Novogoričan Klemen Miklavič, doktor znanosti, je kot strokovnjak za šolstvo in izobraževalne sisteme angažiran v različnih mednarodnih projektih, trenutno v glavnem mestu Kraljevine Savdske Arabije zaključuje delo pri vladni agenciji za evalvacijo izobraževanja. Zaposlen je pri škotski agenciji Scottish Qualification Agency, ki sicer Savdski Arabiji pomaga pri vzpostavljanju nacionalnega ogrodja kvalifikacij za vse sektorje izobraževanja. Poleg navedenega je Klemen Miklavič tudi pridruženi raziskovalec na Centru za edukacijske politike (CEPS) Univerze v Ljubljani, raziskoval pa je že na Univerzah v Oslu in Deustu v Bilbau. Je tudi predsednik Komisije za terciarno izobraževanje in mestni svetnik Mestne občine Nova Gorica.
Klemen, marsikdo, ki je prebral zgornji uvod, se verjetno sprašuje, kako vam je vse to uspelo. Konec 2015 ste postali doktor znanosti, kmalu za tem pa ste se podali v svet mednarodnega raziskovanja. Že dobro leto živite in ustvarjate v Savdski Arabiji, kjer sodelujete pri reformah tamkajšnjega izobraževalnega sistema. Kako je prišlo do tega povabila?
V Savdsko Arabijo sem se preselil na povabilo škotske agencije za kvalifikacije. Za izvajanje enega od projektov, ki je del obsežne reforme saudskega izobraževalnega sistema, so Škoti potrebovali strokovnjaka z mojim profilom in izkušnjami. Skupaj s tremi strokovnjaki s Škotske, Anglije in Nemčije tako tvorimo terensko ekipo. To je nekakšna svetovalna skupina, ki saudskim kolegom pomaga pri razvoju nacionalnega ogrodja kvalifikacij.
Kakšna je konkretno vaša vloga?
V praksi domačinom pomagamo razvijati standarde in kriterije, ki določajo minimalno stopnjo kakovosti za vse kvalifikacije iz vseh stopenj in sektorjev izobraževanja v državi. To naj bi med drugim prispevalo k izboljšanju relevantnosti kvalifikacij za saudsko gospodarstvo. Saudski princ prestolonaslednik je napovedal velik nacionalni transformacijski načrt, ki je usmerjen v modernizacijo saudskega gospodarstva in zmanjšanje odvisnosti od prodaje nafte. Spreminjajoče se gospodarstvo pa potrebuje ustrezne veščine in kompetence, torej spremembe v izobraževanju.
Celotna preobrazba saudskega gospodarstva gre torej v smeri modernizacije in teži k manjši odvisnosti od prodaje nafte. Kako vi vidite ta problem?
To je resen problem za državo, kjer so naftna in z njo povezana industrija ter javni sektor glavni zaposlovalci. Druge panoge so trenutno zanemarljive. Lahko si predstavljate, kaj se bo zgodilo z državo, ko nafte ne bo več, ali ko bo postala nepomembna. Popoln kolaps sistema. Prav zato Savdijci veliko vlagajo v izobraževanje, saj verjamejo, da je to ključnega pomena za omogočanje zaposlovanje številčnega mladega prebivalstva v novih panogah, kot so: telekomunikacija, obnovljivi viri energije, turizem in drugo. Trenutno mora Saudska Arabija uvažati usposobljeno delovno silo tehnične stroke s Filipinov, Pakistana, Egipta, Sirije, Indije, Kitajske.
Lahko na kratko potegnete vzporednice med našim in njihovim izobraževalnim sistemom?
Tako kot v Sloveniji tudi v Saudski Arabiji mladi težijo k univerzitetni izobrazbi, saj ta obeta višji družbeni status kot strokovna izobrazba. Toda velike državne univerze se ne tu ne tam niso ustrezno preoblikovale, da bi ustrezale novim razmeram. Ob trendu vpisovanja na univerze pa je v obeh primerih zaznaven zaton poklicnega usposabljanja. Nekoliko bolj spektakularne so razlike med državama, kot naprimer: strogo ločevanje dečkov in deklic na vseh ravneh izobraževanja, vključno z univerzami. Pred kratkim je ena sama univerza uvedla skupna predavanja, vendar so študentje od študentke še vedno ločeni znotraj predavalnic. Bistvena razlika je tudi v finančni podlagi. Univerza kralja Sauda, ki je po številu študentov primerljiva z Univerzo v Ljubljani, razpolaga z več kot dvema milijardama evrov proračuna, medtem ko Ljubljanska razpolaga z okoli tristo milijoni.
Dve leti ste delali tudi kot strokovnjak za izobraževanje in manjšine pri misiji OVSE na Kosovu. Tam ste vodili projekte za vzpostavitev izobraževanja za manjšinske etnične skupnosti. Kakšna je vaša »balkanska« izkušnja?
Balkan, posebej življenje in delo na Kosovu, predstavljajo eno najlepših obdobij moje profesionalne kariere. Tam sem spoznal veliko dobrih ljudi, Albance, Srbe in pripadnike drugih etničnih skupin. Še vedno ohranjam prijateljske stike, Kosovo tudi redno obiskujem. Pravzaprav imata Savdska Arabija in Kosovo pomemben skupni imenovalec: obe državi sta žrtvi predsodkov in krivičnih sodb − zaradi nepoznavanja njihovih kultur.
