Kristina Vencelj ni tipična slikarka. Pravi, da mora imeti kakovosten slikar več različnih stilov in ne samo enega. In da mora pri tem ohraniti mehko, nežno in občutljivo slikarsko srce, ki je na drugi strani odločno in v celoti predano svojemu končnemu izdelku.
Kristina, si diplomantka Arthouse College for Visual Arts v Ljubljani. Prvič si pod mentorstvom akademskega slikarja Franca Goloba samostojno razstavljala že kot gimnazijka. Čeprav si ženska mnogih talentov, meniš, da sta ti bila čopič in slikarsko platno položena v zibelko?
Franc Golob je izredno iskan in priznan akademski slikar, ki je čisto po naključju odkril moj talent na enem izmed njegovih tečajev risanja in slikanja. Predlagal mi je, naj svoje slike pod njegovim mentorstvom samostojno razstavim. Njegov cilj je bil, da nadaljujem šolanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Z globljim, primarno ekspresivnim, krajinskim in tihožitnim svežnjem si nadaljevala tudi kasneje.
Lahko rečem, da me barva zaznamuje, zato ji še dandanes ostajam zvesta – ne toliko stilsko kot kompozicijsko. Motivi tihožitij, krajin, abstrakcij, kolaži, mešani motivi in tehnike so doprinesle končno obliko, ki pa ni dokončna.
Kako si slikar gradi prepoznavnost, veljavo? Je največji strah umetnika indiferentnost publike?
Profesionalni slikar je šolan in ima čisto drugačen pogled na vse vizualne stvari in predmete kot nešolani. Moj osebni cilj šolane slikarke je imeti čim več razstav, ne toliko v slovenskem prostoru, ampak v tujini. In seveda slikarsko rasti, zoreti in zamenjati čim več stilov. Vsekakor pa tudi prenašati svoje znanje na mlajše generacije otrok, najstnikov in tudi odraslih, ki si šolanja želijo. Kar pa se tiče publike; ta se je vedno pozitivno odzvala na vse moje razstave in slike. Mogoče tudi zato, ker sem imela in zvrstila tokom let res veliko različnih slogov. Ljudje potrebujejo spremembe, potrebujejo novosti. To sem opazila tudi pri nas, čeprav menim, da je tujina bolj naklonjena revoluciji naprednih idej. Lokvanji, ki jih ustvarjam že leta, so naprimer manj razumljeni v Sloveniji kot v Nemčiji in Belgiji. Opažam, da me pri ustvarjanju še vedno spremlja vulkan izrazitih barv, ki pa so tekom let postale bolj geometrijsko in matematično ujete v različne like zlatega reza, kar je, predvsem pri mlajši generaciji slikarjev, odlično sprejeto.
Omenili sva lokvanje, ki so tvoj zaščitni znak. Vemo, da lokvanj najpogosteje raste v blatu. Čez noč se vanj vrne, vendar naslednje jutro spet vznikne iz njega čist in lep. Kako močna simbolika je v tem?
Nauk o Lotosovem cvetu je nauk, ki ponazarja naše življenje; kako zraste iz umazanega dna močvirja (slabega življenja) in se po tem začne razvijati v lepo rastlino. To prikazuje, da je življenje včasih kruto in umazano, vendar ne smemo obupati, saj po slabem in grdem zmeraj pride dobro, lepo. Ker pa nič v življenju ni večno, tudi lotos odcveti in se povrne v začetno stanje, le da ostanejo plodovi, kar ponazarja naše spomine. In to je nauk, ki ima veliko skupnega z mojimi slikami, ki še vedno nastajajo. Sicer moram priznati, da me je pred petindvajsetimi leti pritegnil lotos predvsem pri velikem umetniku Monetu in moje prve akrilne slike na temo lokvanjev so nastale prav po njegovem vzgibu. Kasneje sem začela prebirati budistične knjige in danes lahko rečem, da se s cvetom lotosa res lahko poistovetim. Dodam lahko samo še to, da lokvanj plava v samoti, daleč stran od zunanjega sveta, ki je, žal, prevečkrat zlonameren in ljubosumen. Sploh, če si uspešen, drugačen in izstopaš. In, če dobro opazujete, lahko vidite, da se ta zlonamernost in ljubosumnost lokvanja ne dotakne. Še vedno plava in gre cilju naproti. Moje slike na temo lokvanjev pa sicer nimajo nič skupnega z Monetom. V njih je še vedno intenziven kolorit, vendar je ta natančno matematično strukturiran in geometrijsko označen v zlatem rezu, korenu števila dva. Vse to sem opisala tudi v 217. straneh svoje diplomske naloge, ki sem jo poimenovala Ornament v slikarstvu (s poudarkom na cvetu lokvanja). Kasneje sem dodajala in nadgrajevala svoje slike. Pri tem skušam biti čim bolj izvirna in ne tradicionalna.
