»Doma v Plešivem smo imeli travnato igrišče za mali nogomet, kjer nas je pet mulcev preživljalo prosti čas. Tam smo prebili tudi po šest ur dnevno, v tem smo uživali. Veliko smo se naučili kot samouki. Spremljali smo tedanjo jugoslovansko ligo, kjer smo imeli svoje vzornike,« je za začetek o svojih prvih nogometnih korakih spregovoril Miran Srebrnič, ki bo 8. januarja praznoval 48. rojstni dan.
Kdaj pa si se pridružil klubu v Brdih in začel redno trenirati? Kdo te je tja povabil?
Dokaj pozno. V šoli smo imeli tekme v malem nogometu. V briškem klubu so me opazili in povabili, da bi se jim pridružil. Šele v osmem razredu, ko sem bil star 14 let, sem povabilo Mirana Beča in Enza Vižintina, ki sta bila zelo vztrajna, sprejel. Takrat sem začel trenirati pod nadzorom in bolj redno.
Razvoj je bil hiter in leta 1993 si se preselil h Gorici. Tvoj prvi trener pri belo-modrih Filip Mendaš je bil nad tvojo igro takoj navdušen.
V Brdih sem igral v takratni drugi in tretji slovenski ligi. Vmes sem za leto dni odšel še v vojsko. Nisem razmišljal, da bi se preselil h Gorici, ker takrat nisem imel takšnih ambicij. Nogomet sem igral bolj iz ljubezni. Že pol leta pred selitvijo v Novo Gorico so me vabili v klub na preizkušnjo, a se za to nisem odločil, ker smo bili v Brdih dobra klapa, pa tudi igrali smo kar dobro. Leta 1993 sem se le opogumil in sprejel izziv. Prvo leto sem igral za 300 mark, zato sem še naprej hodil tudi v službo na Gostol. Čez leto dni so se zame začeli zanimati tudi drugi klubi in takrat sem z Gorico podpisal profesionalno pogodbo, tako da sem se lahko posvetil le nogometu.
Si vedno igral v obrambi ali si se kdaj preizkusil tudi na drugih položajih?
Ne, v pionirski konkurenci sem začel kot napadalec. Dosegal sem tudi gole. Kasneje sem zelo rad igral v vlogi zadnjega veznega igralca. Ko je prišel v Brda za trenerja Stojan Kravos, me je postavil v zadnjo vrsto na mesto libera, kar mi nekako ni najbolj ugajalo. Kasneje se je izkazalo, da je bila to dobra poteza.
Po zadnjem jesenskem krogu sezone 2006/2007 si se odločil, da kopačke obesiš na klin.
Ja, takrat sem še razmišljal ali naj nadaljujem, ali naj zaključim igralsko kariero. Prihajali so mladi nadarjeni igralci, jaz sem imel že skoraj 37 let. Lahko bi še potegnil in ekipi pomagal oziroma čakal na priložnost z rezrevne klopi, kar pa mi ni preveč odgovarjalo. Odločitev je bila težka, a odločil sem se, da se raje preselim med trenerje, saj sem trenersko šolo opravil že v času igranja.
Najbojša tekma v karieri? Je izjemna zmaga v Koebenhavnu v kvalifikacijah za ligo prvakov na vrhu lestvice?
To je bila najodmevnejša tekma, največji uspeh ekipe. Zame osebno pa je bila tekma, ki sem jo najbolje odigral superpokal Slovenije z Olimpijo, ki smo jo dobili s 3-1, jaz pa sem dosegel vse tri gole. To je za branilce neobičajno, prava redkost. Občutki so bili zares neverjetni.
Zanimivo, to je bil sploh prvi superpokal v Sloveniji, ki je bil v novogoriškem Športnem parku odigran leta 1996.
Ja, res je. Zatem so ga za nekaj let ukinili, saj je bilo nedopustno, da je branilec dosegel kar tri gole (smeh). Ko smo bili v seriji trikrat zapored državni prvaki, se superpokal ni igral, sicer bi lahko imela Gorica še kakšno lovoriko več.
Kaj ti pomeni družina?
