Dobiva se, kot pravi sam, na njegovem priljubljenem kraju, najlepšem delu Nove Gorice. Koronskim razmeram primerno v naravi, na vrhu Kekca. Prijeten sogovornik, neposreden, odprt, z jasno vizijo in ciljem, iskalec nemogočega v naravi. Trudi se, da bi stalno premikal meje, ujel neponovljivost trenutka in ga shranil kot spomin na trenutek popolnosti. Vedno znova išče idealne vremenske pogoje in lokacije ter se jim prilagaja: »Tukaj je veliko razmišljanja, načrtovanja, treba je imeti čas.«
Številni vas označujejo kot »iskalca strel in neviht«. Kakšni so bili vaši začetki, kaj vas je povleklo v fotografijo?
Vedno so me fascinirali naravni pojavi: moč narave, igra svetlobe. Všeč so mi lepe stvari. Razmišljal sem o tem, kako bi to ujel, shranil, pokazal. Postopoma sem dobil orodja in svojo vizijo sem hotel realizirati. Zdi se mi pomembno, da z leti, ko imaš znanje, sposobnosti in čas, tisto, kar čutiš kot otrok, preneseš naprej. Deliti z družbo, to je tisto, kar nas osrečuje. Luč, ki jo nevihta proizvede, je izjemno fascinantna, ker traja zelo kratek čas. Ne moremo podoživeti tistega, kar smo videli, zato je najboljša fotografija. Spomni nas na vse posebnosti in nam obudi občutke, ohrani v spominu to neverjetno svetlobo.
Ste samouk ali ste imeli kakšne posebne vzornike?
Gledaš, kar ti je všeč, usmerjajo te malenkosti. Skozi razvoj te usmerjajo primeri drugih. Kot ti uspe nekaj ponoviti, začneš iskati, kako bi sam ustvaril nekaj edinstvenega, drugačnega, kar izraža tvoj stil in pogled. Vse to je bilo del mojega procesa. Videl sem nekaj, kar me je fasciniralo, a hkrati sem moral vseeno prej sam to narediti, da sem res začutil, kako težko je nekaj zares narediti. Poznati moraš spremenljivost vremenskih pogojev, lokacije, imeti čas. Vsi že spijo, ko greš ti šele ven. Vse to odkrivanje povzroči rojstvo posebne kategorije fotografov, poznavalcev pojavov.
Kateri kraji in čas v letu so najbolj primerni za fotografiranje strel?
Začne se lahko že zgodaj spomladi in včasih traja tudi do pozne jeseni. Najboljše obdobje pa se začne nekje z majem. Poleti je zaradi vročine in prehoda hladnih front večja možnost močnih neviht in takrat sem najbolj pozoren, kam in kdaj bo prišla najsilovitejša, in se poskušam temu prilagoditi. Stopnja nevarnosti je najbolj visoka, adrenalin načrtovanja, kako se boš branil, kje bo najbolj varno in hkrati odlična pozicija za fotografiranje. Praktično do zadnje ure moraš biti zelo pazljiv na spremembe napovedi vremena. Skorajda sem že pozabil na lepe sončne vroče dni; ko se gredo vsi kopat, jaz gledam, kdaj bo slabo vreme. (Smeh.)
Imate kakšno posebno destinacijo na svetu, kamor bi se odpravili, da je posebej značilna za fotografiranje neviht?
Ogromno je zelo dobrih lokacij. Uganda je gledano cenovno zelo ugodna, lokacijsko pa zelo zahtevna država zaradi varnosti. Imajo pa ogromno vlage, hribovito pokrajino blizu jezera, kar omogoča nastanek lepih nočnih neviht in precej strel na leto. Druga destinacija je vsekakor Venezuela. Posebej zanimiva je lokacija zraven velikega jezera Maracaibo, kjer so nevihte praktično 160 dni v letu. Skoraj nemogoče je, da bi prišel tja in ne bi bilo vsaj ene nevihte v enem tednu. Zelo zanimive lokacije so tudi drugje po svetu, vendar še manj poznane zaradi pomanjkanja informacij, radarjev, satelitskih slik in senzorjev zaznavanja strel.
Ukvarjate se tudi s fotografiranjem dogodkov, porok, športnih dogodkov … Kakšne so specifike in v čem najbolj uživate?
