Miran Rudan je že kot najstnik dosegel številne glasbene uspehe, saj je dolgolasi pevec z zasedbo Rendez Vous pri rosnih osemnajstih gostoval po celotni Jugoslaviji in sodeloval z nekaterimi velikimi imeni glasbene scene bivše Juge. Predvsem starejše in srednje generacije se ga zagotovo spominjajo, kako s hripavim glasom prepeva Debelo dekl’co, Zeleno dolino ali Shopping in Graz. Konec osemdesetih je močno zaznamoval tudi delovanje skupine Pop Design, h kateri se je ponovno vrnil pred desetletjem, vmes pa je nanizal več izjemno uspešnih solističnih albumov, med katerimi velja izpostaviti izdelek V srce in njegovo gonilno skladbo Laure ni več.
Pevec, ki je na slovenski glasbeni sceni preko 30 let, izhaja iz Krškega, a je živel že skorajda na vseh koncih Slovenije. Pravi, da je »tak človek, ki ne zdrži na enem mestu«. Kljub temu ga je tudi novogoriška publika že dolgo nazaj vzela za svojega, tako da na tem koncu vedno hitro razproda koncerte.
Glasbenik niste postali po naključju, saj izhajate iz glasbene družine, kajne?
Res je. Moj zdaj že pokojni stric Albin Rudan je bil izšolan glasbenik, ki je nastopal kot klarinetist pri Avsenikih. Tudi stari oče je bil neverjeten talent, čeprav se ni nikoli šolal. Zgleda, da sem tudi sam podedoval nekaj teh lastnosti, vključno z barvo glasu. Smo res ena taka glasbena družina, žal pa nismo nikoli nastopili skupaj. Rad bi tudi, da kateri od mojih treh sinov zabrede v glasbene vode, saj je to zelo lep posel, čeprav potrebuješ dosti živcev in volje, pa seveda moraš biti talent.
Začeli ste v zasedbi Moulin Rouge, v katero ste prišli preko avdicije. Kako se je spominjate?
Bilo me je grozno strah. Takrat je bila avdicija uradno objavljena v reviji Stop in prijavljenih nas je bilo med 200 in 300. Vsak je imel 5 minut, da se je pokazal. Zgleda, da sem bil tisti pravi, če so med vsemi izbrali mene. Takrat so sicer vsi dobri solisti in skupine prihajali iz glavnega mesta, sam pa sem prišel iz Krškega. Ko se je razvedelo, da so k Moulin Rouge pripeljali nekoga zelo talentiranega, so se kmalu začeli zame zanimati Rendez Vous, ki so takrat ravno menjali pevca Božidarja Wolfanda – Wolfa. Pri osemnajstih sem tako doživel že marsikaj, saj smo v tistem letu koncertirali in hodili na festivale po celi Jugoslaviji, zato se ne spomnim, da bi sploh imeli kakšen prost dan.
Kako ste kot osemnajstletnik doživljali vse skupaj?
Težko. Takrat so vsi govorili o tem, da je Rendez Vous pripeljal enega mladega, lepega, dolgolasega pevca. Včasih kdo reče, da ob takšnih uspehih ne postane bolj važen in vzvišen. Meni se je vse to dogajalo. Dobesedno mi je pokalo srce. Takrat sem bil mulec in doživljal vse na drugačen način kot danes. Še vedno se spomnim občutka, ko sem prišel v studio Tivoli, ki je bil takrat eden najboljših in najdražjih v Jugoslaviji. V njem so snemale velike jugoslovanske zvezde. Bil sem hkrati navdušen in prestrašen. Ker moja duša pelje bolj v žleht rokersko glasbo, si nisem predstavljal, da bom postal komercialni pevec, zato mi je bilo zelo težko, ko sem kot svoj prvi komad snemal Debelo dekl’co. Ko se danes poslušam, si rečem: »Ajoj, Rudan, kaj si delal. Grozno petje.« Na začetku sem bil še nekako v strahu, nato pa sem iz leta v leto napredoval.
Zakaj ste se kljub velikim uspehom po nekaj letih odločili zapustiti Rendez Vous?
Ker sem nerad na enem in istem mestu. Dobil sem dobro ponudbo od skupine Pop Design, ki takrat sicer še ni imela nobenega znanega komada. Skupaj smo ustvarili album Slava vojvodine Kranjske, ki je bil prodan v neverjetni nakladi in postal številka ena. Na njem sta bili uspešnici Na božično noč in Nekoč bom zbral pogum. Prepir s takratnim šefom skupine Tonetom Košmrljem pa je bil razlog, da sem se kmalu razšel tudi s Pop Design in odločil za solo kariero.
Ena od prelomnih točk v vaši solo karieri je bil nastop v vlogi back vokalista ob zmagi Tota Cutugna na Evroviziji leta 1990 v Zagrebu. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Tadej Hrušovar je takrat nekako prišel v kontakt s Totom Cutugnem. Ob tem, da je pripeljal svoj Pepel in kri, je poleg videl še mene s hripavim glasom. Toto Cutugno je menda takoj rekel, da me hoče imeti zraven. Zmaga je zmaga, čeprav v vlogi back vokalista. Zagotovo je precej vplivala na mojo solo kariero, saj so moje plošče takrat postale še bolj popularne.