Družina je vse. Pomeni mi največ v življenju. Pomembno je, da je prisotno zdravje. Podpirajo me v tem trenerskem poklicu, ki je zahteven. Nekateri si niti ne predstavljajo, kako stresno je to delo. V to si vpet cel dan, vzame ti veliko energije. Včasih zaradi tega trpi cela družina, na srečo pa mi vedno stoji ob strani.
Kako si spoznal ženo Urško?
Z Urško sva bila skorajda soseda v Plešivem. Dolgo časa je praktično sploh nisem poznal, saj sem od nje šest let starejši. Spoznala sva se, ko sem jih jaz imel 24, ona pa 18. Ja, vložil sem nekaj truda, da sva prišla skupaj. Vesel sem, ker je res prava oseba.
Si blažen med ženami, saj imaš dve hčeri? Kakšen si kot oče?
Nisem preveč strog, najbrž tudi ker imam dve hčeri. Bolj stroga je žena. Jaz se razjezim zelo redko, takrat pa sem zelo hud, če vem, da imam prav. Vzgajamo jih poštenosti, delavnosti, odgovornosti, olike in mislim, da sta na pravi poti, da zrasteta v pravi osebi.
Kaj tvojim puncam pomeni nogomet? Te spremljajo na tekmah?
Žena ne hodi na tekme, kar mi je tudi prav. Tam namreč slišiš marsikaj. Seveda pa ji tega ne prepovedujem. Urške nogomet ne zanima kaj prida, rezultate pa vseeno spremlja. Hčerkama je nogomet bolj všeč. Starejša obiskuje domače tekme kar redno. Ko pride domov, me obvešča, kaj so govorili gledalci (smeh), tako da moram zadevo nekoliko umiriti. Na tekmah je pač tako. Sicer pa doma o nogometu nerad govorim.
Preselimo se znova na nogometne zelenice. Kot igralec si po prihodu v Novo Gorico vseskozi, kar 14 let igral za belo-modre. Zakaj? Zate je bilo vendarle veliko zanimanje tako s strani slovenskih klubov (Olimpija) kot tudi tujih. Nekaj časa je bila aktualna selitev v italijansko Foggio.
Mogoče sem bil za to tudi jaz kriv, ker nisem bolj vztrajal. Imel sem možnost, da bi sprejel povabilo Olimpije, ki pa v tistih časih ni bila takšen klub kot je danes, nenazadnje smo mi osvajali naslove. V goriškem klubu so bili do mene korektni, tako da sem se v tej sredini dobro počutil, imel sem dober status. Ko sem bil član reprezentance, se je nekaj dogajalo tudi v tujini. Zame se je zanimala Foggia. Slišal sem, da je klub takrat zahteval visoko odškodno.
Na dresu si nosil številko 6? Ima ta številka zate kakšen poseben pomen?
Na začetku sem imel v goriški ekipi različne številke, pogostoma tudi štirico. Od leta 1995 sem si izbral številko šest, za katero sem menil, da je srečna. Šestico sem nosil do konca kariere.
Zanimivo, da je števila 6 povezana tudi s ševilom tvojih nastopov v majici slovenske izbrane vrste. V reprezentanci si v času dr. Zdenka Verdenika in Bojana Prašnikarja odigral 6 tekem.
Ja, če bi vedel, da je števika na dresu povezana s številom nastopov v reprezentanci, bi si zagotovo raje izbral števiko 99 (smeh). Spominjam se dobre tekme v Lienzu proti Avstriji ter v Splitu proti Hrvaški, kjer smo igrali 3-3. Na obeh sem začel v enajsterici. Hrvaška je bila kasneje tretja na svetovnem prvenstvu v Franciji. Na ostalih srečanjih sem dobijal priložnost z rezervne klopi. Reprezentanca je bila izjemna izkušnja.
Zakaj po menjavi selektorja zate ni bilo več prostora v majici z državnim grbom, pa čeprav si v Gorici igral zelo dobro? Srečko Katanec te je namreč dobro pozal, saj je bil tudi tvoj trener v Gorici, kjer je začel svojo trenersko pot.
Med nama v Gorici ni bilo prave kemije. Ni me preveč cenil in sem pričakoval, da me v reprezentanco ne bo povabil. Je pa tudi res, da v času Katanca v Gorici nisem bil v najboljši formi. Takrat nisem igral na takšnem nivoju, kot sem ga bil sposoben.
