Avtentičnost, iskrenost, pristni odnosi – kdo se še v našem kaotičnem vsakdanu spomni na pomen teh vrednot. Najbrž bi morala Jana Korečič iz Šempetra postati ambasadorka le-teh, saj jih zagovarja tako v realnem kot v profesionalnem oziroma likovnem življenju. Jano je težko opredeliti le z nekaj stavki, saj je zares »barvita« osebnost. Po eni plati skrbna mama, prava kuharica in varuhinja domačnosti, ki precej realno pogleda na stvari okoli sebe. Po drugi plati pa Umetnica z veliko začetnico, ki je lahko kos vsakemu DIY projektu, ki z lastno domišljijo na platnu ali knjižnih policah ustvarja povsem čaroben svet. In vendar so njeni izdelki vedno poučni in začinjeni s pridihom realnosti. V življenju je delala že marsikaj, eden njenih najljubših prostorov pa je gotovo ustvarjalnica, v kateri nastajajo čisto magični liki, prizori, risbe. Tam med drugim ure in ure, sliko za sliko, spravlja majhne lutke v stop motion animacije. Pred časom je Jana vodila tudi spletni dnevnik Preprosto bogastvo na temo scrapbookinga. S svojo kreativnostjo in z domišljijo je hitro navdihnila priznano ameriško skupino na tem področju Tattered Angels in postala njena članica. Nenazadnje je tudi avtorica prikupnih in hkrati poučnih pravljic, kot so Gospodična Špinačka, Doktor Začetek, Hiša strahov, Dragonuša in Ledeni Božič, ki jih je sama tudi ilustrirala. Po vseh njenih knjigah je društvo Kot v Pravljici, seveda z Jano v vsestranski vlogi dramaturginje, kostumografinje in igralke, že priredilo nepozabne predstave. In prav božič jo navdihuje najbolj. Kot pravi, je njegov smisel spoznala in dobila od mame, zato ga še naprej neguje in vsako leto svoj dom preobleče že novembra v božične okraske ter ustvari čarobno idilo.
Ali se še spomniš, kdaj si prvič začutila svojo ustvarjalno žilico in kakšen je bil tvoj prvi izdelek?
Vsekakor so bile moj prvi izdelek preproste risbe, ki sem jih ure in ure risala med poslušanjem pravljic. S pomočjo barvic in kaset s pravljicami sem vstopila v svoj svet in ustvarila okolje, ki mi je prinašalo navdih in sprostitev. Mislim, da sem tedaj dobila pravljični pečat, ki me vseskozi spremlja. Tudi barvice ostajajo moje zveste spremljevalke, ko nastajajo nove ilustracije.
Ob gledanju tvojih izdelkov, branju knjig se človek enostavno počuti zasanjanega. Lahko razkriješ kakšne ustvarjalne sanje se ti še rojevajo po glavi in katera od vseh kreativnih dejavnosti te najbolj osrečuje?
Priznam, da sem v nenehnem raziskovanju. Bolje rečeno, ideje me kar poiščejo in se mi dobrikajo, dokler jih ne realiziram. Občutek imam, da sploh ne izbiram jaz, ampak ideje izberejo mene. Nekako se srečamo in postanemo eno. Res pa je, da so ideje med seboj zelo različne in se še zdaj sprašujem, kaj bom, ko bom velika. (smeh)
Zagotovo ti je kateri od likov v tvojih knjigah najljubši, je res? Ali nas boš kmalu razveselila še s kakšno novo zgodbo?
Težko bi rekla, da mi je prav en od likov najbolj všeč. Vsak od njih me je obiskal v različnih trenutkih mojega življenja in mi prinesel nova spoznanja. Sedaj živijo po svoje, so kot otroci, ki so odšli v svet, in upam, da bodo dobro opravljali svoje poslanstvo – da bodo v navdih! Res pa je tudi, da je v kotlu nova zgodba. Tokrat gre za mladinski roman, ki se prav počasi kuha. Tudi ta bo pravljično, fantastično obarvan.
Imela si že svoje razstave risb. Se ti zdi, da slike dosežejo veliko občinstva? Se ljudje več oglašajo, naročajo tvoje izdelke?
Razstavljati slike me izredno veseli, saj imajo tako ljudje priložnost videti moja platna v živo, kar je zelo pomembno, saj nobena fotografija zares ne ulovi tega, kakšna je slika v resnici; vsaj tako mi sporočajo ljudje. Veseli me, ko mi povejo, da so jim slike všeč, ker ponujajo nekakšno svežino, nove tehnike, mojo interpretacijo. Slikarska dela so nepogrešljiva v vsakem domu. Če si zamislimo, da si je že pračlovek s poslikavami krasil stene jam, potem je jasno, da umetnost ni samo okrasje, temveč sestavni del našega življenja.
Najbrž si že v polni pripravljenosti za božične praznike. Slišali smo namreč zgodbe o edinstveni jelki, ki jo načeloma postavljaš že okrog 15. novembra, ter elfih in škratih po hiši (in zunaj nje). So govorice resnične?
Ja, res je. Pri nas se božič začne 15. novembra s poplavo okraskov in za to prevzemam vso odgovornost. (smeh) Že od malih nog smo imeli takšno tradicijo. No, v resnici gre v življenju vedno za to, da slediš samemu sebi in pobiraš drobtinice tistega, kar te osrečuje. Pa še sam jih malo natrosiš okoli. Kot pravi Gotthold Ephraim Lessing: »Pričakovanje zadovoljstva je že zadovoljstvo sámo.«
Dve leti nazaj si prav božiču namenila tvojo prvo stop motion animacijo. Kako poteka ustvarjanje podobnega filma? Je tu ključna potrpežljivost ali bolj kreativnost?
Stop motion animacija je zelo zahteven pristop k umetnosti, saj je treba izdelati sleherni rekvizit, vso scenografijo, vsako lutko. Dobro je treba premisliti, kako ustvariti premikanje akterjev, kako doseči gibanje. Zahteva mnogo kreativnosti in še več potrpljenja, saj je nenazadnje potrebno za takšno animacijo narediti 4500 fotografij in ravno tolikokrat premakniti lutke. Sedaj sem v zaključku izdelave povsem nove animacije, ki bo na ogled naslednje leto.
Christmas is everywhere je naslov in rdeča nit animacije, ki jo lahko najdemo na YouTube kanalu. O čem pravzaprav govori in kaj si želela preko nje sporočiti?
Božič je zame dragocena dediščina, občutek topline, pravljica, ki jo lahko doživiš vsako leto znova in vsakič je bogatejša. V animaciji sem želela poudariti prav to, da je božič v nas in ga zato lahko vidimo vsepovsod. Po mojem mnenju je to dandanes še toliko bolj pomembno, saj je vsega na voljo in je težje uloviti dragocenost majhnih gest, vrednost podarjenega časa, vonjave božične kuhinje, tiho pristavljanje pod smrečico in ogromno razsežnost, ki jo imajo majhne, a pristne stvari. In če se vrnem k pravljicam, bi tukaj omenila Grincha, ki bi v enostavnem slovenskem prevodu rekel takole: »Mogoče pa božič ni iz trgovine, mogoče gre v resnici za veliko globine.«
Jagoda Ładyńska-Francetič
