Ste vedeli, da je sredi Nove Gorice postavljen pravcati muzej starodobnih motociklov? Miran Mozetič, ki je že od mladih let motorist in dolgo tudi zbiratelj, je v nekdanjem zaklonišču ene izmed stavb tukajšnjega Šolskega centra zasnoval zbirko preko 90 starodobnikov in druge motoristične opreme. En prostor je v celoti posvečen legendarni znamki Tomos, v preostalih dveh pa so najrazličnejši modeli starinskih jeklenih lepotcev. Nekateri eksponati štejejo že skoraj 100 let, drugi se lahko pohvalijo z raznimi dosežki, kot denimo Triumph 350, zmagovalec dirke na Ljubelj.
»Zbirka je nastala povsem spontano. Začelo se je tako, da sem si naenkrat zaželel znova imeti motorje, ki sem jih imel pred časom. Postopoma je prišel zraven še ta ali oni model, tako da imam danes kar 130 motorjev,« pripoveduje sogovornik, ki je v jugoslovanski konkurenci celo desetletje pobiral pokale na Rallyu Sutjeska in tekmovanjih za slovensko državno prvenstvo v spretnostnih vožnjah. Organiziral je preko 30 zborov motoristov, tekmovanja v spretnostni vožnji in usposabljanja za motoriste. Predava o prometni varnosti na osnovnih šolah ter tukajšnji Prometni šoli, kjer je v sodelovanju s sodelavci in z dijaki razvil kar nekaj inovativnih rekvizitov, med njimi naprave za merjenje reakcijskih časov. Ob številnih drugih dejavnostih je Miran Mozetič že več kot 15 let tudi predsednik Avto moto društva Gorica in komisar za starodobna vozila SVAMZ.
Vsi vaši starodobni motorji so še vedno vozni. Kam se najraje odpeljete z njimi?
Imam kar nekaj registriranih motorjev in se z njimi pogosto vozim, tudi pozimi. Všeč mi je voziti, kjer ni veliko prometa, najraje po Krasu. Vsak s svojim motorjem se tja navadno odpraviva s starejšo hčerko Nino. Z motorji sem prevozil že preko milijon kilometrov. S kolegom Petrom sva bila recimo v Ukrajini, po poteh, kjer sta se najina stara očeta borila v prvi svetovni vojni. Z motorjem se želim odpeljati tudi v Egipt, ker sta bili obe moji stari mami aleksandrinki in je ena tam tudi pokopana.
V vaši zbirki imajo prav posebno mesto Tomosovi motocikli. Vas nanje vežejo kakšni spomini iz mladosti?
Sam sem kot motorist res začel na Tomosovem dvobrzincu, ki sem ga nekoliko predelal in z njim delal tudi izpit za motor, sicer pa me v mladosti njihovi motorji niso posebej privlačili, ker sem jih hitro »prerasel« in sem si takrat raje obnovil angleški motor Matchless 350, letnik 1943. Kasneje pa so me kot zbiratelja začeli zanimati predvsem motocikli iz moje dobe. Tako imam preko 25 Tomosovih motorjev. Lastniki so jih veliko odpeljali na odpad, a se še vedno najdejo v kakšnih drvarnicah ali na podstrešjih. Težko je dobiti predvsem njihove dirkalne motorje, ki so bili izdelani v omejenih serijah. Ker so bili uspešni na dirkah, sem ponosen, da je del moje zbirke dirkalni motor Tomos D6, ki je tekmoval tudi po ulicah Nove Gorice. Zbirko Tomosovih dirkalnikov pa imata v kletnih prostorih na Delpinovi ulici v Novi Gorici moja prijatelja Egon in Darko.
V zbirki imate tudi kar nekaj dragocenih vozil. Kako pridete do teh primerkov?
