Matjaž Bažato se je rodil v družini, ki je nenehno vpeta v umetniški svet. Njegov oče Marjan Bažato je bil umetniški fotograf, ki je z manjšo galerijo sprva deloval v Šempetru, nato organiziral slikarske kolonije v Zakojci na Cerkljanskem, sredi devetdesetih pa umetniško dogajanje preselil v Hišo umetnikov Bažato na Humu v Goriških brdih. Kmalu zatem je preminil, a njegove ideje so živele naprej. Najstarejši sin Matjaž je vseskozi ohranjal oazo umetnosti v Brdih, pred tremi leti pa se je odločil za nakup petih etaž v kompleksu Astra v Ljubljani, kjer je postavil eno največjih in najsodobnejših zasebnih galerij v Sloveniji. Ko so se v začetku lanskega novembra za Bežigradom odprla vrata Galerije Bažato, se mu je uresničila dolgoletna želja po lastnem razstavnem programu, ki se osredotoča na moderno umetnost po drugi svetovni vojni.
Vaša družina je bila vseskozi zavezana umetnosti. Je bilo delo galerista od zmeraj vaš sanjski poklic?
Sprva je bila to zame zadnja stvar, ki bi si jo želel početi v življenju. Ko pa sem po sili razmer, zaradi prezgodnje smrti očeta, prevzel vodenje Hiše umetnikov, je to postal moj način življenja. Ko ti umetnost enkrat zleze pod kožo, je težko shajati brez nje. Z odprtjem galerije sem izpolnil tudi očetove želje.
Po čem se najbolj spominjate očeta?
Oče je bil družaben in komunikativen človek, ki je rad predajal znanje naprej. Idejo o slikarskih simpozijih je dobil s svojim prijateljem, slikarjem Zvestom Apolloniem. Zamisel je bila najprej uresničena v Bevkovi Zakojci, na posestvu moje mame, ki je tudi bdela nad likovnimi kolonijami in simpoziji ter vedno skrbela za dobro vzdušje. Kasneje pa smo se preselili v Goriška brda, kjer je v prenovljeni stražarnici JLA leta 1994 zaživela Hiša umetnikov Bažato. Ta prostor je bil namenjen izključno ustvarjalnim procesom. Kiparji, slikarji, oblikovalci, arhitekti ali fotografi so prišli k nam dvakrat na leto in tukaj ustvarjali kakšen teden. Umetniki, ki so potrebovali prostor, da bi se pripravili na večje razstave, pa so se tu nastanili za daljše obdobje. Okolje je namreč zelo navdihujoče, kar se odraža tudi na samih umetninah. Hiša stoji na samem, na mirni lokaciji z lepim razgledom, v okolici pa so možne najrazličnejše aktivnosti v naravi. Tudi lokalna skupnost nam je bila vedno zelo naklonjena in ustrežljiva.
Dogajanje v Hiši umetnikov Bažato že tri leta miruje. So vaše galerijske ambicije usmerjene predvsem v prestolnico?
Ravno pred kratkim smo pričeli z adaptacijo hiše, kjer naj bi čez dve leti zasnovali tudi razstavni program. Še naprej bo to predvsem prostor umetniškega ustvarjanja, kot nekakšen satelit galerije v Ljubljani. Morda pa tudi obratno, saj je ljubljanska galerija idejno posledica Hiše v Brdih. Res pa sem galerijo zastavil precej na široko in na veliko, saj je Ljubljana mesto z umetniško tradicijo, kjer so ljudje navajeni kupovati umetnine. Seveda pa se moramo na trgu v prestolnici šele pozicionirati, pridobiti zaupanje ljudi v kakovost, na kateri gradimo. Kljub temu, da sem v svetu umetnosti profesionalno že 26 let, je galerija zame nekaj popolnoma novega.
Kako ste zasnovali razstavni program galerije?
Zaenkrat predstavljamo 16 umetnikov in umetnic različnih generacij, ki so zadnjih 25 let sodelovali v Hiši umetnikov na Humu. Dela dveh fotografov, dveh kiparjev in 12 slikarjev bodo zapolnjevala naš razstavni program v naslednjih treh letih. Kot prva je bila v galeriji postavljena razstava Paratimija vrhunskega slikarja Iva Prančiča, s katerim tesno sodelujeva že desetletja. Trenutno pa je na ogled razstava fotografov Milana Pajka in Janeta Štravsa.