Fotografirati poroko je vsekakor čast. Dandanes ima malo fotografov možnost fotografirati večje število porok, ker nas je toliko. Vedno znova sem hvaležen, da imam priložnost prisostvovati združitvi parov. Vsakič se moraš maksimalno potruditi, biti zelo zbran, da pričaraš enega izmed najpomembnejših dogodkov v njihovem življenju v najlepši luči. Kulturni dogodki so tudi zanimivi. Vedno spoznaš kaj novega, vsak dogodek ima svoje specifike. Rad imam, da so stvari raznolike.
Sodelovali ste pri številnih odmevnih projektih. Kateri so vam ostali še posebej v spominu?
Eden takih je bilo fotografiranje največjega Korana na svetu leta 2011 v Indiji in Italiji. Zelo sem počaščen, da so me izbrali za ta projekt, čeprav še nisem imel veliko izkušenj. Fotografiral sem ga v živo in bil udeležen pri njegovi izdelavi. Gre za največjo tiskano sveto knjigo Koran na svetu, ki je bila vpisana tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Posebna je tudi lanska uničujoča nevihta v Umagu, ko sta me na fotografiranju spremljali tudi žena in hčerka. Drevesa so se podirala, veter je pihal več kot 150 km/h, ko pomisliš, da je ogrožena tvoja družina, postane vse skupaj še bolj nevarno in neodgovorno. Bili so tudi drugi dogodki, npr. fotografiranje nevihte na Sabotinski cesti nad Novo Gorico, neponovljiva fotografija solkanskega mostu v večjem dinamičnem razponu … Šele na koncu, ko postaneš zasut z vsemi stvarmi, ko si ne moreš vzeti več toliko časa za fotografijo, vidiš, da so bili tisti trenutki edinstveni.
Opazila sem tudi vašo fotografijo na plakatu za EPK 2025 Go Borderless. Bolj naključje ali gre za večje sodelovanje?
Določena skupina ljudi v mojem okolju me že pozna in so vedeli, da imam nekaj materiala. Naključje, da in ne. Veliko dogodkov prej in sodelovanj me je pripeljala do tega, da je prišla moja fotografija do tja. Hvaležen sem vsem, ki so me tako ali drugače podprli, da podpirajo mojo strast, veselje. Veliko je tudi drugih del, ki so prodrla v tujino in na katera sem zelo ponosen. Želim si še boljšega materiala, ker je vedno prostor za izboljšave, vendar se prilagajam trenutni situaciji in upam, da mi bo uspelo kdaj še kaj bolj edinstvenega in neponovljivega.
Bili ste tudi izvrsten atlet, večkratni državni prvak v skoku s palico. Kaj vam je dala atletika za življenje?
Predvsem zdravje. Imel sem tudi nekaj poškodb, ki jih občasno občutim še danes, pa vendar. Dala mi je borbenost, zbranost, spretnost, spoprijemanje z izzivi, trenutnimi situacijami, veliko odrekanja. Hkrati si pomirjen, ker si nekaj naredil in se vračaš v sanjah nazaj, da še to počneš, vendar telo ni več sposobno takih naporov. Ko postaneš starejši, ceniš vse, kar se je zgodilo prej, vse, ki so ti pri tem pomagali in ti stali ob strani. Hvaležen sem družini in trenerju, da so me gnali naprej, čeprav sem bil ‘težek primer’, trmast. Vsi v športu moramo biti v enem delu trmasti, kar včasih vodi tudi v pozitivno, do dobrih dosežkov. Nimam od atletike nekega finančnega bogastva, imam pa notranje zadovoljstvo.
Fizična in tehnična zahtevnost discipline ter hkrati tudi nevarnost skoka ob palici … Podobne vrline vidimo tudi v fotografiranju neviht in strel, stalno iskanje nekega adrenalina?
Povezava nedvomno je. Pri skoku s palico si le človek, ki se bori s fiziko tega športa, ki je precej zahtevna. Veliko je različnih dejavnikov. To mi pomaga tudi pri nevihtah. Spet me postavi v vlogo otroka, ki gleda z nižje perspektive visoko gor nad sabo in se čudi temu ogromnemu pojavu, moči. Isto kot v športu, ko občuduješ elito skakalcev s palico. Gledaš na podoben način. Gledaš z nižje perspektive gor v nebo, kako je vse to mogoče, kako je vse to fascinantno in polno vsega tistega, kar iščeš. Zlato za moje oči.
Nika Vrabec