Zelo različno. Za večino sem izvedel preko interneta, za nekatere so mi povedali prijatelji. Po Tomosa BT 50 sem se v Mursko Soboto odpeljal pozno zvečer, ker mi je lastnik obljubil, da mi bo podaril še kolo z motorjem, če ga pridem iskat še isti dan. Ko se je na internetu pojavil oglas, da se v Krškem prodaja speedway motor, pa sem se ponj odpravil kar za veliko noč, sicer bi bil prodan. Srečo imam, da je v moji zbirki tudi zelo redek francoski dirkalnik, 125 kubični motor Train iz leta 1926, kakršnih je le še malo na svetu in je dosegel hitrost 100 km/h. Dobil sem ga od hčere pokojnega dirkača in mehanika Enza Travaginija iz Vidma, ki je v Italijo vpeljal speedway. Kupil sem kar nekaj njegovih motorjev. Zanimiva je tudi zgodba ruskega motorja Tule, ki ga je baje nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin podaril bratu Lojzeta Peterleta. Na častnem mestu, takoj na vhodu v muzej, pa je Puch 200 iz leta 1938, ki mi ga je po smrti zapustil kolega Julko Klančič.
Tovrstno zbirateljstvo pa najbrž ni ravno poceni …
Praktično so vsi moji prihranki šli za starodobnike. Bilo je tudi obdobje, ko sem opravljal več služb naenkrat, saj gre pogosto lahko samo za obnovo več kot tisoč evrov, odvisno od stanja kupljenega vozila. Cene nakupa pa so odvisne predvsem od trga. Prav po Tomosih je sedaj veliko povpraševanje in njihove cene gredo v nebo.
Starodobna vozila obnavljate kar sami. Kdaj ste začutili to tehnično žilico?
Od nekdaj sem rad kaj popravljal in predeloval. Že pri osmih letih sem razdrl star klavir, da sem sestavil voziček-tricikel, na katerem so me nato prijatelji poganjali po mestu. Tudi sedaj večino del opravim sam, le barvanje prepuščam kolegom. Večino primerkov pa raje pustim v čim bolj avtentičnem stanju.
Vas je kdaj zamikalo tudi zbiranje starih avtomobilov?
Imam fička, oranžno stoenko iz leta 1972, iz istega leta pa Dafa 33, ki deluje na jermene in nima prestav, zato se vzvratno lahko vozi enako hitro kot naprej. Zaradi prostorske stiske sem moral prodati katrco. Raje ostajam pri motorjih, ker zasedejo manj prostora. Že tako imam doma polnih pet garaž, pa še kolegi mi pustijo, da imam kakšen motor pri njih. Je pa sicer na Goriškem precej zbiralcev starodobnikov, tako motorjev kot avtomobilov in celo traktorjev. Tudi AMD Gorica ima v lasti bel fičko z napisom »Avto šola«, v kakršnem je nekdaj marsikdo opravljal vozniški izpit, danes pa se v njem vozi naš sekretar.
So vsa ta starodobna vozila kdaj postavljena na ogled tudi za širšo javnost?
Po Novi Gorici so nekdaj potekale avto-moto dirke, na katerih se je lahko zbralo po 20.000 gledalcev in tudi sam sem jih kot mulc hodil gledat. Zadnja je potekala leta 1971 in v spomin na ta dogodek vsako leto v avgustu ali septembru naredimo po mestu tri kroge s starodobniki. Ob tej priložnosti imamo pred občinsko stavbo tudi razstavo.
Že dolgo si prizadevate tudi, da bi v Novi Gorici zaživel muzej s tehnično dediščino.
Moj muzej so obiskale skupine iz različnih koncev Evrope, zato si želim, da bi bila zbirka dostopnejša tudi širšim množicam. Motorji so sedaj v premajhnih prostorih. Prizadeval sem si, da bi v remizo, nekdaj edinstveno obračališče lokomotiv, postavili stare lokomotive, avtomobile, motorje in druge tehnične predmete ter tako zasnovali lep tehnični muzej, a so tam raje prostor prepustili trgovcu s pohištvom. Čeprav gre za veliko vrednost, sem bil vse skupaj pripravljen podariti občini. Kljub temu sem doslej povečini naletel samo na prazne obljube.
V čem je za vas največji čar zbiranja starodobnikov?
Predvsem v tem, da uživam in sem srečen pri delu z njimi, pa tudi krepi me, ko imam kakšne življenjske krize. Takrat razmišljam samo, kako bom kaj sestavil, in navadno takrat nisem niti lačen niti žejen niti me ne zebe. Namesto v negativo mi gredo misli v pozitivo. Vse stvari pa so mogoče, če jih opravljaš z veseljem.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
