Mojca Furlan iz Lokavca v svoji psarni že sedmo leto vzreja škotske ovčarje. Za to pasmo se je odločila, ker so jo prevzele njihova nežnost, inteligenca in osupljivo lepa dlaka, ki jim med tekom plapola v vetru. Kot vzrediteljica si je ime ustvarila tudi v tujini, saj je male psičke oddala že na Finsko, Dansko, v Švico in Italijo. »Tudi v tujini so ljubitelji psov očitno videli, da delam po nekoliko drugačnih metodah kot večina ostalih vzrediteljev. Ko človek dela s srcem, se to prej ali slej opazi,« je prepričana sogovornica. Za zdaj je namreč edina vzrediteljica škotskih ovčarjev v Sloveniji, ki legla vzgaja po programu Puppy Culture, s čimer imajo mali kužki bolj stabilen značaj, boljši imunski sistem in so vzgojeni že pred odhodom v nov dom. Mojca je trenutno zaposlena tudi kot profesorica angleškega jezika, a so njene sanje, da bi delala zgolj s psi – morda bo nekega dne odprla svojo pasjo šolo.
Kako te je pot zanesla k vzreji škotskih ovčarjev?
Ko sem bila stara deset let, smo se z družino preselili, kar je bilo zame precej težko, zato sem si kupila psičko Gajo. Poginila je ravno na dan, ko sem diplomirala, zaradi česar mi je bilo zelo hudo in takoj zatem nisem želela imeti psa, vendar sem ga s časom začela pogrešati. Zato sem si kupila psičko Sky, prav tako škotsko ovčarko, ki je zelo lepa predstavnica svoje pasme, zaradi česar me je vzrediteljica spodbudila, naj se udeleživa kakšne razstave. Ker sva bili uspešni, naju je nekako potegnilo v ta svet, v katerem sem spoznala krog ljudi, ki se ukvarjajo tudi z vzrejo.
Kakšni pogoji so bili potrebni, da si se lotila vzreje?
Najprej sem potrebovala znanje, ki sem ga pridobila predvsem skozi pogovore z vzreditelji z dolgoletnimi izkušnjami. Nekatere mentorje sem obiskala tudi v tujini. S prijateljico Katarino Petrič, s katero pri vzreji veliko sodelujeva in si pomagava, sva denimo v Angliji obiskali vzrediteljico ene najuspešnejših psarn na svetu, medtem ko sva na Finskem potovali od vzreditelja do vzreditelja in bili pri vsakem dobrodošli. Doma pa je potrebno imeti posebno sobo za kotenje, zaprt prostor, iz katerega mladički ne morejo odtavati. V prvih dveh tednih se namreč lahko podhladijo, saj še ne morejo uravnavati telesne temperature, zato morajo biti na toplem pri mamici ali pod posebno lučko. V tem začetnem obdobju mora biti lastnik nenehno z mladički, tudi spati mora z njimi, saj mamica pogosto ne ve, kako se obnašati, lahko se zgodi tudi, da jih pomendra. Škotske ovčarke so sicer zelo dobre mame, vendar je že toliko časa udomačeni pes na splošno izgubil nagon po preživetju, zato gre pri razplodu lahko marsikaj narobe.
Na kaj vse je še potrebno paziti?
Psički je med eno in drugo kotitvijo potrebno omogočiti dovolj počitka, in sicer približno eno leto. V času gonitve je treba opravljati teste ovulacije, saj je psička plodna samo štiri dni. Pomembno je tudi, da ji najdeš glede na rodovnik kompatibilnega partnerja. Če ima psička kakšne pomanjkljivosti, bodisi vizualne, karakterne ali zdravstvene, poiščem samca, ki bo to nekako popravil. Če le imam možnost, se pri tem obrnem v tujino. Recimo pri predzadnjem leglu sva s prijateljico samca uvozili s Finske. Samčke najdem predvsem preko Facebooka, kjer sem v navezi z okoli 5.000 vzreditelji škotskih ovčarjev z vsega sveta. Do sedaj nisem nikoli večkrat uporabila istega samca, saj se trudim za gensko raznolikost in se zato izogibam parjenju psov v sorodu. Nekaj časa je bilo sicer popularno med seboj pariti sorodnike, saj so bili njihovi mladički zelo lepi, vendar katastrofalnega zdravja.
Veliko delaš po principu solastništva. Kaj to pomeni?
Ker imam zelo dobre linije, jih želim peljati naprej, za kar je potrebno iz vsakega legla obdržati enega psa, vendar se v tem primeru lahko kaj hitro nabere 20, 30 psov. Tolikšnemu številu psičkov se ne moreš posvetiti in jih imeti v hiši, saj sama ne maram zapiranja psov v pesjake. Rešitev je, da najdem ljudi, ki bi se poskusili v vzreji. Gre za vzorec iz tujine, pri katerem si z lastniki delim skrbništvo in jim pri vzreji pomagam s svojimi izkušnjami. Trenutno je eno takšno leglo v Ljubljani, ki ga obiskujem nekajkrat na teden. Pomoč sem denimo družini nudila tudi med kotitvijo, ko smo bili na telefonski liniji skoraj celo noč. Takšnih družin je kar nekaj, jih je pa težko najti, saj imajo ljudje pogosto pomisleke.
K vzreji kakšnih psov stremiš?
Velik pomen dajem značaju in se trudim vzrejati stabilne pse. V času, ko je bil popularen film Lassie, si je vsakdo želel škotskega ovčarja, kar je pripeljalo do znižanja kakovosti te pasme, saj so se mnogi lotili njene vzreje zgolj zaradi zaslužka. Škotski ovčarji so bili zato nekaj časa zelo plašni in celo agresivni, sama pa se trudim dokazati, da so prijazni družinski psi z dobrim karakterjem.
