Srečava se na lep spomladanski dan ob Soči, kamor se pripelje kar s kolesom. Pravi, da ji je ta kraj še posebej ljub in da ji odkrivanje vedno novih kotičkov ob smaragdni lepotici predstavlja možnost za sprostitev raziskovalnega duha in ponovno vzpostavljanje notranjega ravnovesja, ki je za poklic, ki ga opravlja, temeljnega pomena. Daša Cek Stepančič, mag. psihosocialne pomoči, predavateljica, kognitivno-vedenjska svetovalka, publicistka, žena in mama. Ženska številnih strasti in interesov, ki obožuje vse, kar je povezano s športom, naravo in človekovim umom. Tista, ob kateri se načrtovano uro trajajoč intervju zlahka razvije v več ur trajajoč sproščen, osvobajajoč pogovor o radostih, težavah in izzivih, ki jih prinaša življenje.
Kaj vas je napeljalo k temu, da ste se odločili izšolati se za psihosocialno svetovalko?
Že v gimnazijskih letih sem rada prebirala psihološko obarvano literaturo in se spogledovala s študijem psihologije, vendar se zanj nisem odločila. Po zaključku študija s področja zdravstvene nege sem se zaposlila kot srednješolska profesorica in pri svojem pedagoškem delu z mladimi prvič zares začutila potrebo po okrepitvi znanja in veščin s področja vzgoje in za pomoč ljudem v stiski, ki jih tudi med mladimi ne umanjka. Dodatno motivacijo za študij psihosocialne pomoči pa mi je predstavljala želja naučiti se soočati z izzivi, s katerimi sem se vsakodnevno srečevala kot mama in žena. V poseben navdih mi je s svojimi zgodbami bil tudi Jorge Bucay.
V medijih se že več let odvijajo razprave o tem, kaj so verificirane psihoterapevtske metode, kakšna naj bo izobrazba psihoterapevta oz. svetovalca. Zdi se, da država in izvajalci kar ne morejo najti skupnega jezika. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Ob spremljanju razprav imam tudi sama občutek, da vsak vleče na svojo stran. Trenutne razmere so kaotične in nepravične, predvsem do uporabnikov. Dejstvo je, da v Sloveniji poklica psihoterapevta in psihosocialnega svetovalca nista regulirana, nimata določenih standardov in normativov za izvajanje, pravno-formalno niti ne obstajata, zato ju, žal, lahko opravlja vsakdo, ne glede na pridobljeno izobrazbo, izkušnje in osebnostno primernost. Danes se lahko za psihoterapevta ali svetovalca torej okliče kdorkoli, tudi nekdo, ki je opravil zgolj nekajdnevni tečaj ali pa še tega ne. Vemo pa, kaj to pomeni za uporabnika in kam to lahko privede. Pri nas obstajajo trije visokošolski zavodi, ki izvajajo akreditirane študijske programe za psihoterapevte in psihosocialne svetovalce, eden od teh je tudi Fakulteta za uporabne družbene študije, na kateri sem se izšolala tudi sama in na kateri danes v študijskem procesu sodelujem kot asistentka za področje psihosocialne pomoči. Študentom poudarjam pomen kontinuiranega pridobivanja znanja, čuta za odgovornost in pristnega, zaupljivega odnosa, ki naj bi se vzpostavil med svetovalcem in uporabnikom.
Kakšen je za vas kvaliteten odnos med vami in uporabniki vaših storitev psihosocialnega svetovanja?
V prvi vrsti odprt, iskren in enakovreden. Svoje delo dojemam kot poslanstvo v skrbi za izboljšanje počutja ljudi, zato se trudim za soustvarjanje zaupnega ozračja, poglobljeno razumevanje doživljanja vsakega posameznika in na željo klienta tudi vključevanje pomembnih drugih oseb. Izhajajoč iz logoterapije, iz katere sem magistrirala, klienta obravnavam celostno – kot telesno, duševno in duhovno bitje, pri čemer duhovnost ni mišljena v religioznem pomenu, ampak v težnji po odkritju smisla ter udejanjanju človekove svobode in odgovornosti.
S kakšnimi težavami se ljudje obračajo na vas?
Težave, s katerimi se soočajo klienti, so zelo raznovrstne, med njimi pa prevladujejo anksioznost, depresija in težave v medosebnih odnosih ter s prekomerno telesno težo. Nekateri iščejo poti iz osebnih stisk, spet drugi si želijo samo nadaljnje osebnostne rasti. Nekaterim je bližje individualna obravnava, drugi pa se raje odločajo za skupinsko svetovanje. Kar me še posebej veseli, pa je, da se za obravnavo odloča vse več parov v želji pripraviti se na skupno življenje in kreiranje lastne družine.
Pravzaprav gre za zelo odgovoren pristop k skupni prihodnosti, kajne?
Ja, vsekakor. Razlike v vrednotah, vzorcih iz primarnih družin, prepričanjih in delovanju posameznika v paru slej ko prej pripeljejo do pojava konfliktov v odnosu, pred katerimi se mladi znajdejo nepripravljeni. Zavejo se naraščajočega nezadovoljstva, frustracij in prizadetosti, vendar velikokrat niti ne vedo, v čem je natanko problem. Medijsko idealizirane podobe parov žal mladih na poti v skupno življenje ne pripravijo na obvladovanje razočaranj in trenj. Partnerja pa se morata naučiti sodelovati, sklepati kompromise, se držati skupnih odločitev, odpuščati, biti prožna in brezpogojno sprejemati, torej sprejemati z vsemi napakami in pomanjkljivostmi vred. Šele tako ustvarita pogoje za razvoj prave intimnosti.
