Moja draga prijateljica Mojca Lipicer Stantič. Tisoč poti pozna in vrhovi, ki jih je obiskala, se štejejo v trimestnih številkah. Ve, kateri pristop je lepši, ko greš gor, in po kateri strani se splača spustiti v dolino. Na križišču malce pokuka na telefonček in se vpraša – levo ali desno? In vedno je prav. Tudi če ni. Iz varnega udobja kavča se zdi, da so te njene poti, ki jih deli z družino in s psičko, strašno zapletene. A v osnovi je vse skupaj preprosto, samo odločiti se moraš, da greš.
Helena: Mojca, zgodaj zjutraj je. Pogledaš skozi okno, šele dani se. Ne zgleda popolno, si misliš. Moralo bi biti bolj svetlo, zdi se, da bo oblačno, ne bi še malo pospala in se potem odločila? Kaj pa če bi danes ostala doma, saj sem bila že včeraj na Sabotinu?
Mojca: Hm, jaz sem ena taka netrmasta trma; rada rinem z glavo skozi zid. Če smo rekli, da gremo, gremo. Obenem pa želim, da bi se vsi udeleženci imeli fajn, zato potiho molim ali pošiljam vse misli v to, da se bo vreme izboljšalo. Ker sem pa sposobna tudi hitro spremeniti načrte, urno skočim s postelje, vklopim vse možne napravice za povezave v svet in besno brskam za podatki, kje bo najlepše vreme, in iščem zemljevide in aplikacije in predloge drugih »veselih izletnikov«. Na Sabotin ali Kopitnik res ne bi rada šla že stotič, zato mora biti cilj nov, skoraj obvezno krožna pot, zaželeni so lepi razgledi. Medtem špegam in preverjam izraze na obrazih ostalih družinskih članov. Če vidim, da se jim prav res ne ljubi nikamor, popustim in se zadovoljim tudi z deževnim pohodom okoli Vogrščka ali skozi Panovec (Panovec je najlepši v dežju).
Helena: Kako se pripraviš na sedem, osem ur hoje dnevno, je skrivnost v dobrem zajtrku? Kaj zjutraj naložiš v žakelj, da stoji cel dan pokonci?
Mojca: Moj žakelj brez dna vsako jutro zahteva espresso in obvezno nekaj sladkega; tri palačinke z marmelado ali debel kos domačega kruha z maslom in medom. Zraven imata moja duša in telo še dve, tri zahteve; tišino, dovolj časa in svež časopis. Brez tega dan ni popoln.
Helena: A hrana je le del priprav. Kaj si že rekla o tistih aplikacijah, kaj iščeš in oprezuješ za drugimi pohodniki? Kaj te pravzaprav pritegne pri teh elektronskih pomagalih? Bi zmogla brez njih? Včasih so!
Mojca: Z lahkoto! S starši smo obredli skoraj vse slovenske hribe s pomočjo zemljevidov in ustnih opisov prijateljev planincev. Znam uporabljati zemljevide, ne skrbi. Če navigacija ni redno posodobljena ali če ne lovi satelitov, si z njo ne moreš prav dosti pomagati. Razne aplikacije so hkrati uporabne in zabavne; tista pikica, ki pokaže, kje si … potem se že malo lažje orientiraš, kam obrniti na razpotju. Doma pa lahko na natančnem zemljevidu narišeš pot, kje bi želel hoditi. Pogledaš, kje so drugi hodili, in si potem »sposodiš« njihove poti.
Helena: No, potem pa ste že na poti. Veš, da bodo zgoraj lepi razgledi in da boš vesela, da si dosegla vrh, ampak do tja je treba še priti. Kaj niso te poti navkreber naporne? Še posebej, če sta tvoj moški in mladenič tako našpičena, da za trening z lahkoto pretečeta Tek treh vrhov in jima moraš slediti. Pa sklepi vedno sodelujejo? Lahko bolečine odmisliš, ker je na tem grebenu s pogledom proti Dolomitom in z zrakom, ki poka od svežine, tako zelo, zelo lepo?