Za vašo solistično kariero je bilo pomembno tudi sodelovanje z nekaterimi novogoriškimi glasbeniki …
V Novo Gorico sem se preselil kmalu po razhodu s Pop Design in tu spoznal skupino Avtomobili, s katero smo naredili tri fenomenalne plošče, ki mi še danes zelo veliko pomenijo. Gorica je bila takrat namreč usmerjena v neke nove glasbene trende. Konec devetdesetih pa sem v sodelovanju s kitaristom Borom Zuljanom ustvaril album V srce, ki je bil v tistem času najbolj prodajan izdelek, saj je bila na njem tudi velika uspešnica Laure ni več. Kmalu za tem sem imel hudo prometno nesrečo, ki je bila v neki obliki tudi čudežna. Glede na to, da se je nekaj časa govorilo, da morda sploh ne bom preživel, je verjetno tudi to pripomoglo k prodaji plošče. Po tem dogodku kar ene par let nisem ustvarjal.
Pred desetimi leti ste se vrnili k Pop Design. Ste zgodbo nadaljevali tam, kjer se je končala v osemdesetih, ali ste začeli povsem znova?
Cela zgodba se je začela nekako na novo. Vabili so me kar dve leti, nato pa sem ugotovil, da če združimo kompletnega Mirana Rudana z zasedbo, ki je v tem času prav tako pridobila številne nove izkušnje, bi zadeva lahko celo funkcionirala. In dejansko je uspelo. Po dveh letih ponovnega sodelovanja smo recimo napolnili ljubljanske Križanke. Produkcijsko smo šli zelo naprej. Nismo želeli, da bi nam ljudje očitali, da smo neki starčki, ki imajo dobro staro muziko. Nekatere stare uspešnice smo tako povsem predelali in obenem ustvarili nove komade, kot so Reci, da si moja, Nisem ti verjel, Vprašaj me, kako živim, Vzela si moje srce in nazadnje Norcu podoben. Ustvarjamo predvsem z mislijo na mlado publiko, ki je na naših koncertih v večini. Mladi ljudje nam dajo dobesedno neko novo energijo.
Napisali ste tudi besedila za številne uspešnice. Je v ozadju katerega teksta kakšna posebna zgodba?
Za vsemi. Lahko recimo izpostavim Na božično noč, melodijo katere smo si izposodili od dveh nemških glasbenikov. Ko sem začel pisati tekst, me je takoj popeljalo v zimski čas, v neko idilo in postopoma tudi do božiča. Še danes vidim na isti način hišo na hribu. To je bil moj najbolj srčen tekst. Takrat sem prvič dojel, da zgodbe ne smem povedati tako, kot jo sam mislim in se je meni zgodila, ampak jo moram prilagoditi tako, da se bo v njej našel vsakdo. To mi še bolj uspeva pri novejših besedilih, ki pa so malo bolj žleht, kot na primer verz »če si predober, si norcu podoben«. Govorim o tem, kako so nekoga, ki je bil preveč prijazen, na koncu zafrknili. To se je tudi meni zgodilo že tolikokrat v življenju in mislim, da se lahko v teh par stavkih najde vsakdo. Nekateri so bili skeptični nad tem besedilom, a trenutno je Norcu podoben naša največja uspešnica.
Tekste vselej pišete v slovenščini. Kaj s tem sporočate poslušalcem?
Na desni roki imam vtetoviran »amen« kot odgovor moji poškodbi in vsemu ostalemu, kar se mi je dogajalo v življenju. Na drugo roko bi si nekega dne rad vtetoviral napis »Narejeno v Sloveniji«, saj imam zelo rad našo državo. Žal mi je, da Slovenci ne bolj cenimo svojega dela, pa ne mislim samo na glasbo. S svojim ustvarjanjem se bom še naprej trudil, da slovenski jezik naredimo še bolj speven.
V življenju ste imeli kar nekaj osebnih in kariernih padcev. Kaj vam daje moč, da se vselej vrnete na glasbene odre?
Mogoče sem v srcu res tisti pravi glasbenik, ki ne more brez tega, a nisem sam v tem, temveč je za menoj cela ekipa. Dostikrat je sicer prišel trenutek, ko sem pomislil, da bi se nehal ukvarjati z glasbo, ampak me je vedno nekaj povleklo nazaj. Kadar mečem puško v koruzo, jo vržem tako, da grem lahko hitro ponjo. Velikokrat mi moč dajejo pozitivni odzivi poslušalcev. Včasih na Facebooku najdem kakšen tako ganljiv zapis, da se mi kar zasolzijo oči. Takrat si rečem, da moramo biti naslednjič še boljši.
Sandra Krkoč Lasič
