Novogoriška sopranistka Julija Kramar je pred sedmimi leti sprva zadržano stopila na oder ljubljanske Drame, vendar nato s svojim nežnim glasom in z opernim repertoarjem prepričala večino gledalcev druge sezone oddaje Slovenija ima talent. A kot pravi sama, »je talent le pika na i, tisto nekaj več, kar pri poslušalcih povzroči mravljince«. V ozadju njene zmage je bilo namreč veliko trdega dela, odrekanja in preskakovanja čez številne ovire. Ko se je pripravljala na Talente, je denimo vadila kar v avtomobilu, da ne bi zbudila svoje male hčere. Že v času študija (diplomirala je na ljubljanski Fakulteti za šport) je začela izpopolnjevati svoj glas, tako da je njen prodoren sopran očaral celo slovitega tenorja Luciana Pavarottija. Za zdaj je njene glasovne sposobnosti mogoče slišati na zgoščenki s preprostim naslovom Julija, na kateri se je zavezala pop opernemu slogu, vendar se želi v prihodnje preizkusiti tudi v drugih glasbenih zvrsteh. »Delam na tem, da bi moj glas dal čim več ljudem,« delček svojih načrtov razkrije sogovornica.
Kdaj ste začeli izkazovati svoj glasbeni talent?
Spomnim se, da so že v vrtcu ostali otroci sedeli okrog mene in sem jim pela, takrat predvsem še partizanske in narodne ljudske pesmi. V najstniških letih so mi sosedje rekli, da me je bilo včasih slišati tudi več hiš stran. Običajno sem prepevala med pospravljanjem, ko je bil vklopljen sesalec, saj sem imela občutek, da me takrat nihče ne sliši, kajti nekako sem prikrivala svoj glas, očitno tudi sama sebi. Ko sem v srednji šoli živela v internatu v Izoli, so me proti koncu zadnjega letnika cimre spodbudile, da sem pri neki gospe začela z urami petja. Takrat sem posnemala še stil, kot sta ga imeli Mariah Carey ali Whitney Houston, a se mi še sanjalo ni, da bom nekoč zašla v opero, saj se mi je zdela dolgočasna.
Kje vse ste se nato še izpopolnjevali?
Kasneje sem se petja učila pri gospe Franki Žgavec v stari Gorici, nato sem bila članica Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, za tem pa sem začela sodelovati z ukrajinsko sopranistko Natalijo Vorobjovo Biorro, ki je pela v SNG Maribor in Graški operi. Vesela sem bila, da si je vsake toliko odtrgala uro dragocenega časa in mi žal le v nekaj srečanjih predala svoje dragoceno znanje, saj je kmalu naredila samomor, jaz pa sem zato za nekaj časa opustila petje.
Udeležili ste se tudi avdicije, ki jo je v Modeni priredil sloviti tenorist Luciano Pavarotti. Kako se spominjate te izkušnje?
Mama je v časopisu zasledila, da Pavarotti prireja avdicijo za mednarodno akademijo, ki jo je odpiral v Modeni. Prijavilo se je blizu 100 pevcev iz vsega sveta, sama pa sem nastopila med prvimi. Ko sem začela peti, me je Pavarotti hitro prekinil in rekel, naj pojem na glas, saj nisem v sobi z nekaj kvadratnimi metri, ampak v teatru, ki je bil zares ogromen. Mislila sem si, da pač nimam glasu za operno petje in sem s tem po vsej verjetnosti zaključila, zato sem sproščeno poskušala dati malo več glasu. Bil je fasciniran in zato želel, da odpojem z njim še en zelo slaven duet iz opere La Boheme, ki pa ga sama nisem poznala, zaradi česar sem ga odpela s precej rezerve. Čeprav nisem bila sprejeta na akademijo, mi je celotna izkušnja dala veliko zagona za naprej. Kmalu za tem sem prav tako v Modeni obiskovala neko zasebno akademijo, ki pa so jo zaradi pomanjkanja sredstev čez par mesecev zaprli.
Pred vrati je nova sezona šova Slovenija ima talent. Kaj pa je vas gnalo takrat, da ste se prijavili?
