Obupan moški je obiskal velikega modreca, da bi mu potožil o svoji težavi s prenaseljenim domom. V isti hiši so namreč stanovali njegova družina in vse bližnje sorodstvo, kar je predstavljalo vir neskončnih konfliktov in problemov. Modrec je pozorno poslušal možakovo pripoved in mu dal nasvet, naj v hišo pripelje kozo in ga ponovno obišče čez teden dni.
Mož nad predlogom seveda ni bil navdušen. V resnici je bil kar zgrožen in je podvomil v modrečevo prištevnost, vendar se je na koncu odločil, da napravi, kar mu je bilo rečeno.
Po tednu dni se je človek vrnil k modrecu. Tokrat ni bil samo obupan, ampak že na meji živčnega zloma. S prihodom koze v njegovo bivališče so se pogoji za življenje dramatično poslabšali, zaradi česar so trpeli vsi družinski člani.
»Razdejanje, hrup, smrad, umazanija, to je nevzdržno! Tega se ne da več prenašati,« je tožil siromak. Modrec je spet pozorno poslušal njegove besede in na koncu le rekel: »Dobro, zdaj odpelji kozo iz hiše. Čez teden dni me ponovno obišči.« Seveda tokrat možak ni pomišljal niti za sekundo, vso pot do doma je tekel, da bi čimprej izpolnil nova navodila.
Sedem dni je minilo in modrec je že pričakoval ponoven obisk tega prosjaka.
Ob tokratnem snidenju je človek zgledal zadovoljen, pomirjen … celo srečen!
Ko ga je modrijan povabil, da spregovori o spremembah po tem, ko je bila koza odstranjena, starec ni mogel prehvaliti zdajšnjega stanja v njegovem domovanju.
»Harmonija, mir, red, čistoča … kot v raju! Vsi smo srečni in zadovoljni, zdaj ko koza ne razgraja več noč in dan,« je vzneseno razlagal moški.
Modrec si je zadovoljno pogladil brado, vedoč, da bo ta človek poslej drugače gledal na morebitne prihodnje težave.
To pripoved sem slišala v najstniških letih in moje razumevanje njene poante se je tekom let spreminjalo.
Nedavno sem z osebo, ki mi je zelo blizu, zašla v intenziven spor.
Ko sem sama pri sebi premlevala, kaj bi se lahko naučila iz te situacije, sem prišla do spoznanja, da je človeška sposobnost empatije oziroma sočustvovanja ključna pri sklepanju in ohranjanju vseh vrst (medčloveških) odnosov. Moč vživljanja v čustvena stanja drugih živih bitij je temeljna za ves svet. S tem, ko prepoznavamo lastne potrebe, se spontano naravnamo tudi na potrebe naših bližnjih (pa tudi ne tako bližnjih), hišnih ljubljenčkov, sobnih rastlin – skratka vsega, kar je živo.
To v nas oblikuje nekakšen »psihološki zemljevid«, na katerem so zabeležene nuje, želje, zahteve, muhe in druge posebnosti oseb, ki naseljujejo naš (intimni) svet.
Samo pomislite na svojo mamo, kako točno predvidi, kaj potrebujete v tem trenutku. Pa ne samo to, ampak tudi, kaj boste potrebovali jutri, pojutrišnjem … čez 10 let.
Z zrelostjo, z izkušnjami in s percepcijo postanejo tej naši »zemljevidi« vedno bolj podrobni, bolj točni, bolje definirani.
Naučimo se rokovati z našimi šefi, s partnerji, z ljubimci, z našimi otroki, s tujimi otroki, z mamami, z očeti, s prijatelji, z znanci, s tujci … Človeka in situacijo znamo oceniti »na oko«. Prepoznamo jih, vemo, na kaj »trznejo«, zaslutimo, v katerem grmu tiči zajec in kako bomo tega zajca najlaže zbezali ven …
Ko se pripravljamo na druženje z drugimi, se naša osebnost, naš govor, naše prioritete prilagodijo njihovim, naučimo se govoriti »čustveni jezik« naših soljudi. V idealni situaciji je takšna pripravljenost obojestranska.
Nič ni narobe, če je naša identiteta elastična in je zmožna zaobjeti različne okoliščine. Prav je, da priznavamo želje in pravice drugih ljudi.
Empatija bo vedno na mestu, vendar ne pozabimo, da zdrav duh terja, da znamo vtise, ki jih poberemo, ob koncu dneva spustiti kot »kozo iz hiše«.
Len Černe