Kakšno je tvoje mnenje o Srečku Katancu kot selektorju?
V prvem mandatu so ga vsi poveličevali, sedaj, ko rezutatov ni bilo, so udrihali po njemu. Kar se tega tiče, mu jaz stopim v bran, saj vem, da je želel le najboljše. Od slovenske reprezentance ne moremo pričakovati, da se bo vedno uvrščala na evropska in svetovna prvenstva. Kot vidimo, se tudi precej večjim reprezentancam to vedno ne posreči. Edina stvar, ki jo pri njemu pogrešam, je malo več pozitive. Spoštujem trenersko delo. Vem, kako težko je in zato vse najboljše tudi o njemu.
Če prav sklepam, je teže biti trener kot igralec?
Veliko teže. Kot igralec se tega niti ne zavedaš. Kot igralec gledaš na trenerja le iz svoje, igralske perspektive. Trener mora razmišljati o celotni ekipi, kar je precej teže. Kadar so igralci jezni name, jim želim, da bi se preizkusili tudi v vlogi trenerja, da bi spoznali, kako to izgleda.
Nekateri pravijo, da si premalo odločen, premehak. Kako jim odgovarjaš?
S tem se niti slučajno ne strinjam. Mislim, da svoje delo opravljam pravilno.
Ali kdaj v slačilnici tudi povzdigneš glas?
Če je potrebno, se tudi to zgodi. Sicer pa raje z igralci komuniciram na miren način. Seveda sem do njih tudi kritičen, kadar je to potrebno. Četudi tekmo dobimo in igramo slabo, jim to povem. In obratno, seveda. Treba je biti samokritičen.
Kot trener si že dosegel lepe rezultate. Imam pa občutek, da si premalo prodoren? Drugače povedano, trenerji, ki se znajo tržiti, izpostaviti svoje uspehe ponavadi tudi pridejo dlje… Le dobro delo se žal vedno ne obrestuje.
To je resnica. Nisem in nikoli ne bom oseba, ki bi se prerivala naprej. Mislim, da mora biti delo tisto, ki te odlikuje, ki ti omogoča boljši angažma. Če se lahko pohvalim, v Gorici smo imeli veliko težkih situacij, ki smo jih uspeli rešiti. Nikoli nisem bil sam, zato velja pohvaliti tudi vse sodelavce. V Gorici se je že velikokrat zgodilo, da smo iz nemogočih situacij uspeli priti na zeleno vejo. Ne mislim zgolj na rezultate na igrišču, zadeve je treba gledati širše. Tu je tudi iskanje denarja za preživetje celotnega kluba. Brez prodaje igralcev ne moremo preživeti. Včasih se navijači, pristaši kluba jezijo, zakaj prodajamo najboljše igralce. Tudi jaz bi jih raje imel v ekipi, a trenutno nismo v takšni situaciji, da bi si to lahko privoščili.
Zdi se mi, da se v Sloveniji, tudi na Goriškem, domači kader tretira slabše kot tuje igralce, trenerje. Se strinjaš?
To je psihologija. Ljudje radi vidijo nove face.
Poleti si bil med kandidati za trenerja Olimpije, kjer so se naposled odločili za Igorja Biščana. Kdaj te bomo videli tudi v kakšni drugi sredini? Verjetno imaš takšne ambicije?
Imam takšne ambicije, zagotovo. Olimpija je takšen klub, ki bi me zanimal. Preizkusil bi se v večji sredini, pa tudi v finančnem smislu bi bil to zame velik preskok. Imel sem možnost, da bi odšel v kakšen drugi slovenski klub. Ker pa so bili na nivoju Gorice, me niti ni mikalo, da bi sprejel povabilo. Morda, če bo potrebno, bom kdaj tudi to storil. Bi si pa želel biti trener v kakšnem večjem klubu.
Kje se vidiš čez recimo deset let?
Nogomet imam zelo rad, uživam v trenerskem delu. Želel bi si, da bi mi zdravje še dolgo služilo in da bi lahko čim dlje opraljal ta poklic.
Marko Lazar
Foto naslovna fotografija Bojan Puhek/Siol.net
