Pomlad že nestrpno trka na vrata. Narava se prebuja, vse več barv nam krasi pogled. Pustni čas je naznanil, da se zima poslavlja od nas in da so dolgi in sivi dnevi za nami. Dan se bo kmalu začel daljšati, mi pa z več delovne vneme vsakodnevno orjemo ledino za našo prihodnost.
Navadno si ob novem letu zastavimo cilje in zaobljube, vendar jih lahko med letom vedno tudi spremenimo ali dogradimo. Naša prednost je, da lahko vedno začnemo znova. Vedno znova se lahko vrnemo korak ali dva nazaj in na novo pišemo svoje življenjsko poglavje.
Ni lepšega od opazovanja prebujanja narave, travnikov − polnih zvončkov, marjetic, trobentic, ki nas ob pogledu pomirjajo in nam dajejo moč.
Pred stanovanjsko hišo opazujem zvončke, ki krasijo zelenico pred vhodom. Niti en zvonček ni enak drugemu, čisto vsi se razlikujejo med seboj. Prav tako se mi, ljudje, razlikujemo, in prav je tako, da vsak izmed nas najde navdih v različnih stvareh. Eden izmed mojih navdihov je vsekakor narava. Sprehod po gozdnih poteh in športne aktivnosti v naravi so hrana za mojo dušo. Predvsem v pomladnem času, ki je, ne glede na mojo preteklost, prelomnica − vsako leto.
Na Primorskem nam vetra ne manjka. Burji rada odprem svoje roke na široko, se nasmejem in zadiham s polnimi pljuči proti njej.
Pravijo, da vsak nosi svoj križ. Popolnoma drži. Za vsakega je lastni tudi najtežji. Ampak, kaj nas naredi močnejše, bolj navdihnjene? Najverjetneje način, kako smo se pobrali s tal, kako smo z dvignjeno glavo zakorakali novim dogodivščinam naproti. Moj navdih so ljudje. Spoznavanje ljudi, bodisi iz oči v oči ali preko različnih medijev, vedno znova mi napolnijo srce z optimizmom. Različne zgodbe, ki jih poslušam ali preberem, so mi velikorkat v veliko pomoč pri vprašanju: kako naprej. Pomembno je, da imamo odprto srce, da sprejemamo in ne ostanemo uokvirjeni.
Ni idealnih pogojev za dosego svojih sanj in želenih ciljev. Vsak izmed nas izbere svojo pot in na tej poti naleti tudi na določene ovire. Razlika je le v odločitvi, ali bomo sprejeli oviro kot izziv, vanjo vložili ves trud in vztrajnost ter jo premagali, ali pa nam bo ta ovira predstavljala zid, od katerega bežimo. Ampak zavedati se moramo, da se ta zid ne bo porušil sam od sebe.
Občutek, ko si premagal vse ovire, ko prideš do želenega cilja, je nepopisen in edinstven. Takrat vidiš, da se je splačalo vložiti ves trud in energijo v ta cilj, se zaradi tega cilja tudi odreči določenim stvarem, prehoditi težjo pot …
Vložen trud na kateremkoli področju se vedno obrestuje. Kolikor si pripravljen vložiti, toliko ti bo povrnjeno. Vse, kar počneš, počneš zato, ker te to veseli in ker to delaš s srcem. In ko stvari delaš s srcem, ti tudi najhujši padci ne predstavljajo ovire na poti doseganja najvišjih vrhov.
Želim vam še eno prekrasno pomlad, polno navdiha in lepih trentkov v družbi ljudi, ki vas imajo radi in ki jih imate radi tudi vi.
Lucija Mlinarič