Mojca: Pot navkreber mi ni naporna; takrat si še svež, mišice željne dela, pljučem prija globoko dihanje. Če pa greš na pot s prijatelji, se imaš toliko za pomeniti, da najhujši vzponi minejo, kot bi mignil. Moja dva vedno podim naprej, a me ne poslušata. Slepim se, da sta rada z mano, v resnici pa največkrat ne poznata poti in se me morata držati, če se nočeta izgubiti (smeh). Posebna motivacija so seveda razgledi, ki naj bi se nam ponujali na vrhu (ali pa slastni štruklji in vroč čaj v planinski koči), in vse lepote, ki jih uzremo že na poti tja. Pri spustih pa zadnje čase moja kolena malce zaškripajo, žal. To me kar žalosti.
Helena: Veš, kaj me še zanima? Tale tvoj nahrbtnik, vedno ga imaš s sabo, tudi če greva samo na kratek sprehod. Ampak za v resne hribe; kaj vse imaš vse v njem? Imaš vedno prvo pomoč, kot jo imam jaz? Vetrovko? Lučko?
Mojca: Vedno imam s sabo astrofolijo, vetrovko, kapo, osnovno prvo pomoč, majico z dolgimi rokavi, robčke, nožek (res :)), vodo, prigrizke, pasje vrečke (ki pridejo prav za marsikaj) … Pozimi še gamaše, derezice, rokavice, čaj v termosu. Poleti zaščito pred soncem. Vse to zveni kot ogromno krame, a vseeno se čisto vsakič zgodi, da česa nimam, pa bi prišlo prav. Veš kaj; ti kot izkušena gorska reševalka mi povej, česa nimam, pa je obvezno? Poleg primerne obutve, seveda.
Helena: Mislim, da imaš s sabo vse, kar potrebuješ. V primeru poškodbe ali nenadne bolezni nekje v gorskem svetu pa je poleg tega, da imaš s sabo osnovno prvo pomoč, bistveno, da imaš ustrezno znanje, kaj je treba v takšnih primerih narediti. Zato je moje toplo priporočilo, da se vsak planinec udeleži tečaja prve pomoči in obnovi znanja, pridobljena pred davnimi leti, ko je naredil vozniški izpit. Ti si to naredila, zato dobiš čebelico. Zdaj pa pustiva te materialne stvari in nasvete, povej mi raje, kaj te navdihuje v hribih? So to razgledi? Je to mir? Obilje gorskih rož? Občutek, da zmoreš? Greš tja gor ena Mojca in prideš nazaj druga Mojca?
Mojca: V naravi, na pešpoteh, v hribih ni motenj, ki nas spremljajo drugje; takoj slišim ptičje petje, opazim sto odtenkov zelene, zaznam premikanje živali v grmovju, zavoham cvetoče drevje … Predvsem pa imam ogromno časa zase in za sopotnike; mi se družinsko največ zmenimo, ko gremo ven. S prijateljicami se za klepet najraje dobimo nekje zunaj, ne vem, če še znamo »kofetkat«. Tudi če se kak dan komaj vlečem, sem po sprehodu zadovoljna in napolnjena z energijo.
Mogoče se je sprememba Mojce zgodila postopoma, skozi leta gibanja v naravi. Priznam; pred dolgimi leti me je najbolj pomirjal sprehod skozi nakupovalni center, sedaj pa je zame kakršnokoli nakupovanje zoprna obveznost.
Helena: Razen nakupovanja hribovskih cunj, sklepam? Ja, super so ti družinski pogovori v naravi. Tako kot tale najin pogovor. Toliko časa se že poznava, pa sem vseeno izvedela nekaj novih stvari o tebi.
Za konec mi povej še, kakšne načrte imaš za prihajajoče poletje?
Mojca: Zagotovo bom obiskala doslej neznane kotičke domovine; močno si želim na dolg, večdnevni pohod, po možnosti s prenočevanjem nekje zunaj. Pohorje, Kočevska, Bela Krajina, Koroška, Zasavje … prej bo zmanjkalo dopusta kot zanimivih destinacij.
Klepet zapisala Helena Škrl (gorska reševalka)
Foto osebni arhiv Mojca Lipicer Stantič (pohodnica)