se v vas Kopriva na Krasu pri Sežani, od koder izvirajo moje korenine. Predniki po očetovi strani so bili od tu, mamini pa so iz Tolmina. V tej hiši je bila nekdaj gostilna in trgovina, v njej sem si ustvaril svoje domovanje. Na zunaj je hiša ostala taka, kot je bila nekoč, znotraj pa sem jo zelo lepo uredil v pristen in prijeten dom, v katerem se človek dobro počuti. Zadnje čase sem v njej večinoma ob koncih tedna, saj preostali čas preživljam v Gorici,« pove Jan, ki je preživel tudi kar nekaj težkih časov.
V določenem trenutku se namreč od filma, ne glede na to da je vrhunski in večkrat nagrajeni režiser, ni dalo več preživeti. »Ko so zavračali scenarije drugega za drugim, sem si rekel, da se s tem ne bom več ukvarjal in bom drugače poskrbel zase. Zato sem se nehal ukvarjati s filmom, kar se je kasneje izkazalo, da mi je močno koristilo, saj sem se prečistil tako fizično kot psihično. Naključno, če lahko temu rečemo tako, sem se pridružil prijatelju pri zidariji. Najprej za veselje, nato pa sem delal za denar. Lotil sem se tudi drugih del – kot gozdar sem šel v gozd sekat drevesa, delal sem kot fizični delavec po vinogradih. Priznati moram, da sem se v teh treh letih in pol počutil odlično, naučil sem se tudi voziti traktor, kar je bila moja dolgoletna želja. Popolnoma sem spremenil okolje, družbo ter navade in to mi je zelo koristilo,« pove Jan, ki je postal tudi lovec in se dobro znajde tudi v tem.
Znova ustvarjalen
Za silo je postal samooskrben, kar mu bo v težkih časih, ki jih napovedujejo, zagotovo prišlo več kot prav. Že pred časom se je v nekem trenutku zavedel, da mora človek obvladati veščine, s katerimi lahko preživi: da ima svojo vodo, zna nasekati drva, uloviti žival … Tako že nekaj let vsako leto ustreli divjega prašiča in mu dobre hrane zagotovo tudi v prihodnje ne bo manjkalo. Ljubitelji filma pa so veseli, da se je tudi pri Cvitkoviču izkazal za točnega tisti pregovor o zarečenem kruhu. Ne glede na vse fizično delo, pri katerem je zelo užival, ni mogel ugasiti ustvarjalne strasti. Postajala je čedalje močnejša, zato si je v nekem trenutku dejal, da je napočil čas, da naredi nov film. In tako je lani posnel svoj najnovejši kratki film A ti mene slišiš?. »To je bila vrnitev nazaj. Pri delu sem neskončno užival, imel sem bolj čisto glavo in jasne misli. Kot bi začel na novo. Mislim, da sem naredil zelo močen in svoj najboljši film doslej,« pravi Jan, ki ga čaka popotovanje po festivalih.
Obenem pa je prav te dni zaključil tudi scenarij za nov celovečerni film Hotel alkohol, ki ga je pisal kar sedem let. »O tem vam česa več še ne bom povedal, sem pa z njim zelo zadovoljen. Upam, da bo šel skozi. Scenarij sem pisal tudi v Italiji, v Gorici, kjer ima naša produkcijska skupina Staragara tudi svoje prostore. Tako sem imel prostor za bivanje ter delo in zelo sem užival. Prvič v življenju sem se med pisanjem počutil, kot da hodim na delo. Obenem je že začel nastajati nov scenarij. Sicer pa je moje pisanje zelo stihijsko. Včasih se zbudim ponoči in si delam zapiske na telefon in na listke papirja, potem pa jih uredim in prenesem na računalnik,« pove režiser, ki zelo uživa na drugi strani meje. Mesto je poznal že od malega, ko je z družino hodil po nakupih, sedaj pa meni, da je se je v zadnjih desetletjih zelo spremenilo. Ostalo je še par lokalov, trgovine so izginile, ko so odšli vojaki in cariniki, ki so prej varovali mejo, je ostalo dosti stanovanj, ki so precej cenejša kot na slovenski strani meje. Nižje cene nepremičnin privabljajo nove ljudi. In morda bo tudi to nekoč navdih za kak film.
Andreja Comino