Prve sezone Talentov sploh nisem spremljala, ker sem bila takrat v tujini, zato so me v nastop v oddaji pregovorili domači. Brat me je dobesedno vlekel čez cesto do prizorišča prvega predizbora, ker mi je bilo tako zelo nerodno. Še posebej nelagodno sem se počutila, ko so me začeli snemati, slikati in postavljati razna vprašanja. Mučno mi je bilo tudi petje z mikrofonom, ki ga še danes ne maram (smeh). Čeprav so mi takrat mnogi svetovali, naj nastopim s pop skladbami, sem pela tisto, kar mi je ležalo – opero. Nisem šla tja, da bi zmagala, ampak da pokažem, kaj me veseli, da dam iz sebe tisto, kar čutim. Tekmovala sem torej sama s sabo. Mogoče me je prav to popeljalo čisto do konca.
Ko se sedaj ozrete nazaj, kakšno poglavje v karieri vam predstavlja omenjeno tekmovanje?
Talenti so bili zame dokaz, da nekaj zmorem. Ne morem verjeti, da se ljudje tudi po sedmih letih še vedno tako dobro spominjajo mene in mojega glasu. Je pa res, da je po zmagi publika začela od mene veliko več pričakovati. Prej je bilo petje zame nekaj, kar sem počela spontano, z velikim veseljem in brez obremenitev, po Talentih pa se je temu pridružil občutek velike odgovornosti do drugih. Bremenilo me je tudi to, da nisem imela glasbene izobrazbe.
So vaje za Talente občasno res potekale kar v avtomobilu?
Res je. Najstarejša hči je bila takrat še majhna in s petjem nisem želela motiti njenega spanca. Glasna muzika iz predvajalnika otrok običajno ne zbudi, medtem ko gre pri mojem petju očitno za takšne frekvence, da jih vselej prebudijo. Ko ni bilo druge variante, sem zato šla na parkirišče, se usedla v avto, naravnala elektronsko varuško in pela od 15 do 20 minut. Bilo je sredi zime, ko so vsi imeli zaprta okna in me zato nihče ni slišal. Menim, da je 15 minut vadbe dnevno super za ohranitev prožnosti glasu, lepo pa je, če imam vsake toliko med vajo kakšnega poslušalca, ki mi zna podati kritiko. To vlogo je velikokrat prevzela kar moja mama, ki sicer ni glasbenica, ima pa dober posluh.
Že večkrat ste se preizkusili tudi v igralskih vodah. Kako ste se znašli v različnih vlogah?
Večinoma sem igrala vloge mladih, včasih celo naivnih deklet, saj je sopran običajno pisan za takšne upodobitve. Vsako vlogo moram sama najprej naštudirati in začutiti, potem pa se kar naenkrat zgodi nekakšen preobrat in moje zlitje z likom. Preden pride do tega, pa imam občutek, da sem vklenjena. Sploh prva vloga je bila naporna, saj je šlo za opereto Spomladanska parada, kjer sem morala ob vsem petem in igranem tekstu še plesati s profesionalnimi baletkami. Vse to je bil zame precejšen zalogaj, hkrati pa tudi velik izziv.
S kakšnimi izzivi se spopadate v zadnjem času?
Trenutno sem v prvi vrsti predana mamica treh otrok, s katerimi je zaradi majhne razlike v starosti mlajših dveh precej pestro, a tudi zabavno in lepo. V zadnjih treh letih sem se torej posvetila predvsem družini, odslej pa bom imela ponovno več časa za petje, saj se je pričela šola, za mlajša otroka pa jasli. Tako bo nekaj več časa ostalo tudi za moj hobi, ki so latinsko-ameriški plesi.
K čemu pogledujete v prihodnosti?
Nekateri so mnenja, da sem zaradi družinskih obveznosti najbrž zaključila s petjem, ampak sama imam še veliko idej in moči za nove pevske poti. Preizkušam različne zvrsti. Moji zadnji nastopi so bili bolj pop obarvani, še vedno pa iščem svoj stil, v katerem bi me poslušalci takoj prepoznali. V prihodnje bi rada naredila zgoščenko, ki bi ji z veseljem prisluhnili tudi vsi tisti, ki ne poslušajo opere. Bila bi torej za vse, ki želijo enostavno slišati moj glas. Gledam predvsem na to, da glasba pride iz srca, je polna ljubezni, topline in nežnosti ter pusti nek čustveni naboj. Le tako te ljudje lahko začutijo in dobijo kurjo polt. Pojem zato, da nekomu dam nekaj, kar sicer ne more kupiti v trgovini, nekaj, kar ni zapakirano na polici. Zaradi publike in velike ljubezni do petja še vztrajam na glasbeni poti.
Sandra Krkoč Lasič
Foto: Foto Lado d.o.o. Nova Gorica