Galerija Bažato se je naselila v stavbi iz kompleksa Astra arhitekta Savina Severja. S čim vas je prevzel ta prostor?
Zunanjost te stavbe me sprva ni prav navduševala, a ko sem videl notranjost, sem se pred tremi leti takoj odločil za nakup. Ta prostor je bil pred več kot 50 leti zgrajen prav za razstavljanje umetnin, a je bila tukaj tudi nekdanja trgovina Gorenja, zaradi česar je bila potrebna popolna prenova. Stavba je pod zaščito Zavoda za varstvo kulturne dediščine, zato je ta bdel nad sanacijo.
Bi nas lahko na hitro popeljali skozi galerijske prostore?
V pritličju je zametek galerije in prostor za prodajo visokokakovostnih alkoholnih pijač, prva in druga etaža pa sta v celoti namenjeni razstavnemu programu; razstavnih površin je kar 700 kvadratnih metrov. Ko se obiskovalci iz pritličja povzpnejo po muzejskih stopnicah iz bračkega kamna, jih v vsakem nadstropju pričaka nekaj več, vedno bolj odprti prostori. Medtem pa so kletni prostori namenjeni prodajnemu programu. Tu je galerija znotraj galerije, poseben kotiček za potencialne kupce, kjer si lahko v miru ogledajo najzanimivejša dela. Pod nivojem zemlje pa sem uredil depo, saj že leta skrbim tudi za primerno hranjenje umetniških zbirk tako fizičnih kot pravnih oseb. V treh depojih – v Ljubljani, Novi Gorici in Postojni – je shranjenih okoli 4.000 umetnin.
Za Bežigradom nastaja vse močnejše galerijsko središče. Vam je to pogodu?
To je lep kvart, res je tu nastala nekakšna avenija galerij. Želim si, da bi se ob umirjanju epidemičnih razmer z ostalimi tukajšnjimi galerijami uspeli dogovoriti za odpiranje razstav na isti dan. Na ta način bi zagotovo pritegnili večjo množico ljudi.
Kot omenjate, se bo v galeriji tudi trgovalo z umetnostjo. Kakšno je trenutno dogajanje na trgu umetnin?
Pametne naložbe v umetnine so prebrodile vsakršne krize; če že vrednost umetnin ni narasla, zagotovo ni padla. Kljub temu stanje za prodajo umetnin nikoli ni dobro, saj povpraševanja skorajda ni. Da se približaš zbirateljem in ostalim kupcem, je treba biti inovativen, vztrajen in delati na terenu. Biti galerist ni poklic, ampak način življenja, saj v vsakem trenutku delam, se srečujem z ljudmi, jih izobražujem, najpomembneje pa jih je pripeljati v galerijo, da se jim približa in predstavi kakovostno umetnost. Zato bomo enkrat mesečno organizirali srečanje potencialnih strank z umetniki, likovnimi kritiki in umetnostnimi zgodovinarji. Kaj predstavlja posamezna stvaritev, namreč razumemo šele, ko jo gledamo s pravimi očmi, za kar pa moramo poznati zgodbo iz ozadja, se potopiti v globino.
V času epidemije se je po svetu zaprlo kar nekaj galerij. Koliko poguma je bilo potrebnega za odprtje lastne galerije?
Ko je bila epidemija na vrhuncu, sem se ukvarjal s sanacijo objekta. Menim, da je treba čim več delati prav takrat, ko je čas najmanj primeren. Ko je vse dobro, gre vsem dobro. Sami smo pripravljeni tudi na morebitna nova zaprtja zaradi epidemije, saj je na naši spletni strani mogoče potovati z miško po prostorih ter si vsako razstavo, vsako posamezno umetnino, ogledati tudi virtualno. Ne glede na okoliščine bomo razstavni program delali naprej.
V teh težkih časih pogosto slišimo, kako pomembna je umetnost za vse nas …
Umetnost obstaja, odkar obstaja človek, in je preživela vse. Težko je govoriti, kaj nam umetnost pomeni, temveč jo je treba doživeti.
Sandra Krkoč Lasič
