Solkanec Jure Pellegrini je za zdaj edini slovenski predstavnik v najvišjem motorističnem razredu MotoGP. Kot mehanik že vrsto let skrbi za dirkalnik Yamahine tovarniške ekipe. Nekaj sezon je preživel v boksu večkratnega svetovnega prvaka Jorgeja Lorenza, trenutno pa še ob dveh mehanikih bdi nad motociklom mladega Španca Mavericka Viñalesa. Kljub svojim dosežkom ostaja skromen, druženje z zvezdniškimi dirkači pa je zanj nekaj povsem vsakdanjega. Nekateri med njimi so mu podarili tudi čelado s podpisom, tako da ima sedaj doma pravo malo zbirko. »Vsaka od teh čelad ima svoj čar, je en takšen lep spomin,« pravi. Skupaj z dirkači in vso preostalo ekipo doživlja vzpone in padce: »Vzdušje v boksu med dirko je seveda odvisno od rezultata. Če ne gre dobro, bolj kislo gledamo. Mehaniki pa med samo dirko nimamo več kaj. Ko pilot enkrat štarta, je vse na njem.«
Že od otroštva vas veže ljubezen do motorjev. Kdaj ste jih začeli tudi popravljati?
Motorji so me začeli zanimati že, ko sem bil zelo majhen. Tudi moj tata je bil mehanik in sem zato zmeraj imel veselje, da sem kaj popravljal, najprej kakšen avtomatik, postopoma pa vse večje motorje. Ker sem odraščal tukaj ob meji, sem že kot mulc hodil v Italijo kupovat revijo Moto Sprint in gledat prenose dirk, ki jih tukaj v Jugoslaviji ni bilo.
Kakšna je bila vaša pot do MotoGP?
Začelo se je leta 1999, ko sem se pridružil ekipi De Cecco iz Vidma, kasneje pa sem delal še pri nekaterih drugih italijanskih zasebnih ekipah in tako spoznal pravi krog ljudi. Videli so, da sem priden, zato me je eden od japonskih sodelavcev predstavil Yamahi. Šel sem na preizkušnjo, bili so zadovoljni z mano in me vzeli za svojega. Tako sem se prebil v kategorijo Superbike, ko pa je naš glavni dirkač Ben Spies leta 2010 prestopil v MotoGP, sem mu sledil. Do tu, kjer sem zdaj, sem prišel z vztrajnostjo in s trdim delom. Vedno sem poskušal delati čim manj napak, brez njih pa ne gre. Kdor dela, dela tudi napake.
Sredi marca se je začela nova sezona MotoGP. Ste v ekipi uvedli kakšne posebne novosti?
Vse, kar je povezano z razvojem, naredijo v tovarni Yamahe na Japonskem in pa v naši bazi v Milanu. Na testiranjih pred sezono določimo smernice glede nastavitev, nato pa izpopolnjevanja potekajo vse leto. V tej sezoni je nekaj novih malenkosti, ampak gredo Japonci vedno korak za korakom, ne delajo kakšnih velikih obratov. Še največja letošnja novost je barva motorja. Lani nam je velike probleme delal agregat, na katerem smo zato preizkušali spremembe, ampak če mene vprašate, še vedno ne zadostne. Največja težava je v tem, da ko se odločimo, s kakšnim agregatom bomo dirkali, je ta zaplombiran na motor in je z njim potrebno odpeljati celo sezono.
Kaj je pomembnejše za uspeh, motor ali dirkač?
Pomembno je eno in drugo, obenem pa se mora poklopiti cela ekipa: od nas mehanikov, preko dirkačev do šefa ekipe, ki mora imeti dobre ideje. Seveda je pomembno, da dirkači celotnemu moštvu zaupajo, ampak ta ista ekipa dela skupaj že toliko let in smo v njej sami stari mački, tako da to sploh ni vprašljivo. Vse se v bistvu začne pri karakteristikah motorja. Če baza, ki jo naredijo v tovarni na Japonskem, ni v redu, potem še tako vrhunski mehaniki ne morejo ničesar popraviti. Ko Japonci naredijo dober motor, cel svet hvali od dirkačev do mehanikov, kadar imamo slabe rezultate, pa smo vsi po vrsti deležni kritik. V zadnjih dveh sezonah sigurno nismo izpolnili ciljev. Cilj pa so zmeraj stopničke.
