Oče in sin. Prvi s prijazno in z umirjeno pozornostjo vliva občutek varnosti. Drugi z vznemirljivim navdušenjem nagovarja k dogodivščinam. Oba sta pilota motornih, jadralnih in ultralahkih letal. Prvi se z letenjem ljubiteljsko ukvarja že skoraj štirideset let, drugi je poklicni testni pilot dobro desetletje. To sta Valter in Nejc Faganelj iz Vrtojbe. Za pogovor sva se z Valterjem srečala »v živo«, Nejc pa se je nama pridružil prek Whatsuppa, ker je bil ravno v Severni Karolini v ZDA, kjer je za slovenskega proizvajalca ultralahkih letal inštruiral učitelje letenja. »Upam, da bom uspel skočiti še v bližnji Kitty Hawk, na ‘sveta letalska tla’, kjer sta poletela ameriška pionirja letalstva brata Wright,« pripomni mladi pilot. Valter je že od ustanovitve Aerokluba Gorica njegov predsednik. Imajo petinštirideset članov, od tega je dvajset pilotov, in upravljajo z dvema ultralahkima letaloma Pipistrel Virus SW. Z ženo Natašo se poleti rada odpravita jadrat. »Jadra delujejo po istem načelu kot krila,« pravi sogovornik, ki je prepričan, da je tudi vodenje podjetja podobno pilotiranju – v obeh primerih je pomembna disciplina. A v Valterjevih očeh je prepoznati, da njegova disciplina ni hladna in rigorozna, temveč srčna in iskriva. To potrjuje tudi sinova misel: »Imel sem otroštvo, kakršnega si človek lahko le želi. Veliko smo bili zunaj na zraku, smučali smo, leteli, se cartali.«
Na kaj naprej pomislita ob besedi letenje?
Valter: Na lepoto v višavah, krasen pogled z neba, občutek svobode. Verjetno pa je doživljanje različno, če letiš le za hobi in svojo dušo ali če se s tem ukvarjaš poklicno.
Nejc: Najprej pomislim na delo, vendar je to delo zame način življenja – nimam osemurnega delovnika, pogosto potujem … In čeprav je letenje obveznost, včasih tudi naporna,
v njem zelo uživam, ker to počnem s srcem. Tega ne zamenjam za nič na svetu.
Pogled s ptičje perspektive nudi širšo sliko, vse na Zemlji je videti manjše. Se tudi težave zdijo manjše?
Valter: Ko si v zraku, moraš pustiti težave na Zemlji. Letenje zahteva osredotočenost, saj je na nebu človek odvisen le od samega sebe. Pri povprečni hitrosti 200 km/h je treba biti pozoren in zbran.
Nejc: Varno letenje pa se začne že na Zemlji. Vsak polet temeljito načrtujemo. Če pride do težav, moramo biti pripravljeni, vedeti moramo, kakšni so možni izhodi – variante a, b, c …
Valter: Da, vnaprej je treba preveriti opremo, vreme, področje letenja, možnosti za zasilni pristanek …
Valter, kdo je prižgal vašo letalsko iskro, ki je pozneje navdušila tudi sina?
Valter: Začelo se je v otroštvu z modelarstvom pri legendarnemu Ninu Špacapanu, modelarju, pilotu in učitelju, ki je življenje zapisal delu z mladimi. Z nekaj zagnanimi navdušenci, s katerimi smo prijatelji še danes, smo se učili letenja na ajdovskem letališču. Tam sem pri petnajstih prvič sam poletel z jadralnim letalom. Kot mladenič sem se želel poklicno ukvarjati z letenjem. Šolanje za letenje z motornim letalom sem prav tako opravil v Aeroklubu Edvard Rusjan, namesto običajnega služenja vojaškega roka pa sem obiskoval takratno jugoslovansko Vojaško letalsko akademijo v Zadru. Leteli smo s propelerskimi letali Utva 66 in Kraguj, pozneje pa sem se usposobil še za reaktivca Galeb G2. Želel sem postati inštruktor letenja v vojski, a je razpad Jugoslavije zasukal mojo poklicno pot. Prevzel sem očetovo podjetje Copigraf, ki smo ga z leti razširili, letalstvo pa je ostalo moja ljubiteljska strast. Pridobil sem licenco poklicnega pilota, s katero lahko opravljam komercialne polete z letalom za 18 potnikov, občasno inštruiram letenje, letim panoramske polete in včasih testiram letala.
Nejc: Oče je večino prostih dni preživel na letališču, zato je mama tja vozila mene in mlajšo sestro Nežo, da smo bili skupaj. Lahko bi rekel, da sem v zraku že od plenic, saj sem z očetom prvič poletel pri osmih mesecih. Pri sedmih letih sem se začel ukvarjati z modelarstvom in sem na letališču spuščal radijsko vodene modele, medtem ko je oče letel.
Valter: Neža je pa pri meni v letalski kabini na zadnjem sedežu največkrat zaspala, medtem ko sem učil letenje.
