Slovenija je majhna država, ki pa premore veliko izjemnih športnikov in trenerjev. Marsikdo se je že dokazal v tujini. To velja tudi za 27-letnega Vrtojbenca s stalnim bivališčem v Mirnu, ki se pravkar nahaja na delu v slovaškem mestecu Trenčin, trenerja nogometnih vratarjev Krisa Stergulca. Navkljub mladosti je s svojimi zagnanostjo, profesionalnostjo in željo po dokazovanju že lani poleti prejel zanimivo ponudbo, ki se ji ni mogel upreti.
Kris, kako se počutiš v Trenčinu?
V Trenčinu, mestecu z okrog 60.000 prebivalci, se počutim dobro. Živim v stanovanju blizu središča mesta in stadiona v prijetni okolici. Tu imam vse, kar potrebujem, je pa tudi dobra strateška točka za ogled večjih mest v bližini, ko mi seveda čas to dopušča. Sicer pa se mi življenje bolj ali manj vrti okrog nogometa.
Slovenskim trenerjem se ni lahko prebiti v tujino. Tebi je to uspelo že zelo zgodaj.
Če analiziram različne zgodbe in situacije, mislim, da se Slovencem na nobenem področju ni lahko prebiti v tujino oziroma na boljša delovna mesta. Besedi majhnost in skromnost nas Slovence kar dobro zaznamujeta. Najraje se večkrat povlečemo nazaj, ne verjamemo v svoje sposobnosti. Vseeno pa mislim, da tisti pravi, ki dobijo priložnost, pustijo dober vtis. Seveda pa … brez sreče ne gre. Biti opažen in kasneje izbran je v svetu nogometa danes izjemno težko.
Kdaj si se navdušil za nogomet? Si se že takoj ogrel za vratarja?
Ko si otrok in se odločaš za nogomet, večino motivira pozicija igralca. Vsi vidijo gole in poteze igralcev. Sam sem imel kot otrok zdravstvene težave in takrat je mama prosila tedanjega trenerja Simona Rosiča, če sem zaradi manjših obremenitev lahko na golu. Seveda se ni zavedala, da bom toliko časa vztrajal. Vratar namreč obremenjuje svoje telo, v določenih primerih mogoče celo bolj kot igralec. Poglejte padce, kratke eksplozivne spremembe smeri, udarce … Je pa res, da nisem ravno »dolgoprogaš« oziroma tekaški tip, tako da lahko v žargonu nogometnih oglednikov rečemo, da je mama imela oko.
Kdo izmed vratarjev te je v otroških letih najbolj navdušil? Si imel morda vzornika?
Vsak otrok ima vzornike in ko ga nogomet zasvoji, prične z gledanjem in vizualizacijo najboljših. Otrok se uči in trenira tudi s posnemanjem svojih idolov. Jaz sem v svojem otroštvu najbolj spremljal Italijana Gianluigija Buffona in Nemca Oliverja Kahna. V Gorici sta me takrat navduševala Borut Mavrič in kasneje Mitja Pirih.
V vseh mlajših selekcijah si bil član Gorice, kjer pa nisi dočakal priložnosti v članski konkurenci. Zakaj?
Mislim, da je to vprašanje za druge, težko je biti objektiven do samega sebe. Če se ozrem nazaj in danes gledam na Krisa kot fanta, ki je končal mladinsko nogometno šolo, lahko rečem, da je bil delaven in imel ogromno željo po uspehu. Ni pa bil vrhunski talent in predvsem ni bil vratarsko izobražen do te mere, da bi lahko pri 19 letih stopil na gol v članski konkurenci. Pri izobraženosti pa ključne vloge odigrajo trenerji vratarjev in ljudje v klubih, ki postavljajo stroko na položaje.
V elitni slovenski ligi si zbral tri nastope, vse tri v dresu Radomelj. Zanimivo, debi si doživel prav na tekmi z Gorico in jo tudi premagal z 1 : 0, kar je za vratarje najslajši izid.
V Radomljah sem preživel zanimivo sezono in nanjo rad gledam s pozitivnega vidika. Okusil in odigral sem tekme na najvišjem slovenskem nivoju, spoznal nove ljudi, s katerimi sem še danes v stikih in to me najbolj veseli. Gorico sem pač premagal, tekma kot tekma. Usoda je bila taka, da sem debitiral proti svojemu klubu in ga premagal.
Žal so te pestile poškodbe, zaradi katerih si se že zelo zgodaj odločil, da ubereš trenersko pot. Kdaj si se ogrel za trenerski posel?
S poškodbami kolena res nisem imel sreče, a se kljub vsemu zaradi tega ne obremenjujem in ne iščem izgovorov, zakaj mi ni uspelo. Mogoče bi se s kančkom sreče kariera odvila drugače in bi se danes pogovarjala o drugih temah, a je o tem brezpredmetno govoriti. Mislim, da sem bil od nekdaj igralec, ki ga je ogromno zanimalo. Potreboval sem samo pravo osebo. Ko sem spoznal Mitjo Piriha, uspešnega trenerja vratarjev pri NK Maribor, se mi je odprl nov vratarski svet. Z njegovimi informacijami, entuziazmom in profesionalnostjo sem na ta poklic in nase začel gledati drugače. S trenerskim delom sem se prvič srečal pri najmlajših pri Gorici, sprva kot trener v krožkih. Ko me je s časom to delo začelo vse bolj zanimati, sem začel stremeti k višjemu nivoju in tako postopoma rastel kot trener in oseba.
