Renčanec Rok Stubelj, ki se je v zadnjem času udomačil v Ljubljani, se je pred nekaj leti lotil obnove starih koles, pri čemer skuša čim bolje poustvarjati originale. Zatrjuje, da je mogoče v pogon ponovno spraviti čisto vsako kolo, ne glede na njegovo stanje. Osredotoča se predvsem na dirkalna kolesa oziroma tako imenovane specialke iz obdobja med sedemdesetimi in devetdesetimi leti, torej časa njegovega otroštva in mladosti. Njegova zbirka šteje že preko 35 renoviranih primerkov, vse pogosteje pa se nanj obračajo tudi prijatelji in znanci, ki si morda želijo obnoviti družinsko dediščino ali enostavno poganjati pedala v vintage slogu. Sprva ljubiteljska dejavnost naj bi se pod znamko Vintage velo Re-cycling v kratkem spreobrnila tudi v posel.
Seveda se tudi sam precej pogosto zavihti na kolo in z njim najraje premaguje dolge razdalje. »Tako imam veliko časa za razmišljanje,« priznava sogovornik, ki je navdušenje nad športom sprva usmerjal v alpinizem. Osvajal je vrhove na različnih koncih sveta, od zloglasnega Cerro Torreja v Južni Ameriki do višavij v Nepalu, v steni pa je spoznal tudi svojo ženo.
Je v vašem življenju nastopil kakšen poseben moment, ko vas je zagrabilo, da bi začeli obnavljati odrabljena kolesa?
S sodelavcem sva med obhodom športnega centra, kjer sem bil zaposlen 20 let, naletela na zavržen bicikel v odpadnem kontejnerju. Nekaj let je nato čakal na popravilo, v času pričakovanja drugega otroka pa sem se odločil, da ga obnovim. Delo me je tako prevzelo, da sem se po uspešno opravljenem prvem projektu hitro začel ukvarjati z novim. Šlo je za izdelek znamke Legnano, pri katerem sem imel ogromno težav in vanj veliko investiral, a sem se tudi dosti naučil. Nastal je izjemno estetski končni produkt, v katerega so se vsi takoj zagledali, pred kratkim pa je dobil tudi novega lastnika, čeprav sem se do nedavnega izogibal prodaji iz svoje zbirke.
Že v otroštvu ste radi razstavljali stvari. Je bilo med njimi tudi kakšno kolo?
V zgodnjih najstniških letih sem očetov Legnano Condorino, hitro mestno kolo z ravnim krmilom iz osemdesetih, predelal v cestno kolo. Razdrl sem ga, prebarval ter sestavil z novim krmilom. S prijateljem, ki je imel starejšo specialko, sva se nato iz Renč zapeljala v Batuje ali Selo, kar se nama je takrat zdelo kot drugi konec sveta. Starši seveda niso vedeli za najine podvige.
Pri renoviranju ste razvili nekakšen oseben slog. Čemu ste zavezani?
Sam se želim čim bolj približati originalu, da je kolo videti, kot bi prišlo iz tovarne, čeprav morajo biti do neke mere vidne tudi sledi časa. Da dosežeš čim lepši končni videz, je treba izpostaviti čim več detajlov. A ne gre samo za estetiko. Kolesa, ki jih obnovim, niso le zbirateljski primerki, ampak je cilj, da tudi brezhibno delujejo in lahko gredo spet v cestni promet.
So obnovljeni dirkalniki na cesti lahko konkurenčni novim modelom?
Po ravnini morda še, v klanec pa ne, ker so nekaj kilogramov težji, kar avtomatsko pomeni manjšo konkurenčnost. Je pa večina starejših specialk po mojem mnenju bolj komot za vožnjo, saj so mehkejše in bolj fleksibilne.
Lotili ste se obrti, ki počasi izumira. Od kje črpate vse potrebno znanje?
Priučiti sem se moral več segmentov, od sestavljanja kolesa, kromiranja do barvanja ali polaganja usnja, za katere so bili nekdaj v tovarnah zadolženi različni ljudje. Danes je celotna obrt avtomatizirana in težko najdeš mojstre, od katerih se lahko še učiš določenih postopkov. Dolgo sem recimo iskal nekoga za ročno izrisovanje črt. Končno sem našel možakarja, ki mi je v roke dal čopič iz konjskih dlak in mi pokazal proces dela. Sicer pa so mi ogromno znanja predali v trgovini Čuk v stari Gorici, ki ima že več kot stoletno tradicijo in kamor sem kot mulc hodil občudovat vsa ta fantastična kolesa. Veliko sem se naučil tudi od Danila Bizjaka, ustanovitelja trgovine Djak in izdelovalca okvirjev za kolesa. Nato se naprej povezuješ z različnimi ljudmi in se vsak dan nekaj novega naučiš. Ko misliš, da si videl že marsikaj, te zmeraj kaj preseneti. Ravno v tem je lepota.