Kakšni prijemi so potrebni za vzgojo takšnih psov?
Legla vzgajam po programu Puppy Culture. Kužke že od petega tedna učim »sedi«, »prostor«, navajam jih na druge ljudi in živali, na vožnjo z avtom, povodec, čistočo in podobno, zato novi lastniki v roke dobijo že zelo prilagojenega kužka. Namesto pohvale uporabljam kliker, saj se pes na ta način hitreje uči. Že tako majhni kužki kot gobe vse posrkajo vase in jim to znanje ostane za zmeraj. V omenjeni program spada tudi zgodnja nevrološka stimulacija, ki je prevzeta od vojske. Gre za delo s posebnimi dotiki v prvih 14 dneh, kar pomaga, da imajo psi boljši imunski sistem in se lažje odzovejo na stres tudi v odraslem obdobju. Zadala sem si vrhunsko vzrejo psov, kar pa pomeni tudi več vloženega truda in stroškov.
Zaslužki v tem poslu torej niso veliki?
Ker psi stanejo nekje med 1000 in 1500 evri, si mnogi predstavljajo, da veliko zaslužim, vendar sem vesela že, če si s tem denarjem pokrijem stroške. Vedno je namreč potrebno plačati samca za razplod, običajno v vrednosti enega mladiča, še več stroškov pa je, če ga poiščem v tujini. Ker imam redno službo, moram včasih komu plačati tudi, da pazi na mladičke, čeprav mi veliko pomagajo starši in prijateljice. Zame je to torej hobi za dušo.
Na kaj morajo ljudje biti pozorni, ko kupujejo psa?
Nakup psa je vložek v prijetnega življenjskega spremljevalca za vrsto let, v primeru škotskih ovčarjev okoli 15 let. Kupcem zato vedno svetujem, naj odštejejo nekoliko več denarja in kupijo psa z rodovnikom, saj je to certifikat, ki pove, kakšno je zdravje psa in kdo so njegovi starši. Psi brez rodovnika so sicer tudi lahko krasni, pogosto pa so agresivni, plašni, imajo zdravstvene težave in v odrasli dobi vizualno morda sploh niso podobni škotskim ovčarjem. Dobro naj se pozanimajo tudi, kako vzreditelji ravnajo z mladički. Če bi ljudje pse kupovali zgolj pri odgovornih rejcih, sploh ne bi potrebovali zavetišč. Na Finskem recimo ne poznajo niti mešancev niti zavetišč, saj pri njih vsi kupujejo rodovniške pse. Kdor si ga ne more privoščiti, se dogovori za solastništvo.
Menda se tudi ti dobro pozanimaš, komu oddaš psa …
Res imam zelo visoke kriterije (smeh). Vsak dan mi piše ogromno ljudi, tudi iz tujine, vendar sem zelo izbirčna. Moj prvi pogoj je, da psiček živi v hiši z ljudmi in ga obravnavajo kot družinskega člana. Prvih nekaj tednov se mora nekdo skoraj nenehno ukvarjati z njim, saj lahko sicer razvije vedenjske težave. Za vse vedenjske težave so namreč krivi lastniki, zato jih skušam čim bolj izobraziti. Če slučajno pride do situacije, zaradi katere ljudje ne morejo več skrbeti za psa, ga vzamem nazaj in mu poiščem nov dom. Vedno, ko oddam mladičke, mi je sprva zelo hudo, vendar jih pogosto obiskujem. Ko vidim, da kužki osrečujejo ljudi, sem tudi sama vesela.
Koliko psičkov imaš trenutno sama doma?
Sama imam tri pse. Z menoj je še vedno omenjena Sky, ki je sedaj stara devet let, a še zmeraj zelo aktivna. Iz njenega prvega legla sem obdržala psičko Lio, ki je imela nekaj zdravstvenih težav, zato ni za vzrejo, ampak je naša ljubljenka. Iz zadnjega Skyjinega legla pa sem obdržala še Lani, ki se je med osmimi mladički skotila kot zadnja in bila ob rojstvu zelo drobna. Mislili smo, da ne bo preživela, a se je na vso moč borila in se med večjimi bratci in sestricami vedno nekako prerinila do maminega seska. Ko je bila stara tri dni, ji je odpadla še konica repka, zato sem odlašala s prodajo. V tem času mi je tako zlezla pod kožo, da je nisem mogla oddati. Kljub vsemu je zelo uspešna na razstavah, saj je že pri dveh letih šampionka Slovenije in Hrvaške.
Imaš kakšen nasvet za lastnike škotskih ovčarjev, še posebej tiste novopečene?
Svetovala bi, naj psa hranijo s surovim mesom, saj je tako bolj zdrav, ima manj alergij, bolj zdrave zobe brez oblog, boljšo prebavo, lepšo dlako in je tudi bolj živahen. Sicer pa je zelo pomembno, da že majhne kužke socializirajo, saj so škotski ovčarji glede tega še malce bolj občutljivi. Čim večkrat jih s seboj peljite v mesto na kavo, da se privadijo različnih situacij. Še bolje pa je, če jih že nekje pri osmih ali devetih tednih vpišete v pasjo šolo. Kar se bo kužku zgodilo do četrtega meseca, bo sprejel za svoje, kasneje pa se težje privaja na nove stvari. Škotski ovčarji so zelo prilagodljivi, saj so zunaj zelo živahni in se z njimi lahko igramo z žogo, s frizbijem ali treniramo tek čez ovire, medtem ko se doma povsem umirijo. Vselej pa velja, da so zelo navezani na lastnika. Medtem ko ljudje pogojujemo ljubezen, vas bo pes vedno imel rad in vas nikoli ne bo zapustil.
Sandra Krkoč Lasič
