Mehka odeja, udoben kavč, dobra knjiga (mimogrede, ste že prebrali Pogodbo Mojce Širok?), nekaj piškotov in dišeč čaj … popolno popoldne ali popoln večer.
Sama si to kar pogosto privoščim, a ob toplih dneh me hitro nekaj pošlje ven; mogoče sončni žarek, ki me požgečka po uhlju, mogoče glasno ptičje petje, sunek vetriča, ki zaniha glasbilo na balkonu, ali pa vzkliki otrok, ki se podijo po vasi, pa spomin na jutranji razgled do oddaljenih zasneženih gora … in tako se spomnim, koliko bolje se počutim v naravi, pod milim nebom.
Telesu in umu dobro denejo ležanje v travi, poslušanje ptic in opazovanje oblakov ali drevesnih krošenj. In krajev, kjer se da to početi, je v naši deželici ogromno.
Večina od nas že ima svoj najljubši kotiček za sprostitev, a življenje nam bogatijo vznemirljiva zvedava raziskovanja, ko se čudimo domišljiji matere narave in skrivnostnosti neživega sveta.
Ko imamo ob koncih tedna več prostega časa, se lahko odpeljemo kam dlje, nekam, kjer še nismo bili; na primer na Jezersko, kjer pomladni sončni žarki pridno topijo sneg, zelenijo prostrane travnike in napenjajo listne popke na rastlinah.
Če nam ni do napornih podvigov, lahko samo posedimo ob Planšarskem jezeru (v obliki srca!) in opazujemo odsev gora v njem, se odpravimo na krajši sprehod po zgledno označenih poteh, mimogrede pa se še založimo z domačimi dobrotami na prijaznih kmetijah.
Kdor bi pa rad doživel dih jemajoče razglede, se bo odpravil na enega od okoliških vrhov – Virnikov Grintovec ali Pristovški Storžič ne bosta pretežek zalogaj za povprečne pohodnike. Nanju vodijo ravno prav dolge (približno dve uri), ne prenaporne poti mimo prostranih travnikov in skozi mogočne gozdove, na vrhu pa smo nagrajeni s pogledom daleč po Koroški, na strme stene Kamniških Alp, kmetije v dolini, pa tudi Julijske Alpe.
Ko se boste prijetno utrujeni krepčali z malico iz nahrbtnika (ker zgoraj ni nobene koče), ne boste niti opazili, kako hitro čas mineva, saj bodo oči nenehno švigale od ene lepote k drugi. Lepota gora bo pregnala vse stresne misli na obveznosti in hitenje vsakdana.
Po povratku v dolino si boste zagotovo zapeli: »Kako lep je ta svet, sem kmalu vrnem se spet!«
Mojca Lipicer
Mojca Lipicer je pohodnica in tekačica, nenehno v iskanju novih pustolovščin, svoja popotniška doživetja pa beleži na https://mojchka.wordpress.com/.