Ker smo ravno v prazničnem času in nam prepogosto zmanjka idej za unikatno darilo, velja izpostaviti tudi tvoje arabeske: pred nekaj leti si namreč prišla do zanimive ideje. Iskala si rešitev, kako ponuditi kupcu inovativen, izviren izdelek, ki bo hkrati darilo in voščilo.
Res je. Slike, ki sem jih ustvarila, skrbno hranim. Prav vsaka je zgodba zase in o vsaki bi lahko razpredala ure in ure. Govorim o slikah, ki jih še imam. Veliko slik in risb, ki jih več nimam, je bilo žal danih v roke lastnikom, ki si tega niso zaslužili. Ampak to je pot slikarja in ničesar ne obžalujem. Tako je bilo in verjamem, da je bilo takrat tako tudi prav.
Pred štirimi leti sem želela ustvariti nekaj, kar bo bolj dostopno tudi za končnega uporabnika; kot darilo in voščilo hkrati. Tako so nastale Kristinine Arabeske, božično-novoletne voščilnice, ki so bile vsa leta doslej v celoti razprodane, celo na Kitajsko, v Avstrijo, Nemčijo in Ameriko. Trud in željo ponuditi človeku unikaten izdelek spoznajo in cenijo predvsem tisti, ki gledajo na te stvari drugače. Gre namreč za zelo natančno, vztrajno delo, ki nastaja od 10 pa vse do 50 ur. Lahko rečem, da je končni izdelek prava mojstrovina. Kupcem svetujem, da Arabesko uokvirijo, da umetniško delo dobi svoje stalno mesto.
Pred tremi leti pa si uvedla še eno novost – Kristinino likovno šolo, ki je presegla celo tvoja pričakovanja. Komu je šola namenjena?
Šola je v prvi vrsti namenjena otrokom in mladostnikom, po novem pa tudi odraslim, ki hrepenijo po ustvarjanju. Najstnike in željne nadaljnjega likovnega izobraževanja pripravljam na sprejemne izpite na vse umetniške srednje šole in likovne akademije. Pri tem naj kot zanimivost povem, da so prav vsi otroci, ki so se pripravljali pri meni, opravili sprejemne izpite na želene umetniške programe. Sicer pa se v Kristinino likovno šolo lahko vključi vsak; od popolnega laika do tistega, ki bi želel nadgradnjo že osnovnega znanja. Poudarek je na posamezniku in kakovosti izvedbe celotnega programa.
Kristina, če potegneva črto čez prehojeno leto: si zadovoljna z narejenim, kakšne želje imaš za prihodnost in kaj bi sporočila bralkam in bralcem revije Navdih?
Leto, ki se izteka, je v meni pustilo veliko dobrega. Zadovoljna sem. Leto 2018 bo Venerino leto, leto ljubezni. Zase lahko trdim, da sem ljubezen že našla, med svojimi slikami, platni, kolaži, med svojimi učenci, ki me vedno znova razveseljujejo in presenečajo, tako s talenti kot z vprašanji, željami in izzivi. Naj bo čim bolj srečno, zdravo in kot vedno rada pripomnim: imejte se radi! Ljubezni ni nikoli preveč. Kjerkoli jo boste že našli. Ampak naj bo sprva v vas samih in potem v drugih. Vse se namreč začne in konča pri samem sebi.
Barbara Skorjanc
Foto Damir Ipavec
