Špansko Jakobovo pot Camino so prehodili že mnogi Slovenci. Tja se je konec aprila letos podala tudi 59-letna Leonarda Cervo iz Lož pri Vipavi. Pravi, da gibanju v preteklosti ni posvečala posebne pozornosti. Delo v pisarni in osemnajst let trajajoče bolečine v kolku pa so to še dodatno preprečevale. Tako dolgo, da se je odločila za operacijo. Odločila pa se je tudi za drugačen način slog življenja in začela povsem na novo. Predvsem pa bolj pogumno. Sprva je hodila s pomočjo opore, nekaj korakov na dan. Korak za korakom, dan za dnem, vedno dlje. Počasi je hojo vzljubila. Tako zelo, da je v dvaintridesetih dneh prikorakala do konca sveta.
Nekje sem prebrala, da te Camino preprosto pokliče. Je poklical tudi vas?
Res je, da sem že dolgo razmišljala, da bi se odpravila na to popotovanje. Misel sem nekako odrivala, ni bil še pravi čas. Sedaj, ko pogledam nazaj, je bilo prvo, kar sem naredila v tej smeri to, da sem povsem opustila gledanje televizije. Verjemite, ne zmorem več poslušati politikov, pa tudi kuharskih oddaj je znatno preveč. Da resničnostnih šovov niti ne omenjam. To niso vsebine zame. Časa je bilo kar naenkrat (pre)več, zato sem posegla po knjigah. Prebrala sem vse, kar je bilo na voljo o tej znameniti romarski poti. Kasneje pa tudi na raznih forumih, kjer sem dobila vse potrebne informacije o sami poti in pripravah nanjo. In ne samo to. Spoznala sem tudi gospo Marijo s Štajerske, prav tako upokojenko, ki se je ravno v tistem času odpravljala na Camino.
In dve gospe v zrelih letih, ki se dotlej nista poznali, sta šli na pot, ki zahteva tako fizično kot psihično pripravljenost. Kaj vas je pravzaprav gnalo tja?
Trma. Samo trma. Da to zmorem. Prehoditi 900 kilometrov in pri tem ostati dobre volje. Domači mi do zadnjega trenutka niso verjeli, da se bom zares odpravila. Potem pa me je mož vseeno spremljal, vsak dan sva si telefonirala. Enkrat me je celo rešil, ko sva z Marijo ostali brez denarja, pa mimoidočim nisva uspeli dopovedati, da iščeva bankomat. Mislili so, da so naju oropali. Dobro, da jim je razložil, kaj želiva. Midve namreč ne poznava nobenega tujega jezika.
Kaj pa varnost? Niste imeli pomislekov?
Moram reči, da imam izredno dobre izkušnje. Niti ene same nevšečnosti. Ljudje so izredno prijazni, pripravljeni pomagati na vsakem koraku. Dosti je namreč tistih, ki jih zaustavijo žulji ali druge bolečine. Pa si kar pomagajo med sabo, oskrbijo rane, se pospremijo v bolnišnico, če je to potrebno.
Kako ste jih pa vi prenašali – bolečine in žulje?
Niti enega samega nisem imela. Nosila sem nogavice, ki se sicer uporabljajo za težave s krčnimi žilami. Pa tudi čevlje sem imela ravno prav uhojene. To dvoje je očitno idealna kombinacija. Res, da si konec dneva utrujen, vendar hujšega kot to ni bilo.
Sliši se precej preprosto. Se na to avanturo lahko poda vsak, ki redno obiskuje bližnji hrib?
Gotovo da ne. Sama sem leto dni prej vsak dan hodila nekaj ur in obiskovala fitnes. Ne samo kondicija, tudi moč je potrebna. Zadnji mesec pa sem hojo samo še stopnjevala. Od začetnih petnajst kilometrov na dan, na končnih petindvajset. Zadnja dva tedna sem bila praktično po ves dan na poti okoli bližnjih krajev in hribov v Vipavi. S kavča na Camino? Ne, to ne bo šlo.
Vam je na poti kdaj zmanjkalo volje? Ste vseeno pomislili, da bo to za vas prevelik zalogaj?
Niti enkrat. Komaj sem čakala jutro, da se bom spet odpravila. Želja priti do cilja je bila večja od mene in večja od vseh strahov, ki bi se lahko pojavili. Zaupala sem vase in v svoj cilj.
Cilj pravite. Tako težko pričakovani Santiago De Compostela. Kakšni občutki so vas prevevali? Verjetno ste prekipevali od zadovoljstva.
Prav nasprotno. Namesto radosti me je na cilju obšla žalost. Tja sva prispeli že ob deveti uri zjutraj. Deževalo je. Razočarala me je turobnost tistega dne, ni bilo vrveža, ki sem ga pričakovala. Veselja, ki bi se ga verjetno naužila tudi od drugih romarjev. Seveda se je v nekaj urah vse to spremenilo, z Marijo sva si medtem ogledali kulturno izjemno bogato mesto. Res enkratno doživetje.
Pot pa ste nadaljevali do Fisterre. Rta »na koncu sveta«.
Tako je. Lahko rečem, da sem pripešačila na konec sveta. Poseben in hkrati skromen je ta konec sveta. Vendar je zadovoljstvo, ki ga ob končnem cilju občutiš in doživiš, toliko bolj veličastno.
Sami sebi ste dokazali, da zmorete uresničiti svoje želje in cilje. Kot ste v uvodu povedali, je bilo obdobje, ko vam je uspelo narediti le nekaj korakov dnevno. Danes ste ponosni na vso prehojeno pot, ki ima za vas poseben pomen. Lahko zaključiva, da obstaja življenje pred in po Caminu?
Gotovo. Zato ga želim znova doživeti. Čez dve leti se ponovno odpravim. Še prej pa nameravam prehoditi slovensko Jakobovo pot.
Buen Camino!
Barbara Skorjanc