Nejc: Oče me ni nikoli silil leteti. Pokazal mi je, kaj dela, odločitev pa je bila moja. Na prvem »šolskem« poletu v Bovcu, ko mi je predal krmilo, da se naučim narediti zavoj, sem se od vznemirjenja začel pretirano smejati. Z resnim obrazom je prevzel krmilo, dejal, da letenje ni hec, in nemudoma pristal. Je strog inštruktor, ki zahteva disciplino, kar je prav. Prvič sem samostojno poletel pri petnajstih letih, pri osemnajstih sem pridobil licenco za inštruktorja letenja lahkih letal, pri enaindvajsetih pa sem postal testni pilot.
Vprašanje v slogu Župančičeve pesmi. Od kod in kam vaju nesejo peroti po jasni zračni poti? Koliko časa je trajal vaš najdaljši let?
Valter: Največkrat poletim z letališča v Ajdovščini, Bovcu ali Gorici. Na krajših poletih letim, denimo, do slovenske obale, Julijskih Alp, daljši poleti so bili, na primer, v Nemčijo, Dalmacijo. Nejc je obletel že skoraj vso Zemljo in me je prerasel tako v urah letenja kot izkušnjah.
Nejc: Najdlje sem bil v zraku 8 ur in 37 minut z jadralnim letalom.
Nejc, vi ste eden od samo treh potrjenih eksperimentalnih testnih pilotov v Sloveniji. Kako ste to postali?
Nejc: Z veliko željo in veliko potrpljenja. Po srednji šoli sem bil tri leta zaposlen v proizvodnji podjetja Pipistrel. Rad se pošalim, da sem začel s čiščenjem tal in kmalu spoznal letala do zadnjega vijaka. Ker je bilo vedno več potreb po testnem letenju, sem se lotil šolanja in postal testni pilot. Opravljal sem testne polete za Pipistrelova letala, pred nekaj leti pa sem se podal na samostojno pot testnega pilota in iz leta v leto sodelujem z več različnimi proizvajalci letal. Opravljam tako produkcijske testne polete (z vsakim izdelanim letalom je treba testno leteti do pet ur, preden se ga izroči kupcu) kot t. i. eksperimentalne-prototipne testne polete (preizkušanje novih tipov letal). Aprila bom začel s testiranjem novega letala švicarskega proizvajalca, za inštitut v Stuttgartu pa bom testiral električno letalo na vodikove gorivne celice. Pri pripravah na prototipne testne polete se je treba še posebej osredotočiti na morebitne zaplete, domisliti možne rešitve … Če pri motornemu letalu pride do odpovedi motorja, je še vedno mogoče zasilno pristati, podobno kot z jadralnim letalom.
Se vam je to že kdaj zgodilo?
Nejc: Trikrat. Enkrat je bilo tu v okolici Vogrščka, ko sva skupaj z očetom letela vsak v svojem letalu. Po odpovedi motorja me je oče spremljal, dokler nisem zasilno pristal. Dogodek sva celo posnela. (smeh) V kritičnih trenutkih je najpomembneje, da si miren in zbran.
Valter: K večji varnosti pripomore tudi tehnologija, ki je veliko bolj razvita kot pred štiridesetimi leti, ko sem začel leteti. Takrat smo, na primer, uporabljali običajen kompas, medtem ko je danes z natančnimi navigacijskimi pripomočki precej lažje. Sicer pa je pri letenju pomembno ravnotežje – letalo ne leti, če sile niso v ravnovesju. Podobno je z ravnotežjem v življenju.
Se pri letenju opazi posledice onesnaženja, podnebnih sprememb?
Valter: Zdi se mi, da je bil zrak še pred dvema, tremi desetletji bolj jasen in bister, zdaj pa se večkrat pojavljata mrč (rahla megla iz prahu, dima in vlage) in zasičenost zraka, kar vpliva tudi na vidljivost. Ko sem letel na Kitajskem, je po nekaj minutah letenja rob belega letalskega krila postal črn od smoga.
Lani je bilo za vaju zanimivo letalsko leto – uspeh na državnem prvenstvu ultralahkih letal, spremljanje Benjamina Ličerja na spektakularnem poletu …
Valter: Res je. Na državnem prvenstvu ultralahkih letal je Nejc skupaj s Patrikom Šemoletom postal državni prvak, midva z Jožetom Ruparjem pa sva osvojila drugo mesto. Posebno letalsko doživetje je bilo tudi spremljanje odličnega akrobatskega letalca Benđa, ko je poletel pod kamnitim solkanskim mostom. Ob njem smo bili v treh letalih Franc Šalamun in midva z Nejcem. Zame je bila zanimiva izkušnja tudi snemanje reklamnega videa za portoroško letališče, v katerem »igram« zrelega pilota srednjih let, ki z ženo prileti iz Nemčije na našo Obalo. (smeh)
Dominika Prijatelj
Foto Damir Ipavec