Kaj je cilj priprav na skupno življenje?
Priprave na skupno življenje usmerjajo par v spoznavanje samega sebe, spoznavanje partnerja, v prepoznavanje omejujočih prepričanj, čustev in ustrezno izražanje le-teh, urjenje učinkovite komunikacije ter v spoznavanje procesa skupne rasti in gradnje odnosov. Glavni cilji so dvig zadovoljstva s skupnim življenjem, zmanjšanje možnosti za boleče razhode, ki jih je po podatkih statističnega urada iz leto v leto več, in ustvarjanje ljubečega družinskega okolja za vzgojo otrok.
Kaj je prednost skupinske oblike svetovalnega dela?
Pravzaprav je prednosti več: glede na to, da gre za obravnavo manjše skupine ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami, je skupinsko svetovanje priložnost za preoblikovanje prepričanj, modelno učenje, učenje socialnih veščin, druženje, doživetje podpore v skupini in oblikovanje nove socialne mreže. Poleg individualnega svetovanja, svetovanja parom in družinam je tudi skupinsko svetovanje dobra pot za izboljšanje počutja in zdravja. Še posebno atraktivni so vikend terapevtski oddihi, ki jih organiziram na Golteh, Otočcu, v Logarski dolini in drugih prelepih kotičkih naše dežele.
Omenili ste kognitivno-vedenjsko svetovanje. Za kaj pravzaprav gre?
Kognitivno-vedenjsko svetovanje je priljubljena in učinkovita metoda za odpravo raznovrstnih težav (zasvojenost, težave z jezo, anksioznost, kronična utrujenost, depresija, motnje hranjenja, težave v medosebnih odnosih, fobije, panične motnje, nizka samopodoba). Pri svojem delu se osredotočam na to, kako posameznik razmišlja in ravna, da bi mu pomagala pri njegovih čustvenih in vedenjskih težavah. Kognitivne in vedenjske tehnike prepletam z različnimi sprostitvenimi tehnikami, ki izboljšujejo posameznikovo zmožnost soočanja z izzivi vsakdana ter ugodno vplivajo na počutje.
Med vašimi storitvami sem zasledila tudi možnost svetovanja v gibanju. Priznam, da sem za kaj takega slišala prvič.
Ja (smeh). Pri tem sem v prvi vrsti izhajala iz sebe – v pomanjkanju časa zase skušam večkrat združiti prijetno s potrebnim. Svetovanje v gibanju je v Sloveniji popolna novost, v tujini pa tu in tam že omenjena oblika. Gre za svetovalno delo na prostem, stran od zaprtih, zadušnih prostorov in elektronskih naprav, ki ugodno vpliva na sprostitev, telesno pripravljenost in zmožnost razmišljanja. Čeprav sem bila na začetku glede tega v dvomih, je povpraševanje po svetovanju v gibanju preseglo vsa moja pričakovanja. In uporabniki so preprosto navdušeni.
Nemalokdaj se mi zdi, da je človek izgubil svojo srečo prav ob zapiranju med zidove stanovanj in ob pretirani uporabi elektronskih naprav. Kakšno je vaše mnenje?
Z vami bi se ne mogla bolj strinjati. Vsekakor je razvoj tehnologije po eni strani olajšal marsikatero človekovo situacijo, po drugi strani pa ga je oddaljil od preživljanja prostega časa v naravi, v družbi naravnih zvokov, sonca in od pristnega stika s seboj ter z drugimi. Opažam, da dandanes ljudje že najmanjše odklone od najbolj zaželenega stanja doživljajo kot trpljenje in srečo vse pogosteje zaman iščejo v hipnih zadovoljitvah brez vložka energije, »na klik«, pa tudi v potrošništvu in zabavah. Pri tem pa pozabljajo, da so poti do pravega zadovoljstva oz. sreče pravzaprav popolnoma drugje in sicer v predaji naravi, drugi osebi ali smiselni nalogi.
Iz vašega pogleda, topline in umirjenosti, ki jo izžarevate, se zdi, da živite svoje sanje.
Ja (smeh). Četudi mi v preteklosti ni bilo vedno najlažje, sem danes hvaležna za vsako trnovo pot, ki sem jo morala prehoditi. Vem, da je bila prav vsaka potrebna za to, da danes razumem sebe in druge, se sprejemam in tako lahko ponudim kvalitetno pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Verjamem, da se moč za spremembe skriva v vsakem od nas, pa čeprav je včasih potrebne malo zunanje spodbude. Za vsa spoznanja in številne možnosti učiti se in rasti sem iskreno hvaležna. Živim, delam in ustvarjam po načelu dodajati življenje dnem.
Barbara Skorjanc, Foto Matjaž Prešeren
Več o Daši Cek Stepančič in njenem delu najdete na tej povezavi: https://dasacekstepancic.wordpress.com/