Slovenci imamo zelo nadarjene vratarje. Najbrž tudi zaradi dobrih trenerjev?
Slovenci se sploh ne zavedamo, kaj imamo s Samirjem Handanovićem in z Janom Oblakom. In tukaj bom kritičen; na področju stroke in samega dela z vratarji smo premalo izkoristili njuni karieri. Da ne bom napačno interpretiran, izkoriščeni v smislu, da bi se lahko več vložilo v delo z vratarji. To mislim tako, da bi se postavila strategija dela, da bi se vlagalo v izobraževanja in da bi bil poklic vratarja in trenerja vratarjev pravilno ovrednoten. Le tako bi lahko ustvarili nove dobre vratarje. Sam smatram, da je v Sloveniji na področju strokovnosti treniranja vratarjev še ogromno prostora za napredek in smo še daleč od maksimalnega potenciala.
Če želiš biti dober trener, se moraš neprestano učiti, izpopolnjevati, udeleževati seminarjev …
Mislim, da je tako povsod, ne glede na delovno mesto. Sam sem diplomiral na Fakulteti za humanistiko. Če sem želel izvedeti kaj novega oziroma več, sem preprosto moral prebrati dodatno literaturo ali vprašati profesorja. Če želiš biti boljši in se želiš izpopolnjevati, moraš investirati del svojega prihodka in prostega časa, da slišiš mnenja drugih in tako dobiš nova znanja in ideje ali celo potrditev, da si na pravi poti. Tako je tudi v nogometu. Bil sem v Amsterdamu, Zagrebu in Veroni, kjer sem prvič sodeloval kot predavatelj in predstavil svojo strategijo dela z vratarji v nogometni šoli ND Gorica 150 trenerjem, udeležencem iz celega sveta. To je bila zanimiva in poučna izkušnja, saj so bili tam prisotni tudi trenerji iz najboljših klubov: Benfice, Juventusa, Real Madrida, Cagliarija, Wolsburga, Chelseaja, Liverpoola … Z nekaterimi sem ostal v stikih. Možnost deliti mnenja in se konstantno soočati s strokovnjaki, ki dnevno delajo na najvišjem nivoju, je šola, ki je ne moreš kupiti.
Zagotovo spremljaš tudi dogajanje na slovenskih nogometnih zelenicah. Se bo novogoriškim nogometašem uspelo vrniti v prvo ligo?
Nova Gorica je moje mesto! Takšno kot je, z minusi in s plusi. To okolje imam rad in vem, da si zasluži najvišji rang tekmovanja. Najprej morajo to fantje dokazati na igrišču, zatem pa svoje narediti tudi ljudje, ki so blizu kluba, da bo Nova Gorica kot klub spet tisto, kar je že bil. Imajo dobro izhodišče, tako da lahko realno naskakujejo prvo ligo.
Opravljaš tudi delo trenerja vratarjev v slovenski reprezentanci do 18 in 19 let. Kako ocenjuješ slovenski nogometni podmladek?
Preden sem sprejel ponudbo Trenčina, sem prejel vabilo selektorja Agrona Šalje, da postanem del strokovnega štaba selekcij U19 in U18. Vedno mi je bilo v čast na takšen ali drugačen način zastopati svojo državo, zato sem zelo ponosen, da sem del mlajših reprezentanc. Tukaj se moram zahvaliti trenerju v A reprezentanci Borutu Mavriču, ki se je osebno izpostavil in me priporočal. Vratarji v mlajših reprezentancah do 18 in 19 let imajo potencial. Seveda to ni dovolj, za uspeh je potrebnih še veliko drugih dejavnikov. Izredno sem vesel, da lahko delam s kakovostnimi vratarji, kot je Gril Domen, ki je prestopil v TGS Hoffenheim, znova sem se srečal tudi s Klemnom Hvaličem, ki igra za primavero Empolija, in z drugimi.
Kaj te v življenju najbolj navdihuje?
Življenje od doma, brez družine, prijateljev in domačega okolja ti razširi obzorje. Življenje začneš dojemati drugače. Še vedno sem lačen uspeha ter verjamem v svoje sposobnosti in stremim k najvišjim mogočim ciljem, povezanim z nogometom, ki je moja strast. Hvaležen sem, da to lahko počnem in od tega živim. Ne bom pa zanemaril dejstva, da vse bolj cenim stvari, ki se nam včasih zdijo samoumevne in se nogometa ne tičejo. Iti s prijatelji na kavo, nedeljsko kosilo z družino … Ljudje, ki nimajo te sreče, ki se vsakodnevno bojujejo z drugimi večjimi problemi, so vredni besede »navdihujoče«. Ob tej priložnosti bi omenil Lucijo, ki si je ta naziv zagotovo zaslužila … Presrečen sem, da sem zdrav, da imam družino in prijatelje, ki mi stojijo ob strani.
Marko Lazar
Foto (naslovna fotografija) Valentin Casarsa