Najprej ste bili mehanik Jorgeja Lorenza, s katerim ste osvojili tudi naslov svetovnega prvaka, sedaj ste v ekipi Mavericka Viñalesa, moštveni kolega obeh pri Yamahi pa je oziroma je bil veliki Valentino Rossi. Kakšen je pravzaprav običajno odnos med mehaniki in dirkači, ki so prave športne zvezde?
Skoraj celo leto delamo skupaj, zato smo kot prijatelji. Ko se ne vidimo, si pošljemo kakšen SMS, ko se spet srečamo v boksih, si povemo, kaj smo delali doma, se kaj pohecamo. Tako Viñales kot Lorenzo sta v redu osebi, čeprav drugega mogoče marsikdo ne mara. Valentino pa je pač Valentino. Ko imaš njega v ekipi, ni enostavno biti drugi pilot, čeprav naša ekipa dobi povsem enake materiale kot njegova. Kar se tiče marketinga, Rossi za seboj vleče cel motoristični svet. Na tribunah je vse v znamenju njegove rumene barve, tri četrt gledalcev vedno navija zanj, pa naj je dirka v Argentini, Italiji ali na Japonskem. Viñales bo moral še kaj pokazati, če hoče pridobiti navijače.
Pridejo na dirke pogosto tudi slovenski navijači?
Slovenci hodijo kar dosti na dirke, predvsem v Brno, ki slovi tudi po divjih zabavah. Precej jih pride tudi v Avstrijo, Misano in Mugello v Italiji, pa tudi v Španijo, kjer si obenem privoščijo še počitnice.
Slovenci smo sicer zelo športna nacija, v motošportih pa nismo ravno pri vrhu. Zakaj?
V Sloveniji res ni dosti kruha na tem področju, zdaj še manj kot pred leti. Ta šport je drag, če se ga lotiš zasebno. Poleg tega tukaj ni bilo nikoli nobenega dirkališča. Zmeraj, ko je bila gradnja v planu, kot na primer v Vrtojbi ali na Krasu, so bili okoljevarstveniki proti. Če bi se tu naredilo kakšno dirkališče, bi bilo po mojem več zanimanja za motošporte, pritegnili pa bi tudi veliko turistov.
Se sami kdaj usedete na motor?
Leta nazaj sem imel motorje, vozil sem za svoj užitek po cesti, nekaj let pa sem celo tekmoval na dirki Enduro Friuli Venezia Giulia. Ko pa sem začel delati v MotoGP, sem počasi prodal vse skupaj in sploh nimam več motorja. Ko pridem domov, vsaj nekaj dni nočem nič slišati o motorjih. Pozimi raje smučam, poleti pa kolesarim, tečem ali grem k morju in Soči.
Od zmeraj ste bili bolj športen tip, saj ste bili v preteklosti tudi uspešen kajakaš. Kaj je pretehtalo, da ste se raje odločili za motociklizem?
Bil sem priden tudi v kajaku, perspektiven kot mladinec in dober kot član, ampak zmeraj sem imel večje veselje do motorjev. Že 45 let imam v krvi bencin. Tudi kot kajakaš pa sem dosti potoval, tako da sem že celo življenje na poti.
Za tem, ko večji del leta preživite nekje v tujini, kaj vam pomeni, ko se vrnete nazaj domov?
V tem poklicu moraš biti zagotovo tip za potovanja, jaz sem takšen. Letos sem bil že na Japonskem, kjer smo sestavljali motor, nato smo imeli v Maleziji in Katarju testiranja. V Katarju je bila tudi prva dirka, sledita Argentina in Amerika, za tem pa se preselimo v Evropo. Vedno grem rad na pot, ker se hitro naveličam enega in istega kraja, ampak zmeraj rad pridem tudi domov. Je tudi kje drugje lepo, a tukaj mi je najlepše. Imamo lepo klimo, lahko pijemo vodo iz pipe, Soča je lepa, blizu je morje, hrana je dobra, kolon ni na cesti. Ko hodiš okoli po velikih mestih, vidiš, da je vse to pomembno.
Sandra Krkoč Lasič