Vam je obnova katerega od primerkov predstavljala še posebej velik izziv?
Bolj kot je kolo redko in več detajlov kot ima, bolj je obnova zapletena. V dar sem dobil redek primer Colnago Regal Arabesque, ki naj bi jih bilo le okoli 500 na svetu. Ta je bil sploh edinstven, ker je imel spredaj posebne vilice. Bil je precej poškodovan, zato sem mislil, da ga bo nemogoče rešiti, a sem ga v dveh letih le uspel znova sestaviti. V tem primeru sem ugotovil, da se vse da, če vztrajaš do konca. Takšno razmišljanje pri meni izhaja iz alpinizma. Za omenjeno kolo sem dobil že več ponudb za odkup, ampak takšno dragocenost imaš v rokah enkrat v življenju, zato sem vedno odklonil. Nasploh se navežem na vsako kolo, ki ga obnavljam, tudi če ni moje.
Ste zagledani v kakšen poseben model starih koles, za katerega bi resnično želeli, da vam nekoč pride v roke?
Niti ne. Večji izziv mi predstavlja to, da nikoli ne veš, kaj boš dobil v roke. Ko sem se poslavljal iz nekdanje službe, so mi bivši sodelavci podarili star okvir ženskega kolesa Iride. Želeli so me malo pohecati in mislili, da ga bom vrgel proč, ampak sem ugotovil, da gre za unikaten in zelo luksuzen model. Podobno sem na fantovščini dobil legendarni Rog Maraton v čudovitem stanju, ki sem ga moral voziti po praznih gumah. Naslednji dan sem to obžaloval, saj so bile gume še original Sava Kranj Jugoslavija. Zame je bilo kolo žal premajhno, zato sem ga prodal naprej nekemu fantu, ki si ga je zelo želel in ga še vedno vozi.
Veliko odrabljenih koles konča na odpadih. Kako se torej prebijete do njihovih delov?
Starejše kot je kolo, težje je dobiti njegove dele. Nekatere se lahko išče tudi več let, včasih pa jih je treba celo izdelati. Ko recimo nisem našel določenih vilic iz osemdesetih let znamke Iride, sem se s pomočjo posrednikov obrnil na njihovo tovarno, kjer so mi jih izdelali po naročilu in vtisnili gravuro. Velikokrat se je težko dokopati tudi do ustreznega orodja, zato so mi marsikdaj priskočili na pomoč kolegi strugarji. Sicer pa sem povezan z zbiratelji in drugimi navdušenci po celem svetu, od Japonske do ZDA. Nalepke, ki so prav tako težko dostopne, sem naročil v Avstraliji pri enem največjih zbirateljev, saj ponuja zelo dobre približke originalu. Velikokrat sicer več odštejem za poštnine in carino, kot je vreden sam kos. Vseskozi pa se največ obračam k sosednjim Italijanom, ki imajo na tem področju zares bogato tradicijo.
Je mogoče reči, da se tovrstno restavriranje splača?
To je vprašanje, ki mi ga ljudje ves čas postavljajo. Seveda se splača vse, v čemer uživaš. Obnova nekaterih koles je zares draga, vendar je tudi neke vrste investicija v prihodnost, saj primerki, za katere je bilo že prvotno treba veliko odšteti, po preobrazbi samo še pridobijo na vrednosti. Če pa to nekoga obenem tudi čustveno zadovolji, se še toliko bolj splača. Nekdo mi je recimo v kosih prinesel kolo Bianchi iz leta 1952, ki je bilo dedijevo, želel pa ga je podariti očetu za 60. rojstni dan. Nastalo je super darilo, ki še zdaleč ni bilo poceni, saj je obnova po kosih najdražja zadeva. Večina preprodajalcev po nizki ceni kupi cela kolesa, jih razstavi in nato posamezne dele proda precej dražje.
Zaradi česa so vas vsa ta zavržena in že odpisana kolesa tako zelo prevzela?
Ta odgovor tudi sam še iščem. Ko se usedem na kolo, mi je enostavno lepo, lepše kot se pelješ, večji je užitek. Kolo je zame eden največjih izumov človeštva, saj je edini, ki pretvarja lastno energijo v kilometrino, zato se mi zdi škoda vsakega zavrženega primerka.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Jure Batagelj