Če se vrneva nazaj v Riad. Življenje tam je neprimerljivo z našim. Ste se z lahkoto vključili v njihovo kulturo, drugačen način življenja?
Sem. Za moškega to ni poseben problem. Našel sem način življenja, ki mi ustreza. Za ženske pa je precej drugače. V lokale lahko vstopajo le, če v njih obstaja tako imenovani družinski oddelek. Najraje se zadržujejo v številčnih in ogromnih nakupovalnih centrih. V njih poleg trgovin najdemo tudi zabaviščne parke, dvorane z video igricami, drsališča in druge oblike družinske zabave. Ženske imajo dostop do slačilnic, kjer lahko slečejo črna ogrinjala in rute, si pomerjajo oblačila iz trgovin in se pomenkujejo.
Lahko sklepam, da vam mestni vrvež ugaja. Riad ima namreč več kot pet milijonov prebivalcev.
Zelo dobro shajam v velikih mestih, zato mi je tudi Riad všeč. Ulice so varnejše kot v evropskih prestolnicah. Sprehodi ponujajo raznolike razglede po različnih mestnih četrtih. Veliko je restavracij, kavarn, tudi hitre hrane je na pretek.
Vam delovne obveznosti dopuščajo tudi kaj prostega časa? Kako ga izkoristite?
Enkrat na teden grem k brivcu. Kot zanimivost naj povem, da so najboljši pa tudi najcenejši indijski. Tam vedno srečam kakšne zanimive ljudi za klepet, najpogosteje govorimo o nogometu. Sicer pa imam najraje sprehode po riadskih souqih, to so ogromne arabske tržnice, kjer lahko najdemo tepihe, parfume, kavo, zlatnino, srebrnino, dragulje, oblačila, sandalovino, sadje, zelenjavo, dateljne, najdejo se tudi slastni mamuli – arabski piškoti polnjeni z datljevim nadevom in cimetom. Seveda ni vse kot doma, a ravno v tem je čar. Javnih prireditev, kot so koncerti in drugi spektakli, skorajda ni. Prestolonaslednik princ Mohamed sicer uvaja določene oblike spektakla, kot je ameriška rokoborba. Govori se tudi, da bo konec leta v Riad prišel prvi kino, seveda z ločenimi dvoranami za ženske in moške. Trenutno se odvija tradicionalni etno-kulturni festival in v tem času se v Riad zgrinjajo predstavniki vseh regij Kraljevine.
Okolje, podnebje in narava gotovo niso primerljivi s Slovenijo. Imajo puščavska prostranstva vendarle svoj čar?
Res je. V katerikoli smeri zapustiš Riad, se znajdeš v puščavi s skalnatimi grebeni, soteskami in peščenimi sipinami. Primerilo se je, da sem na eni izmed pohodniških tur v daljavi zagledal nekaj nenavadnega. Oddaljil sem se od skupine pohodnikov, da bi potešil radovednost, in prišel do beduinskega tabora. Pastir, ki je ravno pripeljal čredo kamel v ogrado, me je pričakal z nasmehom in s skledo pravkar pomolženega kameljega mleka. Po kratki izmenjavi vljudnostnih fraz mi ga je ponudil. Zagrabil sem še toplo skledo in prvič v življenju pil sveže kamelje mleko. O možnih prebavnih posledicah seveda nisem veliko razmišljal, saj je bila situacija tako spontana in pristna, da poklona preprosto ni bilo mogoče zavrniti. Srečanje s pastirjem je bilo tudi sicer nadvse zabavno.
Lahko torej zaključiva, da ste si v tem relativno kratkem času nabrali veliko dragocenih izkušenj, tako poslovnih kot osebnih. Vse to pa je gotovo tudi posledica vaše visoke izobrazbe, zaradi katere ste sploh dobili možnost, da se dokažete. Kaj bi torej svetovali izobraženim mladim, kje so priložnosti?
Ne počutim se poklicanega, da bi delil življenjske nasvete. Lahko pa povem, da če bi bil še enkrat mlad, bi še več možnosti izkoristil za daljša potovanja, delo in bivanje v različnih državah sveta. Začenši z Erazmus študijskim semestrom v tujini. V vsaki taki izkušnji vidim priložnost za razvoj duha in širitev obzorja. Po vseh izkušnjah, ki sem jih dobil po svetu, sem še trdneje prepričan, da imata Nova Gorica in njena regija izjemen potencial. Pozval bi vse mlade in tiste z idejami, znanjem in motivacijo, naj se aktivno vključijo v javno življenje na Goriškem. Četudi oddaljen nekaj tisoč kilometrov sem se kljub temu pridružil skupini, ki verjame v ambiciozno vizijo Nove Gorice, in se skladno s to vizijo vključil v lokalno politiko. Želim si, da bi se še več Goričanov opogumilo in se izpostavilo za dobro mesta in regije. Prepričan sem, da Goriška zmore več. Veliko več.
Barbara Skorjanc
